Ko sem se prve dni po napovedi kandidature za župana pogovarjal z ljudmi, so mi rekli, da jim je jasno, da sem politično izkušen in strokovno sposoben za to funkcijo in da ne dvomijo, da bom dober župan, a jim ni bilo jasno, zakaj sem se sploh odločil za ta korak.

Še posebej pa so mnogi začudeni zaradi nekaterih mojih korakov v zadnjih letih od Pahorja do Bossmana in Popoviča… Skratka, zmeda.

Jasno mi je, da je moja prva dolžnost v tej kampanji razložiti, zakaj sem se res odločil za kandidaturo in pojasniti nekatere moje korake v preteklih letih.

Tisti, ki so mojo pot spremljali le od daleč in predvsem prek medijev, so upravičeno zmedeni. Zato je prav, da najprej pojasnim ta del zgodbe.

Zakaj sem se odločil za kandidaturo?

Zato, ker hočem več od mojega kraja.

In zato, ker mislim, da sem dozorel za tako funkcijo.

Imam znanje in izkušnje, predvsem pa imam vizijo in voljo, da tudi v občini Piran dosežemo povsem drugačen tempo razvoja. Razvoja, ki bo zgradil infrastrukturo za moderen standard življenja in ki bo z revolucijo v marketingu destinacije v naš kraj ponovno pripeljal turiste in s tem denar.

Z družino nismo bili zadovoljni z življenjem v naši občini. In sedaj, ko eno leto začasno živimo v Kopru, vidim, kaj pomeni živeti v modernem mestu z infrastrukturo za visok standard življenja. Od kolesarskih in pešpoti do promenad in športnega parka Bonifika. Tudi v našem kraju lahko zgradimo moderno in urejeno mesto.

Vedno sem bil ambiciozen in bi rad v življenju dosegel kaj več, kot le bival v zaspanem okolju. In rad bi mojo ambicioznost prenesel tudi na moje otroke in tudi njim zagotovil nekaj več, kot jim danes ponuja naša občina.

Zato kandidiram. Ker verjamem, da nisem edini občan Pirana, ki ima ambicije in ki hoče več od življenja v svojem kraju.

Ponudil bom zelo enostavno izbiro: če ste zadovoljni z današnjim stanjem in s tempom razvoja naše občine, potem nisem pravi za vas; če pa hočete tudi vi živeti v modernem kraju, ki bo gospodarsko uspešen, potem 5. oktobra volite mene.

Ko sem se po zmagi na parlamentarnih volitvah 2008 razšel z Borutom Pahorjem in Socialnimi demokrati, mnogim ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Še posebej so bili nekateri zmedeni, ko je moje zasebno in intimno pismo Pahorju prišlo v javnost.

Moja glavna napaka je bila, da sem bil tiho, da nisem razložil, kaj se je dogajalo.

Čeprav sem imel takrat za sabo že petnajst let delovanja v politiki, sem bil še povsem zelen za tako ostro igro, kot poteka na državni ravni. Zato sem tudi naredil vrsto napak, ko gre za mojo osebno javno podobo. Hja, to mi ni ravno v čast glede na to, da je prav oblikovanje javne podobe moj posel. A tako je pač bilo.

O razlogih za tisti razhod bom podrobneje govoril v posebni rubriki dnevnih video blogov#100PostoSeba.

Na kratko pa to. Takrat nisem hotel sodelovati v tistem mandatu, ker sem se hotel vrniti v Piran in se bolj posvetiti družini, ki je bila nekaj let na drugem mestu. Hotel sem skromno nastopiti na trgu z marketinškim podjetjem, brez velikih ambicij, ki so mi jih mnogi pripisovali. Enostavno me tisti mandat ni zanimal.

Takrat sem zavrnil načrte glavnega tajnika stranke Uroša Jauševca, da bi se zaposlil v podjetju, ki je bilo po njegovem predvideno za posle z državo. Nekaterim z vrha stranke sem omenil, da bo Pahorjev največji problem druščina okrog Simone Dimic. Nekaterim drugim sem dejal, da stvari niso dobro zastavljene in da bo tisti mandat polomija. …

In naenkrat za ljudi v stranki več nisem bil stari Seba, ampak nekdo, ki jim ruši koncept. In takrat se je začelo valiti blato. Nisem bil pripravljen na to, ker sem naivno verjel, da me ljudje dovolj dobro poznajo, da temu ne bodo verjeli. Pa so verjeli.

Po zmagi na lokalnih volitvah v Piranu 2010, ko so Socialni demokrati v naši občini prvič sploh zmagali, sem podal kritično izjavo o Pahorju in nato prejel njegove grožnje, češ da je ranjeni lev in naj se ne igram. Zato sem mu napisal osebno in intimno pismo, ki ni bilo namenjeno javnosti, ker bi ga sicer napisal drugače, ne tako čustveno, ampak precej bolj racionalno. Pa je pismo zbežalo. To je bila dobra šola zame.

