Članek
Objavljeno Nov 30, 2017
Nekdanji nemški kancler Konrad Adenauer, eden izmed očetov nove Evrope, je poudarjal, da za dobro delovanje demokracije potrebujemo tri delujoče stebre_ formalni pravni sistem z ustavo kot temeljno listino, svoboden ekonomski sistem in delujočo pravno državo, ki preprečuje kriminal, vključno z gospodarskim, in zagotavlja enakopravnost vseh državljanov. V Sloveniji, ki se tako rada primerja z razvitimi zahodnimi državama imamo probleme, ker ne spoštujemo niti gospodarskega niti ustavnopravnega stebra, pri ekonomskem pa smo povzeli model, ki je nemškemu podoben le po nazivu, deluje pa kot nekakšen slab kompromis med nemškim in socialističnim modelom.
Jugoslovanski kralj Aleksander je leta 1931 sprejel ustavo, ker zanjo niso mogli doseči sporazuma v parlamentu. Takšna oktroirana oz. vsiljena ustava navadno nastane po nareku monarha ob prehodu iz absolutne v ustavno monarhijo. Jugoslavija tako nikoli ni imela demokratične, ampak oktroirano ustavo in med drugim zato nikoli ni bila prava demokratična država. Kasneje smo imeli ustavo, ki jo je sprejela edina dovoljena stranka, torej tudi takrat ni bila demokratična. Tudi danes imamo v Sloveniji politike, ki bi radi še naprej delovali v skladu z miselnostjo »ne spoštujmo zakonodaje, če nam je v napoto pri doseganju trenutnih ciljev«. Ker pa demokracija ni anarhija, se je v Sloveniji še vedno treba držati pravil, vsaj tistih najvišjih, saj nam ta omogočajo predvidljivost dogodkov. To dobesedno pomeni, da je treba, če želimo nekaj spremeniti, z argumenti prepričati večino ljudi, ali pa njihovih izvoljenih predstavnikov. V zadnjem času prav nekateri izvoljeni posamezniki zavestno in namerno kršijo najvišja pravila.
V preteklosti so demokracijo poizkušali izigravati v takrat edini dovoljeni stranki, sedaj pa to počno njihovi sodobniki v programsko podobni Levici in Socialni demokrati. Njihova poslanca Miha Kordiš in Jan Škoberne sta namreč načrtno (namero je Škoberne pred tem objavil na spletnem družbenem omrežju) kršil več zakonov in nezakonitega migranta pred deportacijo skril kar v prostorih Državnega zbora RS. Kasneje je Poslanska skupina Levice še sporočila, da bo v primeru deportacije sirskega begunca Ahmada Šamija predlagala interpelacijo zoper ministrico za notranje zadeve Vesno Györkös Žnidar, ki je v tem primeru delovala v skladu s slovensko zakonodajo in odločitvami slovenskih ter evropskega sodišča. V Sloveniji imamo torej stranke, ki kršijo zakone in Ustavo RS ter od najvišjih predstavnikov oblasti zahtevajo kršenje zakonov in nespoštovanje odločitev sodišč, obenem pa ji odkrito grozijo s političnimi sankcijami če tega ne storijo.
V socializmu so takšne odklone od pravne ureditve poimenovali koristna malverzacija – delovanje mimo zakona in včasih tudi ustave, kadar je dotičnemu funkcionarju to koristilo. No, koristna malverzacija, ki sta si jo privoščila poslanca, slabi delovanje demokratičnega sistema, v katerem naj bi v Sloveniji leta 2017 živeli. Prav tako slabi zaupanje, da živimo v stabilnem okolju, kar bi sicer lahko posamezniku pomagalo pri njegovih življenjskih, poslovnih, družbenih in konec koncev tudi političnih odločitvah. Vendar v Sloveniji ni več socializma – na plebiscitu smo se leta 1990 odločili za samostojno državo in leta 1991 v parlamentu ratificirali Ustavo RS, kjer v prvem členu piše da je Slovenija demokratična republika. Posamezniki in politika, ki tega ne razume in ne spoštuje, je v neposrednem nasprotju z demokracijo, ki seveda dopušča spremembe zakonov in Ustave RS, vendar v skladu s predpisanim postopkom. Če pa večina ne soglaša, pa pozivanje h kršenju zakonov in celo Ustave RS kot najvišjega pravnega akta naše ureditve ni v duhu demokracije. Takšna dejanja kažejo, da je slovenska demokracija še izredno šibka, hkrati pa s prstom kaže tudi na ostanke sistema, ki jih z nedokončano tranzicijo nismo nikoli presegli.
