Vladanje temelji na egoizmu in nasilju!

Nasilje je tipični izraz primitivizma, ki se običajno stopnjuje in nadaljuje do sovraštva, zločinov in vojne.

Za prisebne in normalne ljudi fizično kaznovanje nikoli ni bilo dovoljeno. Kazen za slabo ravnanje in obnašanje (otroka ali odraslega) mora biti vedno vzgojna in učinkovita, ne pa nasilna (problem ali težavo nasilje ne reši, ampak večinoma, le prikrije ali blokira vzrok, ki ga ne odpravi, ampak obstaja še napej)!

Nobeno nasilje ni način ali metoda za pozitivno vzgojo otroka ali ravnanje odraslega človeka (in posedično celotne družbe)!!!

Ravno nasilje, ki se primarno uporablja s strani vsake od ljudi odtujene oblasti oz. preko represivnih organov, je popolnoma napačen način reševanje vseh družbenih problemov ali konfliktov.

Nasilje je tipični izraz primitivizma, ki se običajno stopnjuje in nadaljuje do sovraštva, zločinov in vojne. Z nasiljem se dejansko ne rešuje, temveč le poglablja ali celo poveča težava in problem, ki ga želimo odpraviti ali rešiti.

Ko ocenjujemo ali vrednotimo nasilje oz. silo, kot način za reševanje družbenih konfliktov ali nesporazumov, se moramo prvo vprašati ali sami sprejemamo nasilje drugega nad nami, ne glede na razlog!

Nasilje povzroči dve bistveni trajni negativni posledici za človeka in družbo in sicer: 

1) Nihče, kot posameznik in žrtev, nasilja ne sprejema, ampak se mu upre ali le podredi oz. celo prikrije dejansko svojo željo ali voljo, zato postane običajno nesvobode, prestrašen in nekooperativen. Podzavestno se vsak človek vsakemu nasilju upira, nasilneža se ne spoštuje in celo prikrito sovraži (v žrtvi se posledično razvija sovražen odnos do nasilneža in celo želja po maščevanju v pravi priložnosti).

V človeku, ki je žrtev nasilja, še posebej pri otroku, se v njegovi podzavesti razvijajo negativne vrednote (nespoštovanje, prikritost ali hinavščina, nesodelovanje, sovraštvo, agresivnost, nezadovoljstvo,….), kar ga psihično oblikuje, kot nesamostojno, neodgovorno, nesrečno osebnost, saj živi v strahu, zato tudi sam postane nezaupljiv in pogosto celo nasilen do drugih. Posledica takšne vzgoje otroka je tudi kasnejši odnos otroka do staršev in drugih v skupnosti v kateri živi (do partnerja, otrok, sodelavcev,…).

2) Osnovni razlog nasilja v družbi izvira iz »egoizma človeka in oblastne strukture«, ki z instrumenti in sredstvi prisile vladanja (pravna država, represivni aparat, zloraba formalnih pristojnosti,….) uveljavljajo svojo voljo in interese (privilegirane manjšine) na škodo večine. Večina se sicer temu upira, vendar je vzgojena pod vplivom »formalne avtoritete«, ki jo je potrebno brezpogojno spoštovati in se ji podrejati (sistem vzgoje in izobraževanja cerkve in države zapisan v pravnem redu – formalnih normah, zakonih, pravilih obnašanja in ravnanja, za katere nespoštovanje je zagrožena sankcija ali prisila – nasilje).

3) V klasičnih družbenih sistemih (kjer dominira vladanje in ne upravljanje) se institut osebne odgovornosti človeka formalno prenaša na formalno avtoriteto, zato je človek sistemsko prikrajšan za institut osebne odgovornosti, ki se običajno prenaša po formalni hirarhiji na višje nivoje, kjer se uveljavlja argument moči namesto moč argumenta, posledično se v družbi krepi diskriminacija, konflikti, neenakopravnost, zloraba formalnih pristojnost (korupcija in kriminal,….) ter stopnjuje uveljavljanje formalne »sile in moči«, kot metode reševanja vseh družbenih problemov in nesporazumov.

