Ljubljana, 16. maj 2017

Cilj robotizacije ni ukinjanje delovnih mest, ampak izboljšanje produktivnosti

Nekatere zahodnoevropske države so že začele organizirano izvajati prehod na industrijo 4.0, zavedajoč se mnogih tveganj ki jih bo ta tranzicija prinesla. Še pred nedavnim so študije pokazale napovedi prihajajoče reindustrializacije, ki na svetovni ravni kažejo med 6 in 7 milijonov izgubljenih delovnih mest. Države, ki bodo na spremembe pripravljene, bo prehod prizadel v manjši meri. Tista gospodarstva, ki bodo zaspala v upanju, da jih spremembe ne bodo doletele, pa bodo podjetja naredila nekonkurenčna, s tem pa ogrozila še bistveno več delovnih mest.

Slovenija glede robotizacije za razvitimi državami zaostaja za približno 10 let. To postaja vse večji problem, saj je avtomatizacija procesov v današnjem globalnem svetu nujna za doseganje mednarodne konkurenčnosti. Zahteve odjemalcev, ki so pred desetletnem veljale za serijsko proizvodnjo, so v vmesnem času prišle na srednje serijsko proizvodnjo, danes pa se vse bolj pojavljajo tudi v butičnih izdelkih, saj so zahteve trga velike. Niti kakovost in hitrost izdelave niti cene proizvodov se ne morejo primerjati, ko v procese vključimo najnovejše tehnologije.

Slovenija je žal uspela ohraniti malo lastnih podjetij s končnimi izdelki, zato je precejšen delež državnega bremena padel na ramena malih in srednjih izvoznih podjetij, ki držijo slovensko gospodarstvo nad vodo. Mnoga od njih so že vrsto let podizvajalci za zahodnoevropska podjetja, saj uspešno izkoriščajo prednost geografske pozicije Slovenije, ki je k sreči v bližini osrednjih evropskih gospodarskih poti.

Globalna konkurenca vse bolj pritiska na manjša podjetja, konkurenca prihaja tudi iz bližnjih držav. Mnoge vzhodnoevropske države, o katerih smo še pred desetletjem govorili s pokroviteljskim prizvokom, so v tem času finančno okrepile svoje gospodarstvo. Poljska, Slovaška in Madžarska so z investicijami v uporabna znanja in novo tehnologijo postale bistveno bolj privlačne tako za vlagatelje kot tudi »outsourcing« oz. zunanje izvajanje dejavnosti. Enostavnejše proizvode, ki so desetletja predstavljali osnovne proizvodne programe, zamenjujejo kompleksnejši in nizkoserijski proizvodi, cene pa ob tem še celo padajo. Ob enaki tehnologiji se takšne spremembe nekaj časa lahko kompenzirajo z znanjem, slej ko prej pa pride do točke, kjer se proizvodnja enostavno ne splača več.

Sprehod po mnogih slovenskih podjetjih hitro razkrije Ahilovo peto slovenskega »lohnarbeit« gospodarstva. Z redkimi izjemami si Slovenci krožnik polnimo z zastarelimi tehnologijami, ki so se uporabljale še v jugoslovanskih tovarnah, ali pa s kitajskimi stroji. Ne kupujemo niti rabljenih strojev, ki jih Nemci umikajo iz proizvodnje, ampak povprečno 20 let stare dinozavre, ki bolj kot v proizvodnjo spadajo v muzej. Takšna tehnologija seveda v Evropi ni več konkurenčna. V mnogih nemških podjetjih npr. velja stroj za zastarelega že po petih letih.

Del odgovornosti za trenutno stanje je v zatiskanju oči lastnikov kapitalsko podhranjenih podjetij, ki se premalo zavedajo nujnosti nenehnega vlaganja v znanje in tehnologijo.

V Sloveniji imamo do lastnega gospodarstva zelo nizka pričakovanja. Mediji poročajo o okrevanju gospodarstva v trenutku, ko brezposelnost ne narašča. Ob sedanji gospodarski rasti 2,5 % pa že govorijo o presežkih, čeprav ob tako nizki rasti še niso mogoča nobena vlaganja v razvoj. Tudi redki in borni državni ukrepi v pomoč gospodarstvu so v večini namenjeni spodbujanju zaposlovanja oz. prvih samostojnih korakov v podjetništvu. Ukrepov v smeri spodbujanja investicij v nove proizvodne programe, modernizacijo obstoječe tehnologije ali naložb v znanje enostavno ni, ker za to v Sloveniji menda ni denarja. Prehod v družbo znanja pa ni mogoč brez sodobne opreme, s pomočjo katere bi znanje lahko kar najbolje izkoristili. Poleg tega gospodarstvo obremenjujejo velike anomalije v izobraževalnem sistemu. Ta je v zadnjih desetletjih ustvaril veliko število visoko izobraženih mladih družboslovcev, ki za proizvodno usmerjena podjetja niso zaposljivi brez velikih vlaganj v njihovo izobraževanje.

Slovenija se mora začeti zavedati vseh tveganj ki prihajajo z novimi spremembami na globalnih trgih, se nanje pripraviti in (pravočasno) odzvati. Masovna robotizacija in avtomatizacija je za Slovenijo nujna. Če želimo da bo naše gospodarstvo čez 10 let konkurenčno, imamo dve možnosti. Delavec bo moral postati do trikrat bolj produktiven, ali pa bo moral znati upravljati stroj, ki bo opravil trikrat več dela. Davki na robote, ki naj bi odžirali delovna mesta so zato za delovna mesta strel v koleno, saj je namen robotizacije povečanje produktivnosti in ne ukinjanje delovnih mest.

Odgovoriti moramo na vprašanje, kako pravilno uravnotežiti razmerja med človeško in robotizirano proizvodnjo. Glede na padanje Slovenije na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti bi bilo po ocenah industrije potrebno, delno robotizirati vsaj polovico obstoječih delovnih mest, ki trenutno niso konkurenčna. Slovenija mora postaviti strategijo in koncepta aktivne stimulacije avtomatizacije in robotizacije industrije ter integracije pametnih tehnologij v obstoječe procese. Za zagotavljanje primernega kadra je treba omejiti vpis na izobraževalne programe, ki proizvajajo nezaposljiv kader in omogočiti bistveno več nacionalnih prekvalifikacijskih programov za tehnične smeri, ki bi tistim z izobrazbo omogočili, da bo njihovo znanje konkurenčno v industriji prihodnosti. Takšna delovna mesta bodo boljša, varnejša in bolje plačana.

Slovenija ni imuna na prihajajoče spremembe na svetovnih trgih. Smo del globalnega gospodarstva, obnašamo pa se, kot da smo samozadostni. Slovenija je s tega vidika tempirana bomba, ki z zastarelo tehnologijo in nezadostnimi kadrovskimi kapacitetami čaka na novo gospodarsko revolucijo. Zadnji čas je, da se nehamo slepiti, da nas bo ta prehod obšel. Vsaka revolucija je kruta, na nas pa je, ali bomo iz nje izšli kot zmagovalci.

Primož Jelševar