Hana s pogledom oplazi knjigo. Romeo, Julija in tema. Pred kratkim jo je prebrala, močna zgodba, mlad fant v času vojne najde v parku ubogo mlado dekle, Židinjo. Hoče ji pomagati in jo skriva. Zaključek zgodbe je Hano kar zelo prizadel.

Na nočni omarici ima kupček knjig. Katero bi brala?

Ko človek ni več učenec, sme knjigo ne prebrati, če se mu ne zdi vredna. Tako kdaj kakšno odloži - razen če jo bere skupaj s svojimi otroki.

Zelo rada bere, pa vendar se ji včasih zdi, da sploh ni nujno brati! Da je življenje tukaj ... oja, tudi v knjigah je, ampak zanjo je vse bolj tukaj. Ne samo na tej strani ekrana, pač pa tudi zunaj knjig ...

Več je vredno, če se pogovarja s svojim otrokom, kot če prebere še eno knjigo.

Začuti, kako močan vtis je nanjo naredila ena žena ... ena mlada žena, umirajoča. Kako pogosto se spomni nanjo!

Hana se je z njo pogovarjala vse mogoče, bolnica je bila odprta, razmišljujoča, iskrena. V njeno sobo je bilo vedno tako lepo priti. Ob gospe je bil ponavadi mož, včasih

"Še posodo pomijem," rečem gospe, s katero včasih preživim kakšno uro, malo za družbo, malo pa zato, da ji pomagam pri stvareh, ki jih sama ne zmore.

"To bi morala jaz, ne pa vi," reče rahlo v zadregi, jaz pa se pohecam:

"Pa zamenjajva, jaz grem v posteljo namesto vas, vi pa pomijete posodo!"

"Ne bi vam priporočila!" reče napol hudomušno napol resno.

Ja, vsak ima svoje "za opravit" ... delo, počitek, bolezen, zdravje ...

Ko se vrnem iz kuhinje k njej, ji povem, kako občudujem njeno znanje. Kako veliko ona ve. Kaj vse si je zapomnila in še danes zna na pamet!

Ob kolikih datumih takoj ve, kaj se je na ta dan zgodilo, kateri praznik je, kdo goduje, kdo se je rodil, kaj se je zgodilo na državnem nivoju  ...

Mnogokrat se čudim, kako dolge pesmi še zmeraj zna na pamet. No, včasih res kakšne kaj spusti ali pa dvakrat ponovi, ampak to vendar ni nič čudnega.

No, povem ji, kako občudujem to, da zna še vedno, v svoji visoki starosti (čez 90 let) toliko pesmi na pamet.

Povem ji, da bi rada zapis

Ko odpiram vhodna vrata, vedno prisluhnem glasovom v sobi. Gospa spi, je budna, je mirna, je v skrbeh ...?

Mnogokrat me sprejme molitev ... "Marija, Marija, pomagaj nam ti!" Kolikokrat so to besede, ki jih zaslišim, ko vstopam. Tudi druge molitve, vsakovrstne, očenaš, zdravamarija, razne mašne, tudi molitev za odpustke. Prav preseneča gospa, koliko molitev še ostaja zapisanih v njenem zvestem spominu! Ampak "Marija, Marija, pomagaj nam ti!" je najpogostejša, tako pogosta, da se je že meni zasidrala v srce.

Gospa ne more več delati drugega, pa moli!

Gotova sem, da jo molitev ohranja duševno čilo in skoraj vedno mirno, čeprav ne more sama vstati, iti na stranišče, čeprav se brez pomoči ne more umiti, preobleči. Čeprav potrebuje pomoč pri vsem.

Njeno življenje je prepojeno z molitvijo in to jo ohranja prijazno, milo, vljudno, pozorno.

Velja sicer, da naj ne uporabljamo "svetih imen" nemarno, razpuščeno, pretirano. Vendar pri njej čutim, da jih uporablja zelo zares, ona zares moli. Ona je

"Človek, človek, kaj je s tabo,

nis' več za nobeno rabo ..."

Sem pri stari gospe, ki ne more več vseh svojih osnovih potreb zadovoljiti sama, in medtem ko ji pomagam pri preoblačenju, začne recitirati pesem:

"Človek, človek, kaj je s tabo ..."

