Spoštovani ! Osebno sem aktivno sodeloval pri oblikovanju vsebine "Rožniške deklaracije" (na linku spodaj), ki jo nov družben sistem Bio-humanizem v celoti uresničuje v konkretni praksi! Če se strinjate z vsebino deklaracije, potem podpirate tudi nov družben sistem Bio-humanizem. Toda, od besed je potrebno preiti k dejanju ali akcijo za spremembe! Kako? Bistvena razlika med klasičnem (kapitalizmu in bivšemu socializmu) in novem družbenem sistemu Bio-humanizmu so vrednote in kdor teh ni sposoben razumeti in sprejeti ni primeren za nov družbeni sistem! Potrebna sta znanje in pogum, da je človek sposoben spremeniti sam sebe, potem je sposoben spreminjati tudi okolje okoli sebe! Sicer je navaden blefer, ki zavaja druge, da jih zlorabi in izkoristi za svoje egoisticne potrebe! Pravi se od bleferjev razlikujejo po dejanjih ne besedah, kajti besede lahko samo kažejo proti resnici, toda le dejanja jo potrjujejo! In kako spoznate razliko med pravimi poštenimi in delovnimi ljudmi in bleferji? Bleferji govorijo le o preteklosti in načrtno pumpajo (ali ščuvajo druge) ljudi v konflikt ali vojno (kvazi komunisti in fašisti), a pravi ljudje, ki so za novo skupnost, so le pravi revolucionarji ali vizionarji, ki kažejo poti in imajo rešitve, kako spremeniti sebe in pogoje za življenje, da se skupaj podamo (preko sodelovanja) na pot v novo skupnost svobodnih, srečnih in ponosnih ljudi! Prav zato, spoštovani prijatelji - ne nasedati levim in desnim bleferjem (ekstremistom), ki jim ne gre za skupno dobro, temveč le za borbo in prelivanje krvi ali vojno v škodo večine ljudi in za lastne privilegije na račun (zmanipulirane in zavedene) množice ustvarjalnih, delovnih in poštenih ljudi!!!

Poglejmo kako na primer t. i. levica rešuje probleme in predlaga rešitve za pozitivne spremembe v kapitalističnem sistemu! Primer iz javnega nastopa kandidatke, ki je preden je postala poslanka, svoje podpornike za glasove nagovarjala in spodbujala z gesto: "POSLANCE NA MINIMALCE!" Danes je poslanka in tudi kandidatka za EU poslanko, citiram: Spoštovane tovarišice! Pravice, ki jih uživamo v naši družbi nam niso bile nikoli podarjene, vse in vsako posebej smo si morale izboriti. Tudi niso izborjene za večno, zato moramo budno paziti in nikoli ne dopustiti, da nam kdo vzame težko in mnogokrat krvavo priborjene pravice. Zgodovina tega boja je dolga. Dobro vemo, kako se je ženskam godilo skozi zgodovino. Vedno smo bile vojaški plen, spolne sužnje, tržno blago, ali stroji za rojevanje. V srednjem veku so bile pametne in lepe ženske masovno kurjene na grmadah. Niso imele dostopa do izobrazbe. V času industrializacije so postale brezpravne in podplačane delavke, ob vsem tem pa smo vedno skozi zgodovino delale poleg služb še ogromno nevidnega in neplačanega gospodinjskega dela. Zgodovina praznika Dneva žena, 8.marca, se je začela ravno na ta dan, davnega leta 1908, ko so zaradi nemogočih razmer stavkale tekstilne delavke v New Yorku, pod sloganom “Kruh in vrtnice”. Prišlo je do boja in v požaru tovarne je zgorelo 129 tekstilnih delavk. V počastitev njihovih žrtev je bil pozneje ta dan izbran za svetovni dan žensk. 1917 so ženske v St. Petersburgu spravile Rusijo na noge s protesti s sloganom “Kruh in mir”, nasprotujoč ruskemu sodelovanju v 1. Svetovni vojni, ki je do tedaj vzelo že več kot kot 2 milijona življenj ruskih vojakov in povzročilo hudo pomanjkanje. 8. marec je tega leta postal uradni državni praznik v Sovjetski Rusiji. V prihodnjih desetletjih se je postopoma širil v države s socialističnimi in levosredinskimi vladami po celem scetu, vse do sredine 70-tih, ko je celo OZN razglasil 8. marec za svetovni dan žensk. Pri nas so se mnoge tovarišice enakopravno vključile v NOB in leta 1942 so z odlokom IO OF ženske dobile volilno pravico, leta 1943 pa so v Dobrniču ustanovili AFŽ. Takoj po vojni, leta 1946 pa so v Ustavo SFRJ zapisali popolno enakopravnost na vseh področjih. Ko je OZN razglasil 8.marec za svetovni dan žensk, je pri nas že uzakonjena pravica do prekinitve nosečnosti , kontracepcije in umetne oploditve. Spomnim se časov, ko smo ta praznik zares praznovali. V vseh firmah so moški pripravili zabave, delili so rdeče nageljne, ni nam bilo treba delati, saj so se vsi potrudili, da smo ta dan preživele praznično. Kaj pa danes? Od osamosvojitve dalje smo priča eroziji vseh pravic. Ne samo ženskih, tudi delavskih, okoljskih, človekovih pravic. Družba se je obrnila k profitom in pozabili smo na ljudi, odnose,druženje . Medsebojno spoštovanje je zamenjalo tekmovanje vseh proti vsakomur. Če hočemo preživeti, moramo večino časa posvetiti delu, za družino ne ostane veliko časa. Otroke puščamo v inštitucijah,saj nimamo časa za njihovo vzgojo. Mlade