Ljubljana, 25. 4. 2016

 

Kako je Bricem uspelo, da se tam narodnostna meja ni premaknila 1.400 let? Je Alojz Gradnik res največji pesnik krščansko ljudske politične usmeritve? Kako varujemo materialno in duhovno zapuščino sto let starih bojišč, na katerih se je odločalo o življenjskih vprašanjih slovenstva? Kako nas poboža avtohtona briška rebula v briški kleti, ko jo z ljubeznijo in ponosom natoči ta, ki njegov znoj je močil njene trte?

Fotografije iz izleta si lahko ogledate na našem FP profilu_ http://bit.ly/1sxKWwu

O tem so se spraševali potniki nabito polnega avtobusa, ki so se v okviru projekta Povežimo Slovenijo, v organizaciji občinskih odborov SLS Brda, Domžale, Mengeš, Moravče in Regionalnega odbora Zveze upokojencev pri SLS Ljubljana v soboto, 23. aprila 2016, podali v pomladno prebujeno Gradnikovo sončno deželo češenj in vinogradov. Pot nas je vodila od Sabotina, preko Biljane, Dobrovega v Rožac na italijanski strani meje, potem pa skozi Vipolže in Ceglo v Medano.

Na Sabotinu sta nas turistična vodnika Mitja Močnik, predsednik Območnega združenja Zveze veteranov vojne za Slovenijo (OZVVS) Brda, in Bogdan Potokar, skrbnik ostalin soške fronte in oskrbnik okrepčevalnice, ki se jima je z obraza brala ljubezen do teh krajev, ljudi in zgodovine, prepričala, da je zgodovinska dediščina v dobrih rokah, in nas v duhu prestavila sto let nazaj, v predvojno in  medvojno življenje vojakov in »civilov«, posebej pa opisala soško fronto in šesto soško ofenzivo, ko so Sabotin zavzeli Italijani. Skozi hrib smo po kavernah šli na drugo stran, kjer nas je iz oči v oči pozdravila Sveta gora, pod nami pa bistra hči planin. In po mnogih kavernah in položajih spet na izhodišče, kjer nas je ob pretresljivi in povedni muzejski zbirki čakala odlična jota z rebrci.

V Biljano smo prispeli dva dneva pred 147. obletnico briškega tabora v Biljani (25. april 1869), na katerem se je zbralo 8.000 ljudi. To je bil četrti v zaporedju 18 taborov po vsej Sloveniji. Za udeležence, ki gledajo Eno žlahtno Štorijo, je bilo zanimivo tod videti kraje in zgradbe, kjer snemajo zunanje prizore te priljubljene nadaljevanke.

V Dobrovem, nas je v grajski kleti prijazno sprejel briški župan Franc Mužič, nam nazdravil z rebulo in opisal občino Brda s 6.000 prebivalci ter njene dosežke (obnovljen grad Dobrovo z grajsko vinoteko, obnovljena vas Šmartno, obnovljen dvorec Vipolže, ...). Zelo se je razveselil Jožeta Jeraja, ki je na raznih funkcijah v preteklosti skupaj s člani SLS iz Brd pospeševal te projekte ter briško vino, češnje in vsestransko prepoznavnost Brd doma in v tujini. V gradu so bile v soboto poroke in svatje so z veseljem prisluhnili harmoniki Mira Dovča, ko je povzel naše razpoloženje s pesmijo »Oh zdaj gremo, oh zdaj gremo, nazaj še pridemo, ...«

Samostan Rožac, v katerem sicer sedaj ni redovnikov, je tako kot pri nas na primer Stična, širil kmetijsko kulturo (vinogradništvo, oljkarstvo) v teh krajih. Podenj so nekdaj spadale poleg briških tudi druge, župnije do Kanala. Poseben čar mu daje  njegova dominantna lega s pogledom na ravnino proti morju in nasadi vrtnic, po katerih ima kraj tudi ime.

