Stojim sredi sobe,

v gatah z gepardjim vzorcem.

Ona sedi na postelji in se dere.

Jasno, da se dere, neprestano se dere.

"Prekleta baraba, buzerant!"

"Poslušaj, ne da se mi, mir mi daj, stoji mi!"

kilavo udriham nazaj.

"Jasno, da ti stoji, mozak ti stoji!"

dosega piskajoče lege.

"Nič se ne premakne, vse mi stoji ..."

se izmotavam.

"Tebi pamet stoji, runkelj!

In vse ostalo dol visi, tepec!"

Ok, nisem ravno zadetek na loteriji,

a težko si predstavljam kdo bi jo prenašal,

sploh, ko zaćne opletati s to njeno zadirčno gofljo?!

Odgovor je na dlani, jasno, jaz jo prenašam.

Je že tako, naiven dobrotnik - po njeno zguba -

jamo koplje in na koncu sam vanjo pade.

"Ti butast levak, kam si odplaval?!"

zareže v mojo odsotnost srepeče.

Nikamor nisem odplaval - ko bi le -

najraje bi jo podurhal, spomnim se na Bukowskega,

na njegove besede, ki so mi mehčale bele noči,

nekaj takega bi najverjetneje izdavil:

"Kričava baba je kot morski pes,

najprej zagrabi s svojimi čekani,

nakar izpljune, če se ji zalogaj ne dopade

in reši se, kdor se more!"