Drugi šok za javnost je bil, ko sem se umaknil od sedanjega župana Petra Bossmana, ki sem mu vodil kampanjo pred štirimi leti. Tudi glede tega sem bil raje tiho, a takrat to ni bila napaka, temveč pretehtana odločitev.

Takrat nihče ne bi verjel meni, saj sem že bil oblateni spin doctor in zato precej manj kredibilen kot pravi doktor.

Danes je drugače, danes so vidni rezultati (oziroma njihovo pomanjkanje) v tem mandatu. In danes bom tudi o tem spregovoril v zgoraj omenjeni rubriki.

Takrat medijem nisem hotel dajati izjav o mojem razhodu z Bossmanom in v posebnem blogu bom natančno povedal, kako se je zgodba razvijala v medijih.

Ko so me začeli klicati novinarji, ki so slišali, da sem se umaknil in da sem kritičen do delovanja župana, sem jim rekel, da ne dajam izjav. Dovolj mi je bila izkušnja s Pahorjem.

In kako so torej mediji predstavili moje domnevne izjave, da je Bossman šalabajzer in papak. Tako, da so si novinarji to izmislili.

Če na spletu poiščete prvi prispevek na to temo, ki ga je pripravil provincialni novinar RTV Slovenija Edi Mavsar, bodite pozorni na to, kako ga je zastavil.

Najprej je objavil mojo staro izjavo iz časa kampanje, kjer hvalim zmago Bossmana, nato pa dejal, da “danes noče dajati izjav, neuradno pa je slišati, da je Bossmana zanj šalabajzer”. No, šalabajzer je novinar, ki ne razume, kaj pomeni “ne dajem izjav” in kaj je off the record pogovor.

Naslednji dan je novinarka Suzana Kos v Žurnalu napisala povsem izmišljeno izjavo, v kateri naj bi Bossmana označil za papka. Tisti dan mi je poslala sms, v katerem je napisala: “Saj nisi jezen, ne? Najprej sem napisala članek brez tvoje izjave, kot sva bila dogovorjena, potem pa sem videla Edijev prispevek in se mi je moj članek zdel prazen, pa sem to dodala noter.”

Skratka, gladko si je izmislila izjavo. In po tem se je zgodba valila naprej.

In zakaj sem se res umaknil od Bossmana?

Zato, ker nisem bil zadovoljen s tempom sprememb. Zato, ker je mečkal in ni naredil reda v hiši. Zato, ker se projekti, za katere me je prosil, da mu pomagam pri njih, enostavno niso premikali nikamor.

In zato sem se umaknil. Nisem deloval proti, ampak sem samo dvignil roke.

Potem pa se je zgodil primer, zaradi katerega sem postal njegov odprt nasprotnik in zaradi katerega nisem več mogel biti tiho.

To je primer selitve igralnega salona Adonis, kjer je Peter Bossman kršil zakon in kjer je lagal občinskemu svetu. To je primer, o katerem bom zelo zelo podrobno govoril v blogu #100PostoSeba.

V tej rubriki bom povedal tudi, zakaj sem se pridružil ekipi Borisa Popoviča in o mojem odhodu v Koper. Pa tudi nekaj drugih reči. Skratka, povedal bom precej o dogajanju v zadnjih letih.

Moj domnevni greh je torej v tem, da sem se podal v podjetniške vode. To je bil povod za blatenje in za to, da so me drugi gledali z nezaupanjem. Če bi do penzije ostal na javnih funkcijah, bi me pač blatili z drugimi argumenti.

Jaz sem od prvega dne, ko sem vstopil v politiko, sledil eni sami trasi: iskal sem učinkovito politiko, ki bo znala urejati skupnost tako, da bodo ljudje zadovoljni. To je ravna črta moja kariere. In spremembe zavezništev na tej poti temeljijo prav na tem iskanju.

Po dvajsetih letih političnega delovanja sem dozorel. Moja ambicija je, da v dveh mandatih dosežem tak razvoj kraja in tako zadovoljstvo, da se bo o tem obdobju še desetletja govorilo.

Da, to so velike ambicije.

In to ambicioznost vam ponujam na letošnjih volitvah.

V naši občini ne potrebujemo nobene megalomanske investicije. Imamo čisto vse, samo organizirati se moramo in začeti pobirati denar.

Imamo dovolj hotelov in dovolj vsega, da se vrnemo v zlata osemdeseta leta, ko smo cveteli in žareli.

Še enkrat: ne potrebujemo nobene megalomanske investicije. Samo urediti moramo naš kraj. Urediti moderno infrastrukturo s pešpotmi, kolesarskimi stezami in promenadami ter parki. To je vse.

Urediti moramo naš kraj tako, da bodo prebivalci uživali v moderni infrastrukturi in da bodo turisti navdušeni nad našo ponudbo.

In narediti moramo popolno revolucijo v marketingu naše destinacije, da k nam ponovno privabimo prave goste in da spet zaživimo, kot smo nekoč že.

To je moja ponudba in zato kandidiram.