Zakaj ne bi smeli imeti še boljšega predsednika države ali morda v vsem boljšo predsednico republike.

A ne v mizarjenju in strežbi, ne v smetarskih spretnosti, sploh ne v maratonu ali mahanju z zastavo na tekmah reprezentance, ampak v dejanjih, ki bodo Slovenijo promovirala v vplivni družbi velikih in odločujočih držav sveta.

Z nasmehom predanosti, morda tudi navdušenja, da imamo po karizmatičnih ali svetovljanskih možeh, "mladca" za predsednika države in tudi ali predvsem brezbrižnostjo, ker državljani sploh ne vedo, kaj naj bi jim predsednik dal in za državo postoril, lahko Pahor sebe prenese v naslednji mandat in še bolj zakrije in hkrati razvodeni funkcijo doma prvega državnika.

Res je tudi, da je ponudba na volilnih policah za predsedniško mesto bila razpeta med političnimi pupami vse tja do posameznikov, ki bi jih prej pomiloval kot volil za svojega predsednika. A ljudje se (žal) odločajo po čustvih in tudi iz usmiljenja, ki ga dajo v predal "naš je" ali "saj bo dober", če sploh gredo na volitve.

Pahorjevi posiljeni in promocijsko programirani performansi so ali dolgočasenje, ker sam ne ve kaj bi v tej državi kot predsednik počel ali pa totalna zaverovanost vase, katere talec je funkcija za katero je bil imenovan. Ali "nezaslišana" varianta, da država predsednika sploh ne potrebuje, čeprav ima kar nekaj zadolžitev po ustavi.

Nujno potrebujemo izbiro. Nujno potrebujemo najprej promocijo predsedniške funkcije in priložnosti za prepoznavnost doma nerazkritega in v svetu zamujenega, a še vedno s priložnostmi možnega. Šele potem dajmo v ta intelektualni, politični in predvsem izvedbeni kalup kandidatko, kandidata, ki se bo dotikal njegovih robov in po sreči za državo, še čez segal.

Predsednica ali predsednik, mora ljudi poenotiti v njihovi samozavesti pripadanja državi (ne le občasnim športnim vrhuncem), ki se ne deli med leve in desne in se ne spotika pod bremenom več narodnega znotraj identitete enega in zastopati mnenje večine, brez iskanja kompromisov v škodo nujnih odločitev, ki jih Slovenija prelaga že od svoje osamosvojitve; mora tudi iskati in izpostavljati tradicionalno v narodu, prepoznano kot krščansko, zapisano v stoletjih in ne priložnostno paberkovano samo za dobo sedemdeset in nekaj let nazaj in še to za priložnost lastne promocije.