SLOVENIJA JE POLETI 1991 NAPADLA JUGOSLAVIJO, NE JUGOSLAVIJA SLOVENIJO!
Brezsramnost in predrznost članic EU, Nata in Slovenije, da so 10. avgusta, pred srečanjem med Trumpom in Putinom na Aljaski, podpisale izjavo, v kateri so zapisale , da se "mednarodnih meja ne sme spreminjati na silo", me je prisilila, da se vrnem v preteklost in razkrijem laži, ki se že 34 let širijo v majhni podalpski državi. Najprej moram povedati, da je NATO leta 1999 napadel takratno SR Jugoslavijo in povzročil spremembo njenih meja, s čimer je omogočil, da je takratna pokrajina Kosovo postala država. Podobno je bilo v SFRJ poleti 1991, ko je Slovenija napadla Jugoslavijo in se od nje na silo odcepila.
Danes del slovenske javnosti še vedno živi v laži, da je Jugoslavija leta 1991 napadla Slovenijo in ne obratno, kar dokazujejo dejstva. Takrat sem delal v zvezni vladi, kot tiskovni predstavnik zadnjega jugoslovanskega predsednika vlade Anteja Markovića, in vsa dejstva o tistih dneh imam v glavi in v knjigah, ki sem jih napisal. Žalostno je, da se tudi po 34 letih resnica o tistih dneh skriva pred slovensko javnostjo, brez razloga, saj sem takrat in zdaj trdil, da Slovenija ni mogla rešiti Jugoslavije in da je glavni krivec za njeno smrt Srbija, njena politika in inteligenca, ki še danes, 40 let po teh dogodkih, plačuje za grehe uničenja skupne države. Kot sem zapisal v svoji knjigi pred 33 leti. "S svojo dejavnostjo so voditelji Srbije, Slovenije in Hrvaške nataknili zanko na glavo Jugoslavije in njenih narodov. Čast, da je obsojenem izmaknila stol, je pripadla Sloveniji."
In kako se je vse skupaj potem zgodilo?
Ne bom pisal o razlogih za odcepitev Slovenije od SFRJ (kot tudi EU ne govori o razlogih napada Rusije na Ukrajino) , ampak le o dejstvih, ki kažejo, da je junija 1991 Slovenija napadla Jugoslavijo, ne pa Jugoslavija Slovenijo!
SFRJ je bila takrat (začetkom devetdesetih) država v razpadu. Osnovni problem tistega časa in vsake druge države je proračun. Takrat so vsi kradli od zvezne države tako, da so sredstva iz carine preusmerjali na račune republik in ne v zvezno blagajno. Takrat je bil sistem tak, da je podjetje plačalo carino prek špediterja. Služba družbenega knjigovodstva (SDK) je nato ta znesek nakazala na račun federacije, vendar je republiška SDK leta 1991 preprosto prečrtala račun zvezne države in denar nakazala na račun svojega ministrstva za finance. Za razliko od drugih republik je Slovenija denar v zvezni proračun vplačevala bolj vestno kot druge. Vendar je Slovenija 1. aprila 1991 sprejela Zakon o proračunu RS, na podlagi katerega so vsi prihodki od carin šli v republiško blagajno. SDK Slovenije je nato vse svoje podružnice obvestila, da carin ne plačujejo več na račun SDK Jugoslavije, temveč na račun republiškega ministrstva za finance. Za federacijo je določena kotizacija ( pristojbina), ki je bila trikrat nižja od zneska, izračunanega (po zveznem proračunu) za Slovenijo! Na odzive Zveznega izvršnega sveta (ZIS) in njegovo zahtevo, naj Slovenija zagotovi izvajanje ustave in zveznih predpisov, ni bilo nobenih odzivov. Vlada je 24. aprila pripravila predpise, po katerih bi državljani in podjetniki v Sloveniji plačevali carine v gotovini. Tako zbrani denar bi nato s helikopterjem prepeljali iz Slovenije v Beograd. Za to operacijo je bila predvidena vključitev zvezne policije in vojske. Hecno ali za te čase resnično ! Pravne osebe, torej podjetja, naj bi carine plačale na mestu registracije podjetja, s to izjemo, da blaga ne bi mogle prevzeti, dokler ne bi dokazale, da so denar nakazale na račun SDK Jugoslavije.