Ravno se je začel polegati prah okoli primera nezakonitega migranta, za katerega se je mimo svojih pristojnosti zavzel vrh slovenske politike in katerega deportacijo so nekateri izvoljeni predstavniki ljudstva z oviranjem uradnih postopkov, vsaj začasno, preprečili, ko je v parlamentu vladajoča koalicija ob pomoči dela opozicije sprožila postopek za spremembo Ustave RS. Ustave, kot najvišjega pravnega akta pa poslanci niso začeli spreminjati zato, da bi popravili krivice, temveč zato, da bi po dveh letih za nazaj »popravili« dejstvo, da Državni zbor RS ni v roku izpolnil odločbe Ustavnega sodišča RS do pravice slovenskih otrok do enakopravne obravnave in hkrati zato, da bi se izpolnitvi odločbe v celoti izognil, ker ni v skladu z njihovimi trenutnimi interesi. Odločba, ki nalaga odpravo neskladnosti zakona z ustavo in izenačitev financiranja obveznega osnovnega šolstva, ne glede na to, ali je javno ali zasebno, ostaja mrtva črka na papirju. Trdnost naše Ustave pa bo ob takih spremembah kmalu kot zidovi hiš v Posočju po potresu leta 1998 – nepopravljivo razpokana.
Postopek, s katerim je parlament izigral našo pravno ureditev in odločitve sodišč so ugledni ustavni pravniki obsodili kot ustavnopravno nevzdržnega in hkrati moralno zavržnega. Gre za kršenje bistva ustavne demokracije, kar nas po obliki vladavine pošilja nazaj v srednji vek družbenih ureditev, v čas, ko je monarhu pripadla najvišja oblast in je lahko ustavo pisal po trenutnih potrebah. Če so ga kakšna določila motila, je pač spremenil ustavo. Srednjeveška miselnost nima prostora v sodobni demokraciji.
Zakaj torej v Sloveniji potrebujemo ustavo? Brez sramu in odgovornosti jo kršijo poslanci, ko pa so kršitve tako hude, da si na to drzne opozoriti Ustavno sodišče, jo pač začnejo spreminjati. Slovenijo moramo vrniti v sodobnost. Pozivi k nespoštovanju ustave in zakonodaje in moralno sporne spremembe ustave so za državo nevarne. Slovenska ustava zato potrebuje varovalko pred vse pogostejšimi poizkusi zlorab. Ne glede na predvolilni čas, bi se morali pozornosti željni posamezniki zavedati, da tega ne morejo početi brez sankcij. Takšna neodgovorna dejanja so Slovenijo pripeljala v stanje nezaupanja v pravno državo, ki je rak rana naše dužbe.
Primož Jelševar, podpredsednik SLS
***
Prispevek je bil prvotno objavljen v spletni Demokraciji ter v spletnem Slovencu.
Jugoslovanski kralj Aleksander je leta 1931 sprejel ustavo, ker zanjo niso mogli doseči sporazuma v parlamentu. Takšna oktroirana oz. vsiljena ustava navadno nastane po nareku monarha ob prehodu iz absolutne v ustavno monarhijo. Jugoslavija tako nikoli ni imela demokratične, ampak oktroirano ustavo in med drugim zato nikoli ni bila prava demokratična država. Kasneje smo imeli ustavo, ki jo je sprejela edina dovoljena stranka, torej tudi takrat ni bila demokratična. Tudi danes imamo v Sloveniji politike, ki bi radi še naprej delovali v skladu z miselnostjo »ne spoštujmo zakonodaje, če nam je v napoto pri doseganju trenutnih ciljev«. Ker pa demokracija ni anarhija, se je v Sloveniji še vedno treba držati pravil, vsaj tistih najvišjih, saj nam ta omogočajo predvidljivost dogodkov. To dobesedno pomeni, da je treba, če želimo nekaj spremeniti, z argumenti prepričati večino ljudi, ali pa njihovih izvoljenih predstavnikov. V zadnjem času prav nekateri izvoljeni posamezniki zavestno in namerno kršijo najvišja pravila.
V preteklosti so demokracijo poizkušali izigravati v takrat edini dovoljeni stranki, sedaj pa to počno njihovi sodobniki v programsko podobni Levici in Socialni demokrati. Njihova poslanca Miha Kordiš in Jan Škoberne sta namreč načrtno (namero je Škoberne pred tem objavil na spletnem družbenem omrežju) kršil več zakonov in nezakonitega migranta pred deportacijo skril kar v prostorih Državnega zbora RS. Kasneje je Poslanska skupina Levice še sporočila, da bo v primeru deportacije sirskega begunca Ahmada Šamija predlagala interpelacijo zoper ministrico za notranje zadeve Vesno Györkös Žnidar, ki je v tem primeru delovala v skladu s slovensko zakonodajo in odločitvami slovenskih ter evropskega sodišča. V Sloveniji imamo torej stranke, ki kršijo zakone in Ustavo RS ter od najvišjih predstavnikov oblasti zahtevajo kršenje zakonov in nespoštovanje odločitev sodišč, obenem pa ji odkrito grozijo s političnimi sankcijami če tega ne storijo.
