Piše: Tino Mamić

Proti covidni pandemiji se borimo z ustvarjanjem mehurčkov. Posebno v šolah. Da mehurčki niso niti najmanj neprodušni, nam kažejo vsakodnevne številke novoobolelih koronarcev. So pa zelo zaprti in velikokrat neprodušno zaprti drugačni mehurčki, tisti politični.

Voliš samo Šarca, gledaš samo RTVS, na tviterju in fejstbuku spremljaš samo politike levičarske četvorke, bereš samo MMC, v službi o politiki debatiraš samo s privrženci Šarčeve stranke. Voliš samo Janšo, gledaš samo Novo24TV, na tviterju in fejstbuku spremljaš samo politike SDS, bereš samo Novo24TV, v službi o politiki debatiraš samo s privrženci SDS.

Voliš samo ... Verjetno ni treba nadaljevati, saj zaporedje poznamo.

Slovenci smo se v zadnjem desetletju ob nepredstavljivem razmahu internetne ponudbe razporedili v mehurčke, v katerih se imamo nadvse lepo. Zaprti, svoji med svojimi. Somišljeniki pa se najraje med seboj pogovarjamo o sodržavljanih iz – drugih mehurčkov. In to ne ravno z izbranimi besedami.

Oziroma s posebno skrbno izbranimi besedami. Slovenskimi in mnogimi neslovenskimi, ki izvirajo s srbskega govornega območja in ne opisujejo besed, ki bi se jih na tem mestu spodobilo naštevati. Zaradi bližine z "materinščino".

Sicer pa že iz zgodovine, o kateri tako ali tako vsi Slovenci vse vedo, posebno v oštariji in še bolj v betuli, vemo, da so politični mehurčki jako stara iznajdba. Prvič se je slovenski mehur razdelil v dva nepovezana mehurčka že pred prvo svetovno vojno. Sta pa se ta dva mehurčka vendarle dotikala, včasih celo tako, da je ob tem kdo prešel iz enega v drugega. Klerikalci in liberalci so si bili na moč v laseh, imeli so vsak svoj dnevni časnik (samo medklic – danes jih imamo sedem ali koliko, pa so vsi po vrsti levi), klerikalci so ustanovili celo svojo gimnazijo in besednjak v medsebojnem dialogu je bil velikokrat pod mejo vljudnosti. A vendar so takrat tako liberalci kot klerikalci ob nedeljah šli skupaj k maši. Tako kot sonce je tudi Bog eden, eden za vse. Ja, Bog, pisan z veliko začetnico, saj ne mislim na kakega Apademaka, Anuketa ali Duamutefa.

Po prvi svetovni vojni so nastali še novi, manjši mehurčki. Posebno tisti antiklerikalni in probeograjski (danes bi rekli levi, za takrat pa tega ne moremo reči) so se skozi leta med prvo in drugo vojno velikokrat preimenovali in prerazvrščali. A tudi klerikalni mehurček se je delil. Zgodovinarji velikokrat poudarjajo, kako veliki spori so nastajali ravno med katoliškimi mehurčki v desetletju pred začetkom vojne. Tudi med tistimi, ki so sicer volili isto stranko, SLS.

Bratomorna vojna, ki jo je sprožila komunistična partija, pa je to mehurčkarjenje presekala. S krvjo je vse druge mehurčke preprosto – popokala. Kot vsako zlo pa je tudi to zlo minilo. In spet so nastale politične stranke.

Ravno danes, ko to pišem, mineva točno 31 let od rojstva slovenske demokracije. Naša družba se je v teh letih ponovno razdelila, ne le na svetovnonazorske tabore, kar je normalno v vsaki demokraciji, ampak na mehurčke. Ti mehurčki delujejo nekako tako kot nekdanje republike bivše Juge: vsaka ima svoj jezik, svojo zastavo, svoje običaje in med seboj vsak dan manj komunicirajo.

