Sz
Močna zgodba, roman v verzih, o dvojčicah Tippi in Grace, ki nista "navadni" dvojčici, pač pa siamski. Napisana je nekako kot dnevniški zapiski izpod prstov Grace. Živita v ljubeči družini (oče sicer ima težave z pretiranim uživanjem alkohola) in imata sestro Zmajko. Napoved zdravnikov ob njunem rojstvu je bila, da ne bosta živeli dolgo. Da siamski dvojčki ne živijo dolgo. Zraščeni sta s kolki, od pasu navzdol nista več dvojni. Operirati ali ne, ju je mogoče razdružiti, razdeliti, prerezati "na pol"?
Do 16. leta se šolata na domu, tedaj pa začneta hoditi v "pravo" gimnazijo. Tako kot povsod tudi v šoli doživljata buljenje ipd. tudi zelo slabšalne oznake, imata pa dva res dobra prijatelja, Yasmeen in Jona. Yasmeen ima aids od svojega rojstva in res dobro razume, kako se počutita Tippi in Grace, ki tudi "za napako v delitvi oplojenega jajčeca", iz katerega sta zrasli, nista prav nič krivi.
Yasmeen: "Smrdim po smrti, po kratki pričakovani življenjski dobi. Najbrž podobno kot vidve."
Grac
Sz
Močna zgodba, roman v verzih, o dvojčicah Tippi in Grace, ki nista "navadni" dvojčici, pač pa siamski. Napisana je nekako kot dnevniški zapiski izpod prstov Grace. Živita v ljubeči družini (oče sicer ima težave z pretiranim uživanjem alkohola) in imata sestro Zmajko. Napoved zdravnikov ob njunem rojstvu je bila, da ne bosta živeli dolgo. Da siamski dvojčki ne živijo dolgo. Zraščeni sta s kolki, od pasu navzdol nista več dvojni. Operirati ali ne, ju je mogoče razdružiti, razdeliti, prerezati "na pol"?
Do 16. leta se šolata na domu, tedaj pa začneta hoditi v "pravo" gimnazijo. Tako kot povsod tudi v šoli doživljata buljenje ipd. tudi zelo slabšalne oznake, imata pa dva res dobra prijatelja, Yasmeen in Jona. Yasmeen ima aids od svojega rojstva in res dobro razume, kako se počutita Tippi in Grace, ki tudi "za napako v delitvi oplojenega jajčeca", iz katerega sta zrasli, nista prav nič krivi.
Yasmeen: "Smrdim po smrti, po kratki pričakovani življenjski dobi. Najbrž podobno kot vidve."
Grac
Sz
Če omenimo psa, verjetno večina najprej pomisli na to, da pes laja. Ja, laja.
Celo kuža Pazi, ki z repkom miga in da tačko, laja (celo "jezno laja, če nikogar ni doma").
Če hočemo otroku ponazoriti psa, oponašamo lajež. "Hov, hov!"
Če skušamo tujcu, ki nas ne razume, povedati nekaj o psu, bomo ponazorili s "hov, hov". Ali ni tako?
Zakaj tak uvod?
Zato, ker imamo tudi pri nas psa, ki laja. In ker nekatere ljudi lajež moti. Zanimivo, nihče v bloku, kjer stanujemo, nam ni rekel, da ga naš pes moti, četudi včasih zalaja, ko sliši kakšne korake in glasove po stopnišču.
Večkrat oblaja ljudi, ki pridejo k nam, ampak samo nekatere, in nekatere res vedno, ko pridejo, pa čeprav pridejo velikokrat; predvidevam in večkrat se izkaže, da je res, da oblaja tiste, ki se psov bojijo (ker imajo kakšno hudo izkušnjo s katerim od njih). In to mi ni všeč. Ravno tistih ne bi smel!! Ampak ko človek vsakič znova naredi "izpit", sede pri nas za mizo, se naša pasja mrcina vleže k njegovim nogam in ga varuje
Sz
Barbara, najlepša hvala za komentar! Že dolgo nisem bila tukaj, zdaj pa sem "spotoma" naletela še na tako prijazen komentar! Prišlo je toliko vsega vmes, toliko težkega, da nisem več niti pisala. Dvomila v vrednost (svojega) oisanja. Vedno znova sem si mislila, pa kaj koga sploh briga, kaj jaz mislim! Pa kdo potrebuje moje besede. Hvala tudi za bralni predlog! Enkrat lani sem si začela zapisovat naslove prebranih knjig, jih je kar precej! :)
Sz
Ganljivo lepa zgodba, ki se dogaja na Siciliji. 16-letni Federico, fant iz bogate, lepe soseske Palerma, ima v gimnaziji profesorja religije, ki je sicer duhovnik v revnem delu mesta, v Brancacciu, kjer vlada mafija. Don Pino (mladi ga kličejo 3P (padre Pino Puglisi) povabi Federica, da mu pride med počitnicami pomagat k delu z otroki in mladostniki. Federica Brancaccio kljub temu, da že med prvim obiskom doživi pretep in mu ukradejo kolo, popolnoma osvoji - vrača se. Spoznava, da je tam - kljub vsem nevarnostim tega dela mesta - resnično življenje.
