Ljubljana, 24. marec 2017

Spoštovane,

marec je poseben mesec. V začetku meseca praznujemo mednarodni dan žena. Ta praznik praznujejo v približno 100 državah. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk, praznujejo pa ga predvsem v bivših komunističnih in socialističnih državah. Čeprav same dobro vemo in vsakodnevno čutimo, da marsikdaj še zdaleč nismo sprejete kot ekonomsko, politično in socialno enakopravne – ali pa prav zato. Z ekonomskega vidika velja, da imamo ženske v Sloveniji kljub v povprečju višji izobrazbi od moških hkrati tudi nižje plače in smo v starosti bolj podvržene revščini. Politično – do uvedbe obveznih kvot je bilo zelo malo ženski na listah, sedaj nas je pa verjetno ravno toliko, kolikor zahtevajo obvezne kvote. O socialni enakopravnosti ali neenakopravnosti, o enakih ali neenakih možnostih bi lahko napisala roman – veliko je bilo sprejetih resolucij, veliko je bilo pisanja in govorjenja, same pa najbolje vemo, da v marsikaterem podjetju ženska v rodnem obdobju ni zaželena kot delavka, da mati samohranilka še stanovanje težko dobi v najem, ker je rizična skupina, in še in še. Jamranje ne pomaga, moramo se truditi, da se kaj spremeni. S tem, da se dokažemo. S tem, da pokažemo, da čeprav smo lahko uspešne v politiki, v podjetništvu in drugih področjih, smo hkrati še vedno sposobne biti tudi matere. Da bo ognjišče še vedno zakurjeno, da bodo otroci še vedno umiti in počesani, da jih bomo do vstopa v samostojno življenje še vedno opremile s potrebnimi spretnostmi in znanji, tudi če nam odprejo vrata še na kakšno drugo področje.

Nekaj dni nazaj nas je razveselil prvi pomladni dan. Narava se prebuja, kot vsako leto. Vse brsti in cveti in dehti, kot vsako leto. Naj bo  v tem letu kaj drugače, naj vzbrstijo in se razvijejo tudi ideje, ki vodijo k boljšemu. Ne samo za položaj žensk, ampak vseh nas. Naših otrok. Naših vnukov. Vseh, ki pridejo za nami.

Spoštovane!

Bistvo tega pisma je voščilo ob materinskem dnevu. Pa ne samo voščilo, to pismo želi biti tudi v opomin vsem nam, da smo vredne. Življenje se razdeli, ko se rodi otrok. Razdeli se na življenje do – in življenje po. V življenju do smo si kdaj pa kdaj privoščile tudi drage čevlje in kakšno obleko, ki je nismo ravno potrebovale. Uh, in novo torbico, in razvajanje in impulzivno pot do obale za skodelico kave. V življenju po je vse drugače. Imamo nov smisel. Novo voljo, da v še tako deževnem jutru vstanemo, se nasmehnemo, stisnemo k sebi to bitjece, ki je tu po čudežu našega življenja in po naši volji. Mu dajemo vse, ponoči in podnevi. Dojenje ob vseh mogočih urah, steklenička vedno pri roki, najljubša igračka ob kateri zaspi, ali je lačen? Žejen? Utrujen? Zobki so posebna zgodba. Sprehodi, igralne urice. In kasneje pot v šolo. In naloge. In ponavljanja pred testi in vzpodbujanje. Puberteta in prve ljubezni. Vse to, če je otrok zdrav. Če ni, potem je seveda vse obrnjeno na glavo. Novo torbico? Oh, kje pa, otrok rabi čevlje, rabi terapije!

Drage moje, smo vredne. Smo vredne občasnega razkošja brez slabe vesti. Smo vredne, da se nam kdaj pa kdaj kdo tudi zahvali. Smo vredne, da se cenimo, spoštujemo. Vsaka najprej sama sebe in potem druge. Smo vredne, da kakšno nedeljo preprosto brezdelno poležimo ali posedimo, popijemo kavo v miru in čutimo sonce na obrazu.

Iskrene čestitke ob materinskem dnevu in hkrati hvala moji mami, da me je donosila, rodila, skrbela zame in me ima še vedno rada. Hvala Bogu in vesolju za čudovito kreacijo telesa, ki mi je omogočilo biti mama. Hvala vsem vam, ki čutite, ljubite in vzgajate. Čudovito in naporno je biti mama. Najboljša služba za celo življenje. S to mislijo vam iz srca želim lep, prijazen in topel materinski dan. Vsak dan.

Suzana Lara Krause

predsednica Slovenske ženske zveze pri SLS