Človek se zapre v svoj mehurček tako, da na družabnih omrežjih spremlja samo politike in mnenjske voditelje, ki razmišljajo enako kot on sam. Prebira samo medije, ki so enakega mnenja kot on sam. Mediji tudi druga mnenja povsem odkrito ignorirajo. Državna, v resnici pa levičarska RTVS v goste vabi v veliki, prav velikanski večini levičarje. V osrednjem dnevniku vsak dan poslušamo po ducat preprostih ljudi, ki govorijo negativno o ukrepih desnosredinske vlade glede pandemije korone, premier ali minister, ki je ukrepe sprejel, pa sploh nima besede. V poročilih je več časa odmerjenega mnenjem ljudi z ulice, skrbno izbranih, se zdi, kot ga namenijo celotni vladni ekipi. Normalno inteligentnemu človeku se to seveda upre. Programskega sveta RTVS namenoma ne bom niti omenil, ker nima smisla. Tudi programski svetniki so namreč v svojem mehurčku.

V poplavi internetnih medijev se tako vse več in več ljudi skriva v svoje mehurčke. Eden v Mesčevega, drugi v esdejevskega, tretji v esemcejevskega, četrti v Ljudmilinega, peti v Toninovega, šesti v Janševega in tako naprej in tako naprej. Pomehurčkani ljudje ne komunicirajo več z nikomer drugim kot s tistimi iz svojega mehurčka. Tudi ko se zbere žlahta, ilegalno ali legalno, ljudje iz mehurčkov običajno utihnejo in poskušajo ignorirati, ko se oglasi kdo iz sosednjega mehurčka.

Tako daleč to gre, da so celo politiki začeli zavračati vabila v medije, ki niso iz njihovega mehurčka. Težko najdemo levičarskega politika, ki si upa sprejeti vabilo Nove24TV. Mnogi (levičarski) politiki odklanjajo celo vabila v oddajo Faktor na TV3, kjer gostje res lahko povedo vse, kar hočejo.

Uredništvo portala Domovina, ki je nedavno začel multimedijsko produkcijo, si je denimo zamislilo oddajo Dialogos, v kateri mnenja soočata dva različno misleča intelektualca. Voditelj oddaje je načrtno postavljen čim bolj v ozadje, da bi sogovornika čim bolj debatirala. Klepetala. Ali si prišla navzkriž. A vse to v duhu dialoga. Lahko ostrega, a spoštljivega. Takšnega, kot ga denimo le vsake kvatre najdemo v komentarjih pod internetnimi članki. Ljudje so prvo oddajo dobro sprejeli, pohval je bilo res veliko. A kaj pomaga vse to, ko pa je tako izjemno težko najti goste! Sicer imamo nekatere politike, ki bi bili pripravljeni priti v oddajo s komerkoli in jo izkoristiti za politično samopromocijo, a to ni iskanje dialoga. To ni argumentiranje, ampak le prepričevanje prepričanih. Tistih iz svojega mehurčka.

Temu rečemo, da živimo drug mimo drugega. Kot v stanovanjskih blokih, kjer se ljudje na hodniku, sosedje, sploh ne pozdravljajo. Ko sva se z mojo drago preselila v hišo, sva prišla v povsem neslovensko sosesko. V obeh sosednjih hišah so živeli bosanski Hrvati. Sicer smo se na ulici vedno pozdravili, nismo pa spregovorili. Natančneje, midva s soprogo se nisva hotela pogovarjati. Več mesecev je trajalo to življenje drug mimo drugega. Moja draga je bila na porodniški in je bila več doma. A najmanj deset vabil je trajalo, da je slednjič šla k sosedi na kavo. Pri meni je trajalo še dlje. Kljub mojim hrvaškim koreninam. Danes se sam sebi in svoji ozkosti, zagamanosti, ozkosrčnosti, rezerviranosti in butavosti smejem. Ma, kakšna mona sem bil! (Oprostite, a te povedi ne znam prevesti v zborno slovenščino.) Moji sosedje so namreč najboljši sosedje na svetu. A tega ne bi vedel, če bi ne bila sosed in soseda tako bila vztrajala z vabili na kavo.

Moj življenjski nasvet je zato: če te sosed povabi na kavo, vabilo sprejmi že prvič. Zapiranje in vztrajanje v svojem drobnem mehurčku je namreč en sam živi dolgčas.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.