Pritegne ga nesebično delo don Pina, ki se resnično razdaja ljudem te soseske.
Citat: pogovor med nekim dečkom in don Pinom:
"/.../ Kaj pa tvoja plešasta glava? Zakaj se ti tako sveti?"
Don Pino se pretvarja, da ga hoče brcniti v zadnjico in se začne smejati.
"Vidiš to čudovito sonce, ki nam sveti v Palermu?"
"Ampak mi smo v Brancacciu!"
"No, saj je isto ... Plešasto glavo rabim za to, da odbijam sončno svetlobo. Zaradi tega drugi bolje
Sz
O Radmila! In Abram! In še eno svetlo bitje, včasih na e-dnevniku! In Zimzelem :) In ... Joj, morda mi pa uspe ... Napišem morda kriminalko - v zvezi z našo kmetijo ... Mislim pa, da smo jo rešili! Tip, ki je manipuliral, je v zaporu - a ne zaradi nas, pač pa ima na grbi itak več lumparij ... Lep pozdrav vsem!
Sz
Zgodba pravi, da je Franz Kafka v nekem parku, kamor je vsak dan zahajal, nekega dne srečal deklico, ki je jokala. Izgubila je svojo punčko in bila je neutolažljiva.
Kafka se je ponudil, da pomaga poiskati punčko in dogovorila sta se, da se sestaneta naslednji dan na istem mestu. Ker ni mogel najti lutke, ji je sestavil pismo v imenu izgubljene lutke in ji ga prebral, ko so se srečali: "Prosim, ne žaluj za menoj, odpravila sem se na potovanje, da vidim svet. V pismih ti bom opisala svoje dogodivščine." To je bil začetek številnih pisem. Ob vsakem srečanju ji je Kafka prebral te pazljivo izmišljenje zgodbe o dogodivščinah njene punčke. Malčica je bla potolažena. Ko so se srečanja končala, ji je Kafka podaril novo lutko, ki pa je bila očitno drugačna od prvotne lutke. Priloženo pismo je pojasnilo: "Moja potovanja so me spremenila." Mnogo let pozneje je tedaj že odrasla deklica našla pismo, shranjeno v neopaženem žepku pri oboževani nadomestni lutki. Na kratko je pisalo: "Vsako stvar
Sz
Babica
Sz
Zgodba pravi, da je Franz Kafka v nekem parku, kamor je vsak dan zahajal, nekega dne srečal deklico, ki je jokala. Izgubila je svojo punčko in bila je neutolažljiva.
Kafka se je ponudil, da pomaga poiskati punčko in dogovorila sta se, da se sestaneta naslednji dan na istem mestu. Ker ni mogel najti lutke, ji je sestavil pismo v imenu izgubljene lutke in ji ga prebral, ko so se srečali: "Prosim, ne žaluj za menoj, odpravila sem se na potovanje, da vidim svet. V pismih ti bom opisala svoje dogodivščine." To je bil začetek številnih pisem. Ob vsakem srečanju ji je Kafka prebral te pazljivo izmišljenje zgodbe o dogodivščinah njene punčke. Malčica je bla potolažena. Ko so se srečanja končala, ji je Kafka podaril novo lutko, ki pa je bila očitno drugačna od prvotne lutke. Priloženo pismo je pojasnilo: "Moja potovanja so me spremenila." Mnogo let pozneje je tedaj že odrasla deklica našla pismo, shranjeno v neopaženem žepku pri oboževani nadomestni lutki. Na kratko je pisalo: "Vsako stvar
Sz
Zgodba pravi, da je Franz Kafka v nekem parku, kamor je vsak dan zahajal, nekega dne srečal deklico, ki je jokala. Izgubila je svojo punčko in bila je neutolažljiva.
Kafka se je ponudil, da pomaga poiskati punčko in dogovorila sta se, da se sestaneta naslednji dan na istem mestu.
Ker ni mogel najti lutke, ji je sestavil pismo v imenu izgubljene lutke in ji ga prebral, ko so se srečali: "Prosim, ne žaluj za menoj, odpravila sem se na potovanje, da vidim svet. V pismih ti bom opisala svoje dogodivščine." To je bil začetek številnih pisem. Ob vsakem srečanju ji je Kafka prebral te pazljivo izmišljenje zgodbe o dogodivščinah njene punčke. Malčica je bla potolažena.
Ko so se srečanja končala, ji je Kafka podaril novo lutko, ki pa je bila očitno drugačna od prvotne lutke. Priloženo pismo je pojasnilo: "Moja potovanja so me spremenila."
