Protislovja marksizma ...

... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 8. del

Piše: Boštjan M. Turk*

Redko katera stvar iz tranzicijskih logov vzbudi toliko pozornosti, kot jo je čivk enega od 19 nesojenih kandidatov za mandatarja v letih 2020-2021 Jožeta P. Damjana: "Kaj je to za ena kmetija na nacionalni TV? A je to nova Slovenija po zgledu sedanje vlade?" Njegov avtor je sicer poromal po poti, po kateri so krenili mnogi: da so menjali oziroma bolj oportuno unovčili svoje prepričanje. Jože P. Damijan, varianta 2021, namreč v ničemer ne spominja na varianto Jože P. Damijan iz leta 2006. Navedimo nekaj sorodnosti, da se J.P. Damijan ne bo počutil preveč osamljenega.

Na podoben način je bil glede identitetnih sprememb prožen nihče drug kot – Milan Kučan. Če verjamemo uradnim interpretacijam medijev, je bil prav on oče slovenske osamosvojitve. O tem nas prepričujejo orožja javne resnice. Vzvodi, ki jih pri tem uporabljajo, so enaki kot pri čivku nesojenega mandatarja: nasilje, utemeljeno na nestrpnosti.

Kdor podvomi o tem, da je zadnja pretvorba Jožeta P. Damijana zgolj odraz njegove večne identitete, ali še huje, kdor podvomi, da je prav Milan Kučan botroval procesom slovenske osamosvojitve, mora računati na dvoje: na pregon ali na izbris. Četudi zgodovinska dejstva trdijo drugače, je govoriti o Kučanu kot o nasprotniku osamosvojitve danes povezano s tem, da se takšne formulacije pretvorijo v bumerang, ki udari v glavo njihovega tvorca. Dokazov ne manjka, treba je le odpreti dnevno časopisje ali prisluhniti informativnim oddajam.

Jože P. Damijan in Milan Kučan sta zgolj izstopajoči figuri v splošnem vzorcu: pravzaprav niti nista najagresivnejša v obrambi lastnih metamorfoz. Mehanik Damir, kot je delovno ime svetovalca nekdanjega predsednika vlade, komika Serpentinška, je isto predstavo pač ponovil z veliko več patetičnega okrasja. In ob vseh treh je še množica manj talentiranih, ki so počeli enako in bili pri tem manj opazni. Diplomsko nalogo iz novejše zgodovine bi se dalo na primer napraviti s področja transformacij Demosovega ministra za zakonodajo (pravosodje; op.u.) Rajka Pirnata. Primerjati bi bilo treba, kaj je isti posameznik govoril v letih 1989–1993 in kaj govori od leta 2010. Genetski material Rajka Pirnata na pladnju sodobne znanosti (DNK) bo potrdil, da gre za istega osebka. Vljudno vabljeni k raziskavi torej. Najprej, razumljivo, tisti televizijski platoji, na katerih Rajko Pirnat najbolj vneto ponuja svoje razlage (Pop TV in RTV Slovenija).

A v ozadju je resnejši problem. To je nestrpnost, s katero politični konvertiti opremljajo svoja dejanja na poti vsakokratne preobrazbe. Ne vem, kdo je Jože P. Damijan in od kod izhaja. Takšni ljudje me preprosto niso nikoli zanimali. Nikoli moje radovednosti namreč ni pritegovala kombinacija intelektualnih sofizmov in moralnega farizejstva. To bi bil namreč skupni imenovalec, ki povezuje tako kandidata za mandatarja Jožeta P. Damijana kot "velikega" osamosvojitelja, čigar intimna opcija pač nikoli ni bila osamosvojitev. Nikomur ne delamo krivice.

Da je temu res tako, je Milan Kučan potrdil sam, pač v najbolj kritičnem času osamosvajanja, v neposrednem horizontu slovenske osvobodilne vojne. To je storil kar via facti, kot bi se izrazil njegov duhovni mentor France Popit alias Jokl. Via facti, kot nam je razložil veliki šef partije Popit leta 1986, je toliko kot upoštevaje neposredna dejstva. V slovenski zgodovini bo kot neposredno dejstvo zapisan stavek: "Osamosvojitev nikoli ni bila moja intimna opcija." Toliko je že znan, da ni treba ponavljati njegovega avtorja.

Če Milan Kučan zahaja v družbo pomembnih nasilnikov današnje Slovenije (anarhisti na Trgu republike), tam pa izreka radikalna politična sporočila (poziva k zrušitvi organov oblasti), moramo razumeti, da mu je možnost nasilne spremembe pač bližja, kot bi si sam upal priznati. Vzrok: nezadovoljstvo z državo, ki ni bila po njegovem izboru. To pa je resna stvar. Še huje: ti ljudje so namreč vsak čas pripravljeni stopiti pod prapore nelegitimne surovosti, da bi uresničili to, kar je danes zgolj komična fantazma. Biti leta 1991 proti osamosvojitvi? Neumnost, da se večje ne da izmisliti. Nismo še pri koncu.

