Oprosti, potrebujem samoto,

da se na novo sestavim,

to ni šala, to so stoletja,

nepremostljivi zidovi, odsotnost.

Včasih nisem ne ludist, ne nudist,

temveč nedostopen ledenik.

In ni časa za pozdrave,

niti za to vojersko civilizcijo,

ki samo trguje s telesi,

raztelešenimi, brez duše,

s falusi, ki drvijo po površini,

z zgonjenimi pičkami,

naveličanimi svoje tisočletja stare funkcije,

rojevati, se podrejati nikoli zares odraslim samcem.

Ja, kaos in nič drugega.

Obraz časa, ki pljuva po lastnem potomstvu.

Tone ličila odpornega na solze,

kot da ne bomo nekoč postali pepel,

preplehki, da bi lahko karkoli pognojili.

To ni kljubovanje, to je strah,

to so mlini na veter, zavedanje minljivosti

in brezveznosti lastnega početja.

Fotografija in odsotnost

kakršnekoli interpretacije,

nobenega ponotranjenja,

samo plehko nategovanje nadležnih gub

in strah, da ne moremo ostati

nepomični v času,

ki nas bo prej ali slej povozil.

Starost ni prekletstvo,

temveč azil, oddih

pred to histerično civilizacijo,

ki je oropana anonimnosti

in prave intime.

Vse bi počeli, samo ne sami, ne zaklani.

Rodimo se kot spomeniki, živi mrliči,

nekaj kar je primorano

trajati do večnosti in dlje.

Neskončen dolgčas ta predvidljivost,

mar ne?