ženske morajo pri pogodbi o zaposlitvi podpisati izjavo, da ne bodo imele otrok. Delodajalec ne želi plačevati njihove porodniške. Mnoge so deležne spolnega nadlegovanja in zlorab. Vsi smo le tržno blago. Kljub enaki izobrazbi smo ženske v večini primerov slabše plačane, kot moški. Še vedno velja predsodek, da so nekateri poklici- moški poklici, ki jih ženske ne moremo opravljati. Pravice žensk so vedno bolj na udaru in včasih se zdi, da se vračamo v mračni srednji vek. Na spletu mrgoli seksističnih izjav, ženske nismo nikoli dovolj lepe, mlade, prijazne, pametne….Sovražni govor nas obkroža in straši. To, da je v samostojni Sloveniji praznik Dan žena izbrisan , sploh ne čudi, saj spominja na veliki in pogumni antifašistični boj naših žena, česar pa danes nekateri ne odobravajo. Obnova moči RKC v osamosvojeni Sloveniji pa nam je prinesla novo obdobje, za katerega smo mislili, da se več nikoli ne ponovi. Napad na pravico do odločanja o rojstvu otrok, na pravico do kontracepcije, abortusa…..pred porodnišnico aktivisti “svetosti življenja” mračnjaško molijo in vršijo pritisk na zdravnike, kot tudi na uboge ženske, ki so že tako v veliki moralni, etični in čustveni stiski. Lahko je krhko žensko pregovoriti, naj ne stori tega koraka in ne prekine nosečnosti, težko pa ji je nuditi varnost, dom in oporo do dneva poroda, popolnoma nemogoče pa je nezaželenega otroka vzgajati, šolati, ali mu nuditi varnost in zdravo življensko okolje, ki je pogoj za njegov zdrav razvoj in resnično svetost dostojnega življenja. Spoštovane tovarišice! Če hočemo ohraniti nivo obstoječih pravic, se bomo morale še naprej boriti zanje. Nikoli ne smemo dovoliti, da bi izgubile to, za kar so mnoge ženske umirale. Ena takih pravic je tudi volilna pravica. Uporabljajmo jo, saj je bila izborjena tudi zato, da ne bi drugi odločali o naših življenjih. Vem, da ste mnoge razočarane nad družbo, v kateri smo se znašle in da včasih ne zaupate nikomur več. Ampak, ves čas se je treba odzivati na dogodke, ki nas preplavljajo. Na svetu nismo sami. Vse, kar se dogaja na drugem koncu sveta, vpliva na nas. Pred kratkim sem bila v begunskem taborišču na JV Alžirije, kjer ljudstvo Polisaria že 43 let čaka na to, da se bodo lahko vrnili na svoja od Maroka okupirna območja. Bila sem počaščena, ko so me povabili na nacionalno konferenco Zahodno saharskih žensk , kjer smo se srečale ženske z vseh koncev sveta, Evrope, Afrike, Indije….. Ko tako v živo doživiš njihovo življenje, padejo vsi predsodki. Res so muslimanske vere in imajo rute na glavi, a je nivo spoštovanja in enakopravnosti celo višji, kot pri nas. Trudijo se zadržati svoje može in sinove v taboriščih, kjer so zgradili celo državo in vse inštitucije, ker verjamejo, da bodo dočakali referendum o neodvisnosti, ki jim je bil obljubljen že leta 1992. Vse do danes čakajo. Medtem, ko Evropa podpisuje trgovinske sporazume z Marokom, ki prodaja njihove dobrine, oni živijo v begunskem taborišču, ločeni od doma z 2700 km dolgim zidom, ki ga obdaja minsko polje. Naši mediji ne poročajo o tem ponosnem , pozabljenem ljudstvu. Ampak, oni so branik naše tako opevane varnosti. Če bi dobili domovino nazaj, bi naredili učinek spužve in bi vse ljudi iz regije vključili v izgradnjo in obnovo države in begunci ne bi iskali življenja drugje ter tragično izginjali na dnu Sredozemskega morja. Vsak živi raje doma, če je le mogoče. A , če se bo Evropa še naprej odločala narobe, potem bo ta zid padel. Ogromno je danes žensk na begu, takih, ki so izgubile vse. One so poleg otrok še najbolj ranljive na poti. Tisoči otrok tavajo nekje po prašnih ulicah, brez starševske ljubezni, osamljeni in prestrašeni. Kljub dejstvu, da je trenutno na svetu toliko orožja, da bi lahko vsaj petkrat uničili naš planet, se oboroževalna tekma nadaljuje. Ženske imamo pred sabo veliko nalogo. Ustaviti moramo norijo in namesto tekmovanja, borbe za profit in sejanja vojn, zasejati ljubezen, toplino in razumevanje. Po Evropi se znova plazi pošast nestrpnosti, nacizma in fašizma, ki grozi, da bo uničil našo civilizacijo. Nikoli v našem času ni bilo toliko sovraštva in nestrpnosti. Nikoli v zgodovini ni bila ženska energija tako zelo potrebna, kot je danes. Moč ženske, da zdravi družbo, ki je izgubila kompas. Ravno zato ne smemo nikoli dovoliti, da bi nam vzeli to, kar nam pripada. Spoštovanje, enakopravnost in pravičnost. Spoštovane tovarišice, s tem razmislekom vam želim lep praznik, Dan žena, v želji, da bi ga vedno praznovale. Saj je to trenutek, ko se zavemo svoje vrednosti in vrednosti vseh žensk pred nami, ki so se borile za to, da živimo danes lažje, kot so živele one. , konec citata! Iščem eno rešitev, pa je ne najdem! Ste jo mogoče našli VI?! lp