Upoštevaje neposredna dejstva moramo ob teh nasilnih obrambah osebnih, identitetnih transformacijah namreč vzeti v obzir enega od čivkov, ki so komentirali neslanosti Jožeta P. Damijana. Takole se glasi: "Ga ni kmeta v Sloveniji, ki bi najel kredit v švicarskih frankih." Ta stavek pove vse. Sam nikoli nisem razumel, kako je lahko ekonomija znanost. Če bi to res bila, bi napovedala gospodarsko krizo leta 1929 in ono leta 2008. Nihče od ekonomistov tega ni bil sposoben storiti, ne ob prvi ne ob zadnji katastrofi. Lahko jim samo zaupamo, da bo ekonomija tiho tudi pred katero od prihodnjih polomij prav z ono močjo, ki jo izkazujejo spovedniki v spovednicah. Skratka, izčrpno bo molčala o vsem, o čemer bi bilo treba spregovoriti. Veliki ekonomist in kandidat za mandatarja iz tega naslova Jože P. Damijan je šel – v obnebju prihajajoče krize (2008) – kot ekonomist varčevati v švicarskih frankih. Žrtev takšne spekulacije je bil on sam. "Medice, cura te ipsum!" Zdravnik, zdravi sebe samega (če moreš), govori latinski pregovor.

A sedaj smo pri bistvu: René Descartes je trdil: "Zdrava pamet je najbolj dragocena (ter najbolj porazdeljena) stvar na planetu." Kako torej, da Jožetu P. Damjanu manjka prav zdrave pameti? Še več: kako je sposoben obsojati večinski sloj slovenstva, ki raste iz nje? Kako je sposoben v isti meri grajati državno proslavo leta 2021 in tako negirati sebe v luči političnega subjekta, kakršen je bil na enaki državni proslavi leta 2005 oziroma leta 2006. Če bomo rekli, da je takšno početje pač sprto z zdravo pametjo, nas bo tožil. In tu bosta Maja Stanković in Irena Veter (sodnici na prvi in na drugi stopnji), ki bosta poskrbeli za močno sankcijo. Vemo, kaj govorimo, ko se izrekamo o tako imenovanem pravičnem sojenju v RS. Bralci naj torej iz pričujočih besed presodijo, ali imata Damijan in Kučan prav. Še posebno za Damijana, na katerega leti očitek, da je – ko je postal Ljubljančan – pozabil na okolje, iz katerega je izšel. Na kmečko okolje, ki ga slej ko prej obvladuje fenomen zdrave pameti. In ki ne gre varčevati v švicarskih frankih, četudi ni hodilo na ekonomsko fakulteto.

Ali imata Kučan in Damijan prav ali ne, ni toliko pomembno. Pomemben pa je zgled, po katerem ravnata: ta je, da svoje povzpetništvo na račun resnice in stvarnosti vselej unovčita tako, da prekličeta prejšnja stanja.

Ta model je v stoletju, katerega otroka sta, inavguriral prav oče ideoloških zablod, avtor oktobrske revolucije Vladimir Ilič Lenin. Njegov temelji aparat je bil nestrpnost in nasilje, uperjeno zoper razred, ki mu je pripadal. Bil je namreč član družine, ki je izhajala iz plasti carske birokracije, utemeljene v kmetstvu in "zdravi pameti". A Lenin je to zavrgel: uničil je sloj, iz katerega je izšel. Rusija je ob tem izgubila tretjino ozemlja in kar 51 odstotkov svoje industrije (mirovna pogodba v Brest-Litovsku, 1917). Samo v letih izvedbe revolucije je umrlo še enkrat več ljudi kot v času prve svetovne vojne (osem milijonov proti štirim milijonom). Komunistom je po tem uspelo uničiti sloj, ki je Rusijo nosil skozi stoletja, to je ruskega kmeta. A ne samo to. Ideologija, ki jo je Lenin prinesel na politično prizorišče, je do svojega propada (1991) zahtevala sto milijonov mrtvih. Strašljiva vzporednica, brez obveznih zaključkov: tako Lenin kot Jože P. Damijan sta nastopala (ali nastopata, vsaj eden od njiju to počne še danes) zoper družbeni razred, ki je nosilec razvoja – in zdrave pameti, zoper kmetstvo. In razred, iz katerega sta izšla.

Zgodovina, učiteljica življenja! Tudi sodobne Slovenije. Nauk: to, da se motita Kučan in Damijan, bomo plačali davkoplačevalci. Tu vsaj ne bo tekla kri kot v Leninovem primeru. Tolažba, a ne popolna. Demagogija nikoli ni brez žrtev.