Mnogo let pozneje je tedaj že odrasla deklica našla pismo, shranjeno v neopaženem žepku pri oboževani nadomestni lutki. Na kratko je pisalo:
"Vsako stvar
Sz
Branko :)
Sz
Malo pred drugo - ali morda pred tretjo, kdo bi tedaj natančno videl kazalce na ročni uri! - me zbudi vpitje, pravzaprav klicanje na pomoč!
"Pomagajte mi, sama sem, ne zapustite me ..." Vstanem in grem na balkon, da bolje slišim. Res. Vsaj sto metrov stran je najbrž lokacija, od koder prihaja vpitje. Čez glavno cesto, ki je čez dan zelo hrupna, takle čas je pa malo prometa in zato je celo skoraj v centru Ljubljane dokaj tiho.
Ženski glas, poln strahu, vpije. "Sama sem, pomagajte mi, zapustili so me ..." Začne ji odgovarjati moški glas, ne razumem vsebine. Ampak čutiti je pomirjujoč. Hitro si čez spalno srajco nataknem hlače, oblečem vetrovko, vzamem mobitel in ključe, še tevice na noge in tečem dol.
Cesta je prazna, tečem čez, kjer sicer res tega ne počnem. Potem čez travnik proti naselju za travnikom. Od tam se še vedno sliši vpitje. Prihitim do stanovanjskega bloka, nekje gor je na oknu senca človeka, v prostoru je tema. Spodaj na travniku sta dva mlada fanta, ta dva gospo pomirj
Sz
ZimZelen :D :D Za Jezusa ve, ko zdaj pride v cerkev in ne leži tako otipljivo in konkretno na križu na tleh v cerkvi ... Do drugega velikega petka tega prizora ne bo več! ;) Otroci so tako konkretni! Kako se sama spomnim, kakšen hudodelec se mi je zdel človek, ki sem ga gledala pri restavriranju križa - ko je Jezusa nazaj "pribil". Zame je bil ta človek zločinec. In naj povem, da podobno tudi zdaj doživljam. Ko sem skušala sama likovno upodobiti Jezusovo trpljenje, sem upodobila sočutno Veroniko, nisem zmogla krutih prizorov. Se mi zdijo, kot bi ponavaljala tista grozodejstva ...
Sz
Na veliko soboto pride k blagoslovu jedi mlada družina z dvema otrokoma, fantkom in punčko. Punčka je malo večja in mirno sedi z mamico in očkom v klopi, fantek je pa star kakšne tri leta ali morda še manj. Sedi med staršema. No, in ko se še "nič" ne dogaja, sedi, binglja z nogami, potem pa naenkrat vstane in pohiti cp cp cp po klečalniku pred mamico in sestrico do sredine cerkve in začuden opazi križ z Jezusom, ki leži spredaj na tleh in je bil na veliki petek namenjen "češčenju križa".
Obrne se k staršem in vpraša: "A še ni vstal?"
Starša se spogledata in mu rečeta: "No, ni, bo na veliko noč."
Fantek gre cp cp cp nazaj na svoje mesto, sede, binglja z nogami in razmišlja. A čez nekaj časa ga spet izstreli cp cp cp po klopi do sredine cerkve in pogleda proti prezbiteriju in se spet obrne k staršema: "Še vedno ni vstal! Kdaj bo?"
"Za veliko noč bo, kmalu."
Fantek spet opravi svojo pot po klečalniku pred seboj cpc cp cp ... in obred se začne ...
Za ilustracijo pa kar "velikonočnega" z
Sz
Janez, ja, zaradi tiste zadeve, ki jo omenjam na koncu, pa mnogokrat ne spim ... in mogoče sem zato gospo slišala tako daleč ... Nikomur ne privoščim takih stvari ... Hvala ti!
Sz
Malo pred drugo - ali morda pred tretjo, kdo bi tedaj natančno videl kazalce na ročni uri! - me zbudi vpitje, pravzaprav klicanje na pomoč!
"Pomagajte mi, sama sem, ne zapustite me ..." Vstanem in grem na balkon, da bolje slišim. Res. Vsaj sto metrov stran je najbrž lokacija, od koder prihaja vpitje. Čez glavno cesto, ki je čez dan zelo hrupna, takle čas je pa malo prometa in zato je celo skoraj v centru Ljubljane dokaj tiho.
Ženski glas, poln strahu, vpije. "Sama sem, pomagajte mi, zapustili so me ..." Začne ji odgovarjati moški glas, ne razumem vsebine. Ampak čutiti je pomirjujoč. Hitro si čez spalno srajco nataknem hlače, oblečem vetrovko, vzamem mobitel in ključe, še tevice na noge in tečem dol.
Cesta je prazna, tečem čez, kjer sicer res tega ne počnem. Potem čez travnik proti naselju za travnikom. Od tam se še vedno sliši vpitje. Prihitim do stanovanjskega bloka, nekje gor je na oknu senca človeka, v prostoru je tema. Spodaj na travniku sta dva mlada fanta, ta dva gospo pomirj