V Vipolžah smo videli lepo obnovljen najlepši renesančni dvorec v Sloveniji, vendar je bila za nas bolj pomembna sveta zemlja odločitve Slovencev za demokracijo in samostojnost, to je bližnje prizorišče prvega tabora Slovenske kmečke zveze 14. maja 1989 (120 let po briškem taboru v Biljani), na katerem so udeleženci v SFRJ pred padcem berlinskega zidu med drugim »odločno zahtevali enake politične pravice za vsakogar in za vse, svobodne volitve in suvereno slovensko državo«. Aktivni udeleženec tabora Vitomir Bric, ki nam je pripravil zapis o njem, nas je spremljal iz bolnišnice, kar je v nas še bolj utrdilo voljo, da se ta program uresniči, in prepričanje, da je to mogoče le, če sledimo Gradnikovi misli_ »Pravica ne –  dolžnost je višja vera!«

V Medani smo se v  Gradnikovi rojstni hiši seznanili z življenjem in delom tega ne dovolj znanega in še manj priznanega velikana slovenskega pesništva ter z drugimi velikimi možmi Brd. Zaradi Gradnikove globoke ljubezni do slovenske besede, slovenske zemlje, temeljev družine, zaradi njegovega vrednotenja zvestobe narodu in etičnih razmislekov (tudi o odnosu med pravico in dolžnostjo) ga lahko imamo za največjega pesnika sedanje krščansko ljudske politične usmeritve.

»Berite Gradnika, to je naš drugi največji pesnik, berite njegove Padajoče zvezde,« nam je ob slovesu položil na srce njegov zvesti bralec in premišljevalec, žlahtni duhovnik, tukajšnji župnik gospod Gašper Rudolf, ki nas je prišel vzpodbudit in pozdravit pred pesnikovo rojstno hišo.

Tu se nam je pridružil predsednik SLS mag. Marko Zidanšek s soprogo. V zgoščenem nagovoru nas je pozdravil in nam podal osnove političnega stanja in vloge SLS v njem, potem pa smo skupaj odšli k znanemu vinogradniku Dušanu Kristančiču, ki nas je gostoljubno sprejel pred svojo domačijo ter nas povedel skozi obsežno, bogato in vzorno urejeno klet. Na kratko nas je popeljal tudi skozi postopek pridelovanja žlahtne kapljice, skladiščenja, trženja in kulturnega uživanja, ter nam v pravem zaporedju ob prigrizku dal pokusiti najbolj žlahtne bele in rdeče sorte tega vinorodnega okoliša. Gospa Dorica Gašperšič je predsedniku SLS poklonila svežo potico. Njegova soproga jo je zelo pohvalila, on pa razdelil med prisotne. Miro Dovč je raztegnil meh, pevsko nadarjeni udeleženci so ga obkrožili in Medana je doživela SLS, ki živi in poje. Za trdoživost narodnostne meje smo slišali več razlag, od briške trme in radoživosti do iskrene volje do sodelovanja s sosedi. Najbolj me je prepričal Dušan Kristančič, ki pravi, da je to globoka povezanost z zemljo in v njej zasajeno žlahtno trto.

Od Moravč do Ljubljane je avtobus vodil predsednik OO Moravče Ivan Vidic, v Ljubljani sem to vlogo prevzel podpisani, po prihodu v Brda pa briški gostitelji Oton Zamar, občinski svetnik Edbin Erzetič in Joško Radikon. V Brda nas je 4. marca v Ljubljani povabil predsednik tamkajšnjega odbora Vitomir Bric. On je s sodelavci pripravil program tako dobro, da je brezhibno tekel, čeprav nas je Vitomir lahko spremljal le po telefonu iz bolnišnice. V Brdih so se nam pridružili tudi predsedniki in drugi iz Brd, Bovca, Kobarida, Tolmina, Kanala, Šempetra in Nove Gorice. Ko nas je Vitomir povabil v Brda, ga je skrbelo, češ da smo v Ljubljani postavili visoke standarde takih dogodkov, vendar moram z veseljem priznati, da so nas Brici prekosili. Bog daj, da bi bil Vitomir kmalu spet zdrav med nami.

Pa še to. Ko so mediji izvedeli, da gre SLS v Brda, so kakih 10 dni pred izletom začeli širiti in potem stopnjevati govorice, grozeče slike in napovedi, da bo, posebej na zahodu, v soboto dež. Tem dezinformacijam seveda nismo nasedli. Imeli smo čudovit dan, kar je spet en dokaz, da SLS lahko marsikaj naredi tudi pri taki medijski sceni.

 

zapisal dr. Drago Čepar

 

Preberite tudi_

Vitomir Bric o 1. taboru Slovenske kmečke zveze, ki je bil v Vipolžah, 14. maja 1989.

Vitomir Bric o Alojzu Gradniku (1882 - 1967).