Pesem je dosti daljša, ona jo zna na pamet, jaz sem se je pa doslej na pamet naučila le dva verza. :) Ko gospo zanese in zakrili in komaj lovi rokave, sredi tega omahovanja začne z verzi: "... nis' več za nobeno rabo," vendar ni čutiti prav nič grenkobe. Dejstvo pač. V njej je mir. V njej je nekakšno prisrčno zadovoljstvo. Ne godrnja, včasih sicer izrazi strah, če se ne znajde čisto dobro v prostoru (da se v času ne, sama dobro ve in to več ne predstavlja večjega problema), pač pa večinoma z veseljem sprejema življenje. Življenje tako kot je. Včasih pove o izgubah svojih dragih ljudi ... kako vedno nosi v srcu svojega ljubega brata, ki je umrl v drugi svetovni vojni. Toliko lepega nosi v srcu!

"Vse pride, vse mine, recitira pesem,

se vse spreme

Počasi se spušča mrak. Soba tone v mehko tančico sivine. Gospa večerja. Hana poskrbi, da je vse pri roki. Potem obsedita. Ni še čas za v posteljo.

Gospa je nemirna, s pogledom nekaj išče ... le kaj? V očeh se zrcali strah, žalost ...Ali kaj ...?

"A bova poslušali pesmice?" pravi Hana in na mobitelu poišče baletno glasbo. To ima gospa rada. Gospa postane pozorna ... prime mobitel in ga hoče poskusiti. Kot majhen otrok, ki svet okuša in preizkuša skozi usta. Hana ji podrži, da gospa lahko gleda prizore na youtube.

Potem zmanjka baterije.

"Ni več pesmic," je Hana stvarna.

"Razen če sami zapojeva."

Doslej gospa še nikoli ni pritegnila ... ampak ponavadi ne protestira, če ji Hana zapoje. Včasih pa tudi. Demenca je ena huda reč, ki človeku nagaja v glavi in mu ne da zbrano misliti in domisliti in razumeti sveta okrog sebe.

V tem mehkem večeru, ki se počasi plazi v sobo, Hana pomisli, katera pesem bi bila prava za njeno gospo.

Večkrat misli na to, kako mogoče le v njej zbudi misel, živo m

Kupi dva amarilisa, za svoji dve hčerki. Čebuli sta nabiti, zelenje ravno začenja poganjati, cvetova na še čisto kratkem se nakazujeta. To bosta deklici veseli! Mama je izbrala barvi, ki ju imata dekleti radi.

In res dekleti lončnici razveselita. Komaj čakata na to, da cvetovi visoko poženejo in se razpro.

Sploh ker sta te čase obe bolni in veliko v postelji.

Vedno je tako, da rastoča, razpirajoča se roža razveseljuje oko in srce.

Tako vse tri dan za dnem opazujejo obe roži, oba amarilisa.

Toda - ena rastlina hitro požene, hitro raste, zdaj zdaj se bo že odprl cvet!

......

A druga ... kot bi izgubila vse veselje do življenja ... Poganjek stebla z nakazanim cvetom stagnira ... in počasi se začne sušiti ... umirati ...

Strese jo ... Vsakič se ji stisne srce od strahu ...

Hčerka, kateri je podarila ta amarilis, je zelo bolna. Pa ja ta rastlina, ki se kar ne more razživeti .... pa ja to kaj ne pomeni? Ne! Ne!!

Materino srce drhti v strahu za hčerko.

Potem cvet na njenem amarilisu

-

"Pravijo, da je mladost veselje, starost pa sama žalost." Stara gospa sedi na svoji postelji, Hana sedi ob njej. ... bo gospa še kaj rekla ... zdi se ji, da ni dokončala misli.

"Pa se ne strinjam," gospa, stara krepko čez 90 let, po premoru nadaljuje. "Mladost je veselje, ampak tudi starost je lepa. Ne morem reči, da sem zdaj, ko sem stara, žalostna. Noben dan nisem žalostna. Zakaj bi bila, saj sem pri dobrih ljudeh."

"Kajne, poskrbijo za vas! Noge vam res ne služijo več, pa vseeno ni vse žalostno."

"Ja, žalostno je to, da človek ne more poskrbeti sam zase. Ko ne more vstati in iti, kakor bi rad ... Se umiti. Iti na stranišče. ... Pa vendar nisem žalostna."

"Imate ljudi, ki vas imajo radi in ki poskrbijo za to, za kar sami ne morete!"

Hana čuti polnost gospejinega življenja. Kdo je tisti, ki bo lahko ocenil, katero življenje je vredno, da je?

Gospa sicer ne more hoditi in še marsičesa drugega ne more sama. Ampak kljub vsemu je polna življenja. Živi tudi v bogatih spominih, hvaležna

Nevestica je pognala mnogo novih listov in poganjkov in ponovno razprla svoje tako dišeče cvetke. Omamno je zadišalo. Hana ureja rastlino, spelje dolge poganjke po opori in in se veseli življenja, ki kipi iz rastline.

