Na straneh www.pozitivke.net že od leta 2002 objavljam svoje prispevke in misli zato naj začnem kar z mislijo tedna, ki je tam objavljena za ta teden; Dokler lažeš sebi in drugim si v vojni z notranjim mirom, si v vojni z ljubeznijo do sebe, si v vojni z lastnim sočutjem, si v vojni z lastno radostjo, si v vojni s smislom svojega življenja.

Vsak zase trdi, da on govori in piše resnico, medtem ko vsi drugi lažejo. Ampak kaj pa je prava resnica? Je to morda to, da ti trdiš, da je nekaj črno, medtem ko nekdo drug trdi, da je to isto belo?

Obstaja stara zgodba, ko so štirje slepci hodili po poti in se srečali s človekom, ki je vodil slona. Vprašali so ga glede na to, da so bili vsi slepi, če lahko potipajo to žival, da se prepričajo, kakšna je slon. Lastnik slona jim je to dovolil. Prvi je otipal slonov rilec, drugi je otipal slonovo uho, tretji je otipal slonovo nogo in četrti je otipal slonov trebuh. Slepci so nadaljevali pot, a lastnik slona je zaslišal, da kričijo drug na drugega zato se je ustavil šel nazaj in  jim prisluhnil. Prvi slepec je trdil, da je slon kot veja drevesa, drugi je trdil, da je slon kot palmov list, tretji je trdil, da je slon kot deblo drevesa in četrti je trdil, da je slon kot en ležeč velik sod. Slepci so drug drugega obmetavali z žaljivkami in vsak je trdil, da drugi lažejo, medtem ko samo on govori resnico. Lastnik slona se je smejal in jim pojasnil, da je vsak imel samo deloma prav in da je resnica to, da slon ima vse to, kar so oni našteli. 

Torej kaj je zares tista prava resnica? Absolutna resnica je srčika vsakega človeka je tista svetloba, ki sije v srcu vsakega človeka, ki je polna miline, notranjega miru in brezpogojne ljubezni. To je tista energija iz katere smo vsi izšli in v katero se bomo po smrti vsi vrnili. Če ti te svetlobe v sebi še nisi videl(a) to ne pomeni, da ta svetloba, kot absolutna resnica ne obstaja. Obstaja, pa še kako obstaja, če ne prej jo boš uzrl(a) po svoji fizični smrti. 

Neki nadobudni mladenič poln samohvale je prišel k mojstru borilnih veščin in njegovim učencem. Začel ga je žaliti in ga izzivati na dvoboj z njim. Mojster se ni odzival na njegove žalitve, zato je mladenič na koncu pljunil v mojstrov obraz. Učenci mojstra so pričakovali, da bo mojster obračunal z nadobudnim mladeničem, ta pa si je samo z rokavom obrisal pljunek z obraza. Jeznoriti mladenič je kričal na mojstra, da je navadna usrana reva, ki se ne upa spopasti z njim in odšel. