Slaba praksa posledica slabe terorije

Znanost v funkciji kapitala služi napačnim ciljem, zato imamo slabo teorijo in posledično prakso, ki služi manjšini na škodo večine.

Teorija je bolj domena stroke in v družbenih procesih usmerjena na upravljanje in vodenje množic, kar pomeni, da podaja informacije primarno za potrebe oblasti in menedžmenta, ki upravlja s človeškimi viri.

Zelo malo je v teoriji o pravilnem ravnanju politike (oblastnih struktur) in menedžmenta z ljudmi v smeri analize prakse in pravilnega ukrepanja ali delovanja pri pozitivnem in negativnem ravnanju z ljudmi (beri v korist ljudi ali posledično uveljavljanje pozitivnega razvoja človeka in skupnosti).

Večinoma se v teoriji obravnava metode in tehnike s katerimi vladajoči strukturi uspešno omogoča manipuliranje in izkoriščanje (množice) ljudi, ne pa kako je potrebno  pri ljudeh razvijati pozitivne vrednote življenja, ki koristijo celotni družbeni skupnosti.

V obstoječem družbenem sistemu je znanosti naloženo, da človeka opredeljuje, kot strošek in objekt izkoriščanja, zato niti v menedžmentu niti pri preprostih ljudeh ni ustreznih informacij in rešitev kako ustvarjati pogoje za enakopraven in pravičen razvoj vseh članov določene družben skupnosti.

Posledično je celoten obstoječi vzgojno izobraževalni sistem s svojo vsebino usmerjen v doktrino kako znanje izkoristiti v korist posameznika in ne skupno dobro, kar  pomeni da je znanje postalo najbolj učinkovito sredstvo in orožje sistematičnega izkoriščanja človeka po človeku, ne pa da se človeka že od mladosti vzgaja in uči za življenje in uspešen razvoj celotne družben skupnosti.

Tako je zasnova delovanja obstoječega družbenega sistema grajena na subjektivnih interesih vladajoče strukture, ne pa v dobrobit človeka ali vseh ljudi in upoštevanju naravnih zakonov, zato ljudje dobijo napačne vzorce obnašanja in spoznanja, ki jim vedno bolj grenijo življenje, saj se v njih spodbuja egoizem in tekmovanje, namesto ljubezni in sodelovanje!

Posledica takšne ciljno usmerjene znanosti je oblikovanje in uveljavljanje subjektivnega prava (pravne države), ki je podlaga obstoječemu družbenemu sistemu in od tod tudi izvirajo zablode, napačna spoznanja in vrednote, saj prav to povzroča moralno negativne posledice in razkroj celotne skupnosti. Zato je za radikalno spremembo in pozitivni razvoj vsakega posameznika nuja, kot osnovo  za življenje človeka upoštevati objektivno (ali naravno) pravo, ki je usklajeno z zakoni življenja v naravi.

Iz navedenega je popolnoma razumljivo, da znanost služi egoizmu človeka in to se uveljavlja v subjektivnem pravu (ali pravni državi), kar vodi človeka in njegovo skupnost v moralni razkroj ali pogubo.

To je tudi osnovni razlog, da je nov družben sistem Bio-humanizem grajen in utemeljen na objektivnem ali naravnem pravu oz. zakonih življenja v naravi, ki omogočajo uveljaviti nova spoznanja in pozitivne vrednote s katerimi se človek ponovno vrne k sočloveku in svojemu bistvu ter tako ustvarja pogoje za sožitje človeka s sočlovekom in naravo! 

Zaradi napačne zasnove teorije, kot produkta znanosti (saj so napačno definirani cilje znanosti v funkciji egoizma človeka na škodo večine), je ta v nasprotju z naravnimi zakoni in je posledično tudi praksa neučinkovita, saj zasleduje napačna spoznanja in cilje (na primer primarno je pomembnejše večanje kapitala ali premoženja, kot zadovoljstva in sreče človeka, kajti prav to omogoča izkoriščanje človeka po človeku in rušenje naravnega ravnovesja), zato se sistemsko pospešuje negativne razvojne trende in procese v škodo celotnega človeštva in življenja na zemlji.