Organizirati in voditi ter upravljati svetovno ureditev ni enostavno, zato imamo politiko in politike, ki pa morajo biti temu dorasli in videti probleme narodov in držav ter njihovega razvoja v prihodnosti.

S tem, ko je svet postal manjši, nas mora zanimati politična situacija prav na vseh vzporednikih. Opazujemo slabo in skorumpirano afriško vodenje držav, kar se pozna pri migracijah v Evropo. Afrika ima veliko bogastva v geoloških plasteh zemlje (diamanti, zlato, nafta, kobalt,  fosfati, koltan) in lesu in bi lahko ob pomoči razvitih držav – tu mislim na vse, ne samo Evropo – sama sebe z lahkoto preživela. Kdo je odgovoren za razprodajo njihovega bogastva in trpljenje prebivalstva? Kot sem omenil, svet je postal manjši, s tem se je premo sorazmerno povečala pa naša odgovornost do nerazvitih območij. Odgovornost za ureditev problema korupcije, ki razžira tretji svet, nosijo tudi razvite države. Kako lahko to preprečimo oz. pomagamo manj razvitim državam? Velika turška migracija v Evropo je prisilila evropske države, da so investirale v Turčijo. Vodilna država tega območja je sedaj Turčija. Evropa mora v dialogu z afriškimi državami doseči dogovor o tem, katera država Afrike je najbolj sposobna zagotoviti razvoj v regiji in delovno sposobne ljudi za industrijo. Potenciala je veliko, saj so konec koncev Afričani tudi v Evropi pridobili delovne izkušnje. Če potegnemo vzporednico z našim Prekmurjem, lahko tudi tu vidimo, da se je izredno razvilo z ljudmi, ki so svoje izkušnje prinesli iz zahodne Evrope in doma odprli donosna podjetja. Maršalov načrt povojne pomoči Evropi je bil potreben bolj za Ameriko kot pa za Evropo oziroma Nemčijo, dobili so kupce in vsa pomoč se je stekla nazaj v Ameriko. Na skupno evropsko pomoč Afriki lahko pogledamo z istega zornega kota. Po dostopnih informacijah trenutno v Afriko ogromno vlaga Kitajska. Če ničesar ne ukrenemo, bomo prek kitajskih izdelkov čez ovinek kupovali potrošne in industrijske izdelke iz afriških surovin, ki so nam sedaj bližje.

Dolgoročna politika evropske skupnosti mora biti tudi skrb za razvoj afriške celine, ki je pred našimi vrati. Ključno je znanje in izobrazba – od začetne in naprej preko poklicnih, družboslovnih, naravoslovnih in kulturnih veščin, vse do dela. Evropska komisija v začetni fazi izbere morda tri ali štiri države, ki so po mnenju poznavalcev primerne za vlaganje in  investiranje in so tudi pripravljene sprejeti pomoč pri vodenju gospodarske politike. Seveda je treba k tej pomoči z evropske strani pristopiti izredno občutljivo in zaradi zgodovinskih okoliščin ne kot kolonizatorji, ampak v smislu sprave za preteklo kolonizacijo. Afričani, ki prihajajo v Evropo, so pripravljeni delati, vendar doma nimajo priložnosti za to. Korupcijska tveganja so izredno velika tako s strani pomoči kot strani prejemnikov in znano je, da se v določenih stvareh hitro pobratimo, kot se reče.

Vlaganje v afriško celino je tudi zagotovilo za našo evropsko varnost, ki bo po še večjih migracijskih tokovih vedno bolj vprašljiva. Prijateljstvo, trgovanje, sodelovanje, sosedska pomoč na osnovi evropskih civilizacijskih načel je temelj na osnovi katerega lahko pomagamo graditi prihodnost Afrike. V veliko pomoč s svojimi izkušnjami in znanjem so pri tem lahko misijonarji, ki tam delujejo že dolga leta. Rešitev za Evropo je Marshallov načrt za Afriko, da nas ne prehite drugi iz Azije.

Kitajska postaja velesila oz. to že je, vendar njihov politični sistem hromi razvoj zaupanja. Velik gospodarski razvoj Kitajske je bil ustvarjen na podlagi poceni delovne sile in vlaganja posledično razvitega sveta v kitajski industrijski razvoj in trg ter želje razvitega sveta po menjavi trgovskega blaga v obe smeri. Obojestranska korist, ki je več milijonom ljudi dala možnost osebnega razvoja in boljšega življenja. Z gospodarskim razvojem nekdaj slabo industrijsko razvitih držav pa raste tudi njihova samozavest in želja po obvladovanju držav v njihovi bližini. Kitajsko vodstvo deluje v smeri velikega hegemona si prisvaja ozemlja, tudi tista, ki nikoli niso bila njihova. Kitajska je prišla v Tibet z vojsko in to naj bi bila njihova »miroljubna« politika, a Tibet je sedaj njihov. V morju dela otoke oz. kopno in njihova vojska se seli v bližino sosed, ki imajo po tem morju plovne poti. Kitajska bo torej nadzorovala in blokirala plovne poti, ki so sedaj svobodne. Mirovna politika ima lahko plemenite cilje, lahko je pa samo izgovor za širjenje vplivnih območij. Postavlja se vprašanje, ali lahko verjamemo velesili s komunistično partijo na čelu vlade?

Evropa mora pohiteti z investiranjem in razvojem v Afriki, ker sicer ne bomo vstopili v po polje priložnost niti kot drugi, Afričani pa bodo zaradi bližine še vedno iz neurejenih razmer bežali k nam s čolni. Evropa ima priložnosti in pogoje, pa tudi znanje, ki smo ga s krščanstvom dobili že stoletja nazaj in to moramo uveljaviti v korist Afrike, začeti vlagati v perspektivno pot razvoja in gospodarske menjave z Afriko.

Po svoji moči mora vsaka država prispevati k razvoju nerazvitih oz. slabše razvitih delov sveta, tudi Slovenija. Vendar, ali smo ob trenutni zunanji politiki sposobni imeti svoje mnenje in ga artikulirati na ravni Evropske unije?

 

Janez Jenko

predsednik OO SLS Škofja Loka