Če je cilj moderna Lucija, avtentični Piran in poln Portorož, je pri tem bistveno bogato zaledje.

Tam se skriva naše največje bogastvo, ki ga moramo prodati turistom po najvišji možni ceni.

Ena od težav je razpršenost. Velikim je lažje pomagati in zato je to seveda prva naloga, da povlečejo naprej še druge.

To je povsem jasno. Na velikih in uspešnih se gradi nadaljnji uspeh. A to je le prvi korak, da lahko ob tem sistem pomaga tistim, ki to potrebujejo.

Ampak razpršenost bo vsekakor ostala. Pomagati moramo družinskim kmetijam ter jih povezovati.

Super, da imamo v našem kraju primer odlično delujoče zadruge, kot je Agraria in vrsto drugih grozdov. To moramo okrepiti in razširiti.

Da pa bi pomagali tistim, ki ne morejo doma s svojo proizvodnjo potešiti visokih zahtev Haccp-a, moramo narediti nekaj drugega.

Zato bomo zgradili tovarno za predelavo in pakiranje hrane z dodanim marketingom ter mrežo lokalne prodaje.

Recimo na območju nekdanje klavnice lahko postavimo halo z opremo, ki zadovolji vse zahteve, nato pa dodamo še embalažo s celovitim marketinškim načrtom, ki ga lahko pripravi ustvarjalna mladina. Tako bomo verigo še razširili.

In tako bomo dodali ključen člen infrastrukture v to, da lahko zaledju pomagamo na vseh drugih področjih, v tem času pa s to tovarno oplemenitimo ceno njihovih izdelkov.

Poleg tega pa bomo v zgodbo vpeli tudi ustvarjalno mladino, ki bo lahko v coworking inkubatorju v Luciji v prakso pretakala svoj čas.

In končno, z drugačno politiko oddajanja prostorov in površin v najem, ki bo ponudbo prilagodila blagovni znamki, bodo ti izdelki imeli tudi direktno prodajno pot in poln Portorož.

To je dobra lokalna gospodarska politika