Nekaj let že ima nevestico ... In vedno znova jo spominja na bolnika, ki je imel ob sebi cvetoče rože, same take z belimi cvetovi. Tedaj je Hana zvedela za nevestico. Dolge poganjke večkrat oblikujejo v krog, v venec ... v dišeč venec za na glavo nedolžne deklice ...

Mnogi moški imajo zelo radi rože, čeprav pogosto velja, da so rože za ženske.

Ampak ko je človek v težkih preizkušnjah, kot huda in ponavadi neozdravljiva bolezen je, morda postane nekoliko podoben ženski, čuteči, razmišljajoči?

Postane podoben otroku s čistim srcem?

---

Ko sem iskala informacije o nevestici (Stephanotis floribunda; doma je na Madagaskarju), sem zvedela, da obstaja tudi "ženin", in ženin ima modre cvetove.

Gospa je razburjena. Zelo. Kaj neki jo muči, se vpraša Hana. Kako lahko pomagam, kaj lahko naredim, da se bo umirila? Bolnica hitro hodi sem in tja, govori sama s seboj precej nerazumljive besede, Hana jih nikakor ne more povezati s tem, kar vidi. Kaj neki se dogaja v glavi razburjene gospe?

Prime jo za roko, gospa se otepa. Hana poprime, prime jo na trdo, da se gospa ne more izmuzniti in jo počasi vodi k njeni postelji ...

Trdno jo drži, kajti gospa hoče po svoje. Hana ve, da se mora gospa zdaj umiriti, sicer bo še bolj razburjena in lahko tudi pade.

"Utrujeni ste, tako zelo utrujeni. Nekaj vas muči ... jezi ... Žalostni ste ..."

"Jokala bom ..."

"Prav, kar jokajte. Če je človek žalosten, joka ..."

Gospa zahlipa.

"Tako je, ko je človek žalosten ... Tudi jaz sem včasih zelo žalostna. Zelo zelo žalostna."

"Vi tudi?" se zavzame bolnica. Vendar ostaja jezna, trda, ostra, nepredvidljiva ...

"Tudi. In midve greva zdaj k vaši postelji ... sedli boste, se vlegli ... počivali, boste videli

Žena, mama, ki ima najstniške otroke, umira.

Kaj vse je poskusila, da bi bolezen premagala, toda ne ... Bolezen je neusmiljena. Mož in otroci se je oklepajo, ona v ljubezni črpa poslednje moči. Hvaležna je za vsak dan, ko se počuti malo bolje, ko je moči malo več ... tedaj se spet zbudijo iskrice upanja.

Pa vendar ... počasi pojema ... počasi iz nje drsi življenje.

Poslavlja se. Pripravlja še pisemca in darilca za otroke, za potem, ko nje ne bo več. Kot pozdrav iz nebes.

Nekega dne za vedno zapre oči. Prsni koš se umiri, srčni utrip zamre.

Otroci in mož jočejo.

Tudi ljudem, ki so jo spremljali, je zelo težko.

...

Kasneje se oglasi ena od osebja, ta, ki se je študijsko poglabljala v odnose med ljudmi, pa v umiranje in žalovanje, pa v življenje potem. Kako živeti brez ljubljene osebe.

"Če je že moral umreti eden od staršev, potem je bolje, da je to mama. Kajti mama je vse bistveno, za kar je na svetu kot mama, že naredila v prvem desetletju otrokovega življenje. Potem, kasneje, v času

Maj je. Mesec, ko sem včasih videla predvsem samo življenje. Mesec, ko vse cveti, vse dehti. Ko vidimo življenje predvsem kot začetek, kot rojstvo. Več mojih otrok je bilo spočetih maja.

In vendar je že veliko let maj mesec spominjanja na mojo mamo ... kajti sredi maja je umrla.

Moja mama je živela v stari kmečki hiši, ki nikoli ni zares topla in vsako zimo sem mislila na to, kako gre moji mami. Vedno sem čakala na pomlad, ko se vse segreje in vsako leto sem se oddahnila in me je manj skrbelo za mamo. Vedno sem si predstavljala, da smrt pride pozimi ... ko zebe ... ko je mokro ... ko je temno.

Toda ne!

Po mojo mamo je smrt prišla maja. Čisto na začetku maja sem bila tam gor doma in spominjam se njenih zadnjih besed meni ... Bile so: "Ali te boli glava?" Kako pozorno od mame, ki je sicer vedno skrbela za to, da bo opravljeno vse kmečko delo, za ljudi je pa nekako zmanjkalo časa ... in ja, tudi sebi se nikoli ni posvečala. Molitev in delo je bilo njeno življenje.