Feljton: Protislovja marksizma – Lenin v luči navzkrižij v marksistični doktrini

Motil se ni samo Marx, temveč tudi njegovi učenci, med prvimi Vladimir Iljič Lenin. Najprej je treba opozoriti, da je v svojih tezah a priori izhajal iz protislovja, kot kaže naslednji citat: "Mehring v opombah svoje izdaje Marxovih člankov iz Novega renškega časopisa iz leta 1848 navaja, da je meščanska literatura temu časopisu med drugim očitala, da zahteva takojšnjo uvedbo diktature kot edinega sredstva za uresničitev demokracije. Z vidika vulgarne buržoazije se pojma diktatura in demokracija izključujeta. Meščan, ki ne razume teorije razrednega boja in je navajen, da na političnem prizorišču vidi drobne trike različnih buržoaznih krogov in klik, razume diktaturo kot odpravo vseh svoboščin in jamstev demokracije, vse samovolje, vse zlorabe oblasti v korist diktatorjeve osebe." (Lenin, 1979, 323). Besedilo izhaja iz članka, ki govori o "demokratični revoluciji", kar je nov oksimoron. Revolucija ne more biti demokratična samo zato, ker se izvaja z nedemokratičnimi sredstvi.

Druga stvar, ki izstopa, je nestrpnost. Besedilo je bil napisano leta 1905.

Vidimo, da se bo besedna vnema, takoj ko se bo ponudila priložnost, spremenila v silovitost nasilja. To se je zgodilo in avtorja citiranega odlomka spravilo v novo protislovje. Samodržec Lenin je zanikal filozofa Lenina, saj je diktatura, ki jo je uvajal od leta 1917 dalje, potrdila vse, kar so o njem mislili in pisali "buržuji" (glej zgornji citat), ki jih je tako sovražil. Lenin se je odrekel samemu sebi in potrdil vse teze, ki jih je tako zaničeval, ker so prihajale iz ust "razrednega sovražnika", buržoazije. To preprosto pomeni, da leninistične teorije niso zanesljive. In res: kjerkoli se približamo njegovemu delu, vedno naletimo na poenostavitve in klišeje, ki niso intelektualna proza. So le del arzenala, ki ga uporabljajo drugorazredni politiki, zlasti tisti, ki se brez oklevanja zatekajo k demagogiji. Branje Lenina je najučinkovitejši način, da se postavimo po robu temu, kar si je o njem izmislila propaganda 20. stoletja – in kar velja še danes. Lenin nikoli ni bil to, za kar so ga imeli.

Kot diktator se je uveljavil z vzpostavitvijo novega razreda (izraz je izpod peresa Milovana Đilasa) tiranov in njihovih pribočnikov. V monografiji, izdani ob stoletnici oktobrske revolucije, z naslovom Lenin, izumitelj totalitarizma beremo naslednji stavek. Gre za izjavo urednika knjige: "V nasprotju s prevladujočo idejo, ki Lenina razbremenjuje krivde v primerjavi s Stalinom, Stéphane Courtois raziskuje, kako je radikalni intelektualec, ki ga je usmrtitev starejšega brata ožigosala z razbeljenim jeklom, zasnoval in nato konkretno vzpostavil brezobzirno ideološko diktaturo. Ob tem je izumil nove pojme (svetovna revolucija, diktatura proletariata, partijska država, demokratični centralizem, plansko gospodarstvo, množični teror); tem je dodal orodja njihovega uveljavljanja (enotna stranka, politična policija, rdeča vojska, gulag ...). Kombinacija enih in drugih je ustvarila totalitaristično oblast, kakršna je zaznamovala grozote 20. stoletja." (Courtois, Lenin, izumitelj totalitarizma, 1917).

Obstaja veliko protislovij med podobo Lenina, torej med medijsko podobo, in tem, kar je ta oseba počela za časa svojega življenja (vsaka podobnost z Milanom Kučanom je odveč). Lenin je bil tiran (kriminalec), ki je bil za dosego svojih ciljev pripravljen storiti vse. Tako kot njegov naslednik Stalin, ki se je ukvarjal z zločini, da bi zagotovil preživetje partije in sebe. Tako: "Leta 1907 so boljševiki svoj sedež iz Kuokkala na Finskem preselili v Pariz, ki ga je Lenin globoko preziral. Tam je sodeloval pri številnih ropih, da bi financiral strankarske dejavnosti, in ob eni od takih priložnosti tožil motorista, ki ga je povozil z motorjem." Lenin se ni bal zločina: poznejši so namreč docela neprimerljivi s tistim, s katerimi si je umazal roke – in vest – v svetovni metropoli uma, v Parizu. Da ga je preziral, kaže na nenavadno potezo v Leninovem značaju. To ne priča o intelektualni ostrini boljševiškega pater familias niti o njegovi kulturi. Da o človečnosti ne govorimo. Marksizem-leninizem, zadnja stopnja človekovega intelektualnega in moralnega razvoja?

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.