Takšen družbeni sistem pa celotno družbeno skupnost vodi v vse večjo uporabo »sile in nasilja« za reševanja vsakdanjih problemov in težav, kar sistemsko vodi celotno družbeno skupnost v vedno večje konflikte, korupcijo, kriminal in vedno večjo dominacijo nasilja, ki kulminira v vse pogostejših zločinih in v končni konsekvenci v vojno, ki je le posledica (sistema vladanja) v vseh klasičnih družbah.

Ta proces sistemskega nasilja (formalne avtoritete - vladanja) se najbolj pogosto uveljavlja preko pravne države, kjer vladajoča struktura vse svoje interese in cilje uveljavlja preko pravnih norm ali zakonov (zagrožena sankcija nespoštovanje), saj je vse zapisano (pravila obnašanja in ravnanja), pa nihče (ne pozna vseh in zato niti ne more ter) ne spoštuje zapisanih pravil, kajti  človek se, kot svobodno bitje, upira nasilju (vsiljevanju pravil - ali ne-življenjski črki na papirju - s katerimi privilegirana manjšina sistemsko izkorišča večino). Vse probleme in težave v družbi prej ustvarja, kot rešuje, črka na papirju, saj so to primarno posledica dejanj in ravnanja človeka.

Ali preprosto rečeno problemi in težave (konflikti in nesporazumi) so posledica življenja človeka (in v pravni državi tudi  črke na papirju), zato se jih lahko rešuje in reši, le preko komunikacije in sodelovanja ljudi, torej preko človeka in ne ČRKE NA PAPIRJU (ali z zakoni)!

Iz navedenega je popolnoma dokazljivo, da je sistem vladanja in pravna država (oz. zapisna pravila privilegirane strukture na oblasti) razlog za stopnjevanje nasilja in uveljavljanje argumenta moči (ali sile in nasilja), namesto sporazumevanja in dogovarjanja, saj prav obstoječi družben sistem vse nas sistemsko vodi v negativni razvojni proces ali stopnjevanju nasilja v družbi. 

Prav zato se razmere v družbi spreminjajo ali sledijo negativnemu trendu razvoja oz. medčloveški odnosi in razmere v družbi potekajo  v smeri iz SLABEGA na SLABŠE, zato večina formalnih sprememb v družbi pomeni dejansko le večanje privilegijev in blagostanja manjšine v škodo večine, kar družbene razmere in odnose dejansko le še poslabša in vodi v krize oz. vojno in katastrofo!  

Rešitev je sprememba družbenega sistema s katerim se vladanje menja z upravljanjem in posredna (kvazi) parlamentarna demokracija (odločanje političnih strank) z neposredno demokracijo, kjer odločanje in odgovornost za svoje življenje spet prevzamejo ljudje ali ljudstvo. Proces skupnega razvoja ali reševanja vseh družbenih problemov in težav ter zagotavljanje skupnih potreb, pa je posledica družbenega sporazumevanja in dogovarjanja ter skupnega iskanja rešitev, ne pa formalnega nasilja ali diktata privilegirane manjšine ali oblastne strukture oz. sistema vladanja (ali sistemskega izkoriščanja privilegirane manjšine) v škodo večine!

To spremembo iz negativnega v pozitivni razvojni proces celotne družbene skupnosti, pa omogoča nov družben sistem Bio-humanizem, ki je utemeljen prav na navedenih pozitivnih vrednotah življenja (sodelovanje – sporazumevanjem in dogovarjanje, iskanje rešitev, skupni razvojni proces,….itd) s katerimi se zagotavlja pozitivni trend razvoja in blagostanje za vse ali večino ter odpravlja slabosti klasičnih družbenih sistemov (primarno nasilje), ki človeka vodijo v trpljenje in vojno ali kolektivno katastrofo!

OPTIMIZEM + REALIZEM + MODROST  =  BIO-HUMANIZEM !!!