Do zadnj

...

Toliko bi rada povedala gospa, pa ji napredovala bolezen ni omogočala. Ljudje ob njej so skušali slišati njene neslišne besede. Posebej še potem, ko ji bolezen ni dala več možnosti, da bi sama hodila in sama poskrbela za izpolnitev osnovnih želja in potreb …

Nekega dne je ena od osebja »slišala« eno gospejino željo! Razumela je, da si silno želi popiti malo šampanjca! Seveda ji bodo to omogočili, zakaj pa ne! Kmalu bodo prazniki, le par dni je še do tedaj! In tedaj bodo posebej za to gospo odprli steklenico šampanjca!

Sestra Eva pove to Hani.

»Saj ji boš ti dala, kajne? Si misliš, kako bo gospa vesela!«

Ne le gospa, tudi Hana je presrečna, da sme sodelovati pri tem praznovanju, in to na tak poseben način!

Popoldne se zberejo v gospejini sobi, gospa žari v obraz, ko vidi, kaj se dogaja. »Brat« Miha odpira steklenico, gospa gleda in se prav očitno veseli. Tako malo drobnih veselij ji je še mogoče pokloniti!

Steklenica je odprta, šampanjec nalijejo v prave kozarce, tudi za gospo je

"Mama, veš, da sem sanjala ata," pove hčerka. "Zbudila sem se, bilo je tako živo. Ata je prišel k meni, se mi zahvalil za obiske ... "

Kot bi se poslovil ...?

Vprašam: "Kdaj si to sanjala, o atu?"

"Prejšnjo noč. Tisto noč, ko je umrl. Ob 2.30 sem se zbudila. Mislila sem potem na ata."

Kako se me dotaknejo besede. Ravno tedaj, ob pol treh zjutraj (pred enim tednom), mi je postalo še kako jasno, da se začenja čisto zadnji del očetovega življenja ... Ata je dihal ... kot lokomotiva v klanec ... težko težko je dihal ... v prsih mu je hreščalo ... Kot bi nekdo praskal po napihnjenem balončku ...

Smrtni boj.

Pred dnevi je moja mala nečakinja odprla knjigo, ki je bila na mizi ... skupaj sva namreč dežurali pri atu. Jaz sem ravno preoblekla ata in potem skrbela zanj, da ne bi bil žejen, da ga ne bi motila kakšna muha ipd. Nečakinja je risala risbice in pogovarjali sva se. Pa je odprla knjigo in malo brala, potem pa vprašala: "Kaj je smrtni boj?"

"Daj, da vidim!" sem ji rekla.

Skupaj sva pr

Naš ata se je vrnil iz bolnišnice ... bolje rečeno: pripeljal ga je rešilni avto ... Reševalci so ga prinesli v njegov dom. Položili v njegovo posteljo.

Takoj smo posteljo priredili zanj, brat je dodal ograjico, da ata ne bi padel s postelje ... Pripravili smo vse, kar bomo potrebovali za nego ...

Upali smo, da se počasi povrne stanje izpred bolnišnice. Tisto duševno stanje. Tisti mir, ki ga je ponavadi izžareval. Tista dobrovoljnost, prizanesljivost, potrpežljivost. Ko smo prihajali na obiske, je bil vedno tako vesel ... in res nikoli ni pojamral, da nas kdaj že dolgo ni bilo ... Enostavno: obraz mu je zažarel, ko je kdo prišel. Brez obtožbe, da bi morda lahko prišli že prej ali ostali dlje.

Toda ne ... Bolnišnica je pustila težke posledice. Morda pa padec, zaradi katerega je bil prepeljan v bolnišnico. Celo pot je prosil, da naj reševalec vozi lepše. Kako je za glavo človeka s pretresom, ko se vozi prisilno privezan na ozkih nosilih v položaju, ki mu ponavadi ni ustrezal?

Kako je člo

»Očiju sem postavil eno vprašanje, pa je rekel, da je na to vprašanje težko odgovoriti,« mi pravi deček.

Počakam, če bo še kaj povedal.

Nadaljuje: »Vprašal sem ga, zakaj so žalostni trenutki samo žalostni.«

Svojo misel je izrazil … vprašanje je zastavil očiju, ne meni … naj kaj rečem ali ne?

Nekaj časa razmišljam ...  z dečkom skupaj grabiva seno ... potem rečem: »Pa misliš, da je res v žalostnih trenutkih samo žalostno? Ali pa samo tako tedaj vidimo?«

Razmišlja. Ne ve se odločiti, kako je ... ne najde še odgovora.