Zaradi kaosa v državi (blokada predsedstva SFRJ) je bila odločitev ZIS-a sprejeta šele konec maja leta 1991. Sloveniji ni ustrezalo, da bi se konflikt z zvezno državo začel zaradi carin, saj na ta način ne bi mogla mobilizirati svoje javnosti, zato ji je na različne načine (z laganjem, da bo sprejela vladno odločitev) uspelo odložiti uporabo vladne odločitve do ure, določene za odcepitev od skupne države. Marković jim je zaupal in tako državo pripeljal v težko situacijo. Slovenija je 25. junija sprejela Zakon o carini, ki je predvideval premestitev zveznih državnih uradnikov v vrste RS in njene carinske službe. Zvezna carinska uprava se je nato odločila, da v Slovenijo pošlje 260 carinikov iz Jugoslavije, da bi skrbeli za izvajanje odločbe ZIS-a. Od tega števila je le 60 uspelo odpotovati, dokler ni izbruhnil spopad s slovenskimi silami (27. in 28. junija). Ostale so nato pridržali v Beogradu. Tisti, ki jim je uspelo priti v Slovenijo, niso doživeli niti najmanj prijetnih trenutkov. Ko so v Slovenijo prispeli "oboroženi" s svinčniki in kalkulatorji, so jih pregnali, nekatere aretirali, poslali v taborišča in razglasili za vojne ujetnike. 5. julija so jih poslali domov. Podobno usodo je doživela tudi brigada zvezne policije (približno 450 ljudi), ki je bila v Slovenijo poslana oborožena le s pištolami. V tistem trenutku je Slovenija s policijo in vojsko zasedla carinske prehode SFRJ. Istega dne (25. junija) je Slovenija prevzela zvezne pristojnosti pri nadzoru leta nad ozemljem Slovenije. Policija je z letališča Brnik odpeljala prejšnjega direktorja kontrole zračnega prometa. Prevzela je zvezne carinike in zavarovala carinske prehode s 3000 policisti in pripadniki teritorialne obrambe. Nekaj tednov prej so vzpostavili in 25. junija spustili mejne prehode proti Hrvaški, torej Jugoslaviji.
Šele potem, ko je Slovenija zasedla severno mejo SFRJ in vzpostavila novo mejo na njenem jugu proti Hrvaški ter prevzela nadzor nad kontrolo letov nad delom SFRJ, je Zvezni izvršni svet 26. junija sprejel Sklep o zaščiti jugoslovanskih meja, da bi "zagotovil uresničevanje ustavne pravice državljanov do prostega gibanja po celotnem državnem ozemlju ter nemoten pretok blaga in storitev na enotnem trgu". Zakaj je bilo to izvedeno tako, kot je to storila JLA, je drugo vprašanje in ni tema tega besedila. Odločitev JLA, da se kasneje umakne iz Slovenije, nespoštovanje Brionske deklaracije, da je treba odnose med zvezno državo in Slovenijo urediti na miren način, me navaja k sumu, da je bilo takrat vse dogovorjeno med srbskim in slovenskim vodstvom. Slovenci dobijo svojo samostojno državo, Srbi dobijo možnost zasedbe delov Hrvaške in izgradnje velike Srbije. Danes lahko potrdim, da niti Slovenija ni samostojna, niti Srbija ni velika. Obe sta sužnji svetovnega kapitala in velikih ter močnih držav. Njihova ljudstva živijo v nacionalnih lažeh, ki so jih s svojimi strokovnimi deli dokazali kot resnične nacionalni zgodovinarji.
Če želite izvedeti resnico, oziroma drugačen del resnice, o zadnjih dneh SFRJ in vlogi Slovenije v vsem kar se dogajalo v preteklosti druge Jugoslavije, lahko knjigo naročite po pošti: preso1951@gmail.com Cena 20 eur plus poštnina.