Ljubljana, 3. 2. 2017

V Odmevih, 2. 2. 2017, je voditelj želel gledalcem predstaviti novost, kako bo potekala pridobitev drugega zdravniškega mnenja po novem Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zanimivo je bilo, da so bili odgovori predstavnice Ministrstva za zdravje na vprašanja voditelja nejasni, kot tudi za bolnike ni bilo jasno odgovorjeno, zakaj je bila dosedanja ureditev taka, kot je bila.

Pravica o drugem mnenju je zapisana v Zakonu o pacientovih pravicah. Torej to je PRAVICA. Rešitev je bila slaba, formalistična, kot marsikaj v naši zakonodaji. Zakaj? Ob pripravi zakona in uvajanju pravice do drugega mnenja se je s strani ZZZS postavilo vprašanje nastajanja novih stroškov, kdo bo plačeval dodatne preiskave, dodatna specialistična mnenja. Do teh bi nedvomno prišlo, če bi se zahtevalo drugo mnenje v drugi ustanovi. Potrebna bi bila nova napotnica, v bistvu naročilnica, ki potegne za seboj tudi dodatne stroške zavarovalnice. To je bil razlog, da se je vztrajalo, da se drugo mnenj naredi v istem zdravstvenem zavodu, kot je bilo narejeno prvo mnenje in to na stroške istega zavoda. Da to ni v redu, sem opozarjal že ob nastanku zakona, vendar je obveljalo stališče ZZZS.

Nelogičnost so jasno takoj zaznali tudi bolniki. Po novem lahko bolnik zahteva drugo mnenje, v dogovoru z lečečim zdravnikom tudi dodatne preiskave in pri njem dobi tudi napotnico. Kje bo opravil te preiskave in iskal drugo mnenje, bo njegova odločitev, še posebej zato, ker bo to moral plačati sam. Ob tem ne razumem stališča, predstavljenega na Odmevih, da bomo imeli seznam izbranih zdravnikov, ki naj bi naredili tako mnenje. Jasno je, da bo vsak, seveda s pomočjo svojega osebnega zdravnika, iskal specialista, ki mu zaupa in za katerega tudi upa, da bo njegovo mnenje upoštevano pri nadaljnjem zdravljenju, čeprav to ni nujno. Stroški bodo izključno na ramah bolnika in zato ni možno, da bi nekdo drug odločal, kje bo bolnik to drugo mnenje iskal. Morda bo to iskal v tujini. Ob tem bi bilo prav, da  opustimo termin PRAVICA, ker to tudi ni, saj je tudi do sedaj bila v bistvu le navidezna (v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja). S tem v zvezi se odpira vprašanje možnosti dodatnih zavarovanj.

V Odmevih gledalci tudi niso dobili odgovora na vprašanje voditelja, kakšni so do sedaj bili stroški ZZZS zaradi drugih mnenj. Verjetno je iskal informacijo za bolnike, koliko jih bo stalo, če se bodo odločili za drugo mnenje. Kot sem že zapisal, zaradi dosedanje rešitve, da lahko da drugo mnenje le ista ustanova, stroškov za ZZZS ni bilo in s tem tudi ne podatkov o tem. Zanimivo je bilo, da je predstavnica ministrstva te podatke iskala na zavarovalnici. Treba je dodati, da je veliko bolnikov iskalo drugo mnenje v tujini, vendar so morali stroške v teh primerih nositi sami. S tem v zvezi naj pojasnim, da bodo, če bo sprememba v zakonu sprejeta, bolniki v vsakem primeru samoplačniki, višina stroškov pa bo odvisna od zahtevnosti posameznega primera, morebitnih potrebnih dodatnih preiskav, predvsem pa od poštenosti tistega, ki bo podajal drugo mnenje.

prim. Janez Remškar, dr. med.