»Povej mi za kakšen trenutek, ko si bil zelo žalosten ...«

»Ko mi je umrla babica pa ko je bila pokopana.«

Ja, predstavljala sem si, da bo rekel prav to! 

»Ja, tisto je bilo res zelo žalostno. Izgubil si babico, ki je bila zelo dobra, ki vas je imela zelo rada. Razumljivo je, da si bil zelo žalosten. Ampak včasih pomisliš tudi, kako lepo je, da si imel tako babico! Ni vsaka babica prijazna, nima vsaka babica zelo rada svojih vnukov, nima vsaka babica časa za vnuke. In k

Bolničino telo počasi hromi. V njeno življenje je posegla bolezen, ki jo označuje kratica ALS. Gospa je bila vedno natančna, urejena, prijazna, v najlepšem pomenu fina … Taka je ostajala tudi potem, ko ni mogla več poskrbeti sama zase – natančna, urejena, prijazna.

Ampak ko telo ne sodeluje več z možgani, je včasih tako težko. Sploh ko bi jasno izražena želja verjetno obrodila sad … ampak ALS postopoma ne dovoli več ustom, da bi izrazila besedo. Bolnik lahko natančno ve, kaj bi rad, kam bi rad šel, kaj bi rad jedel, kaj bi rad gledal po TV, kako bi bil rad oblečen … toda! Toda sam ne more povedati, sam ne more narediti korakov do tistega, kar si želi.

Mislim, da le izredno duševno žilavi ljudje zmorejo ob tej diagnozi še »dolgo« živeti.

In gospa Lenka spada med te ljudi.

Duševno močna je. Rada živi, četudi ji telo komaj kaj še služi.

Ko ji Hana prinese juho, gospa Lenka počasi odpira usta in z veseljem je, četudi juhica kar noče »dol«. Toda obe imata čas prav za to, da se gospa n

Bolnica je večno mirna in prijazna in zadovoljna. Vedno je dobre volje, le včasih malo bolj zamišljena in razmišljajoča. Ena sama stvar jo iztiri – če ni ob določeni uri časopisa, da ga prebere.

Hana razmišlja, če je mogoče, da je res tako dobrovoljna. Je res mirna v globini srca … ali je mirna le na videz? Je mogoče, da je človek z za večino ljudi najtežjo možno diagnozo miren … morda celo srečen?

Ko je prišla, je vprašala, če je dosegljiv internet. Hana ji je pojasnila, da ponekod v hiši še kar dela, ponekod pa ne … Da pa ne ve veliko o tem.

»Seveda,« pravi bolnica, »saj ni čudno, navsezadnje pridemo sem – umret.«

Hano kar strese ob bolničini prostodušnosti. A še kako prav ima!

»Ja, pravzaprav res … večina prebivalcev te hiše interneta res interneta ne potrebuje …«

Kaže, da je gospa zadovoljna tudi tako. Ima televizijo, ima knjige, revije, je družabna. Lahko še hodi okrog … no, ne lahko, ampak zmore …

Nekateri bolniki se srečajo vsako jutro pri zajtrku in se pogovarjajo in tudi sm

Hana vstopi v bolniško sobo. Pozdravi jo nekaj parov oči.

»Dober dan!« reče ona.

»Dober dan!« odzdravi fant na prvi postelji. Drugi molči, zdi se ji zelo resen, resen in tih. Bolj kot ponavadi.

Hana gre k tretji postelji, tam je »njen« bolnik. Sam zase, v svojem svetu, trpečega videza.

Privezan! Res: privezan za obe roki in za eno nogo. Jamra, kako ga boli hrbet, kako bi se rad obrnil na bok, nikoli ni rad ležal na hrbtu, pravil je, da ga boli, toda ne, priveze mu branijo, ne more se izmotati, ne more se obrniti.

In tako prisilno leži na hrbtu, pa to ni dovolj, pod tazadnjo ima kahlo. Hrbtenica je v še slabšem položaju, kot bi bila sicer. Človeka privežejo, prisilijo v položaj, ki mu ni všeč, ki mu ne ustreza, in ga pustijo. »Naredi zdaj svoje, posri se, da bo potem mir. Da bomo naredili kljukico, aha, je odvajal.«

Kdo je sploh človek? Kaj je človeško?

Bolnika privežejo in potem ga pustijo. Hana sede k njemu in ga miri. Pogovarja se z njim. On ne razume kaj dosti. Na postelji visi

Hana vstopi v bolniško sobo. Pozdravi jo nekaj parov oči.