V socializmu so takšne odklone od pravne ureditve poimenovali koristna malverzacija – delovanje mimo zakona in včasih tudi ustave, kadar je dotičnemu funkcionarju to koristilo. No, koristna malverzacija, ki sta si jo privoščila poslanca, slabi delovanje demokratičnega sistema, v katerem naj bi v Sloveniji leta 2017 živeli. Prav tako slabi zaupanje, da živimo v stabilnem okolju, kar bi sicer lahko posamezniku pomagalo pri njegovih življenjskih, poslovnih, družbenih in konec koncev tudi političnih odločitvah. Vendar v Sloveniji ni več socializma – na plebiscitu smo se leta 1990 odločili za samostojno državo in leta 1991 v parlamentu ratificirali Ustavo RS, kjer v prvem členu piše da je Slovenija demokratična republika. Posamezniki in politika, ki tega ne razume in ne spoštuje, je v neposrednem nasprotju z demokracijo, ki seveda dopušča spremembe zakonov in Ustave RS, vendar v skladu s predpisanim postopkom. Če pa večina ne soglaša, pa pozivanje h kršenju zakonov in celo Ustave RS kot najvišjega pravnega akta naše ureditve ni v duhu demokracije. Takšna dejanja kažejo, da je slovenska demokracija še izredno šibka, hkrati pa s prstom kaže tudi na ostanke sistema, ki jih z nedokončano tranzicijo nismo nikoli presegli.
Ravno se je začel polegati prah okoli primera nezakonitega migranta, za katerega se je mimo svojih pristojnosti zavzel vrh slovenske politike in katerega deportacijo so nekateri izvoljeni predstavniki ljudstva z oviranjem uradnih postopkov, vsaj začasno, preprečili, ko je v parlamentu vladajoča koalicija ob pomoči dela opozicije sprožila postopek za spremembo Ustave RS. Ustave, kot najvišjega pravnega akta pa poslanci niso začeli spreminjati zato, da bi popravili krivice, temveč zato, da bi po dveh letih za nazaj »popravili« dejstvo, da Državni zbor RS ni v roku izpolnil odločbe Ustavnega sodišča RS do pravice slovenskih otrok do enakopravne obravnave in hkrati zato, da bi se izpolnitvi odločbe v celoti izognil, ker ni v skladu z njihovimi trenutnimi interesi. Odločba, ki nalaga odpravo neskladnosti zakona z ustavo in izenačitev financiranja obveznega osnovnega šolstva, ne glede na to, ali je javno ali zasebno, ostaja mrtva črka na papirju. Trdnost naše Ustave pa bo ob takih spremembah kmalu kot zidovi hiš v Posočju po potresu leta 1998 – nepopravljivo razpokana.
Postopek, s katerim je parlament izigral našo pravno ureditev in odločitve sodišč so ugledni ustavni pravniki obsodili kot ustavnopravno nevzdržnega in hkrati moralno zavržnega. Gre za kršenje bistva ustavne demokracije, kar nas po obliki vladavine pošilja nazaj v srednji vek družbenih ureditev, v čas, ko je monarhu pripadla najvišja oblast in je lahko ustavo pisal po trenutnih potrebah. Če so ga kakšna določila motila, je pač spremenil ustavo. Srednjeveška miselnost nima prostora v sodobni demokraciji.
Zakaj torej v Sloveniji potrebujemo ustavo? Brez sramu in odgovornosti jo kršijo poslanci, ko pa so kršitve tako hude, da si na to drzne opozoriti Ustavno sodišče, jo pač začnejo spreminjati. Slovenijo moramo vrniti v sodobnost. Pozivi k nespoštovanju ustave in zakonodaje in moralno sporne spremembe ustave so za državo nevarne. Slovenska ustava zato potrebuje varovalko pred vse pogostejšimi poizkusi zlorab. Ne glede na predvolilni čas, bi se morali pozornosti željni posamezniki zavedati, da tega ne morejo početi brez sankcij. Takšna neodgovorna dejanja so Slovenijo pripeljala v stanje nezaupanja v pravno državo, ki je rak rana naše dužbe.
Primož Jelševar, podpredsednik SLS
***
Prispevek je bil prvotno objavljen v spletni Demokraciji ter v spletnem Slovencu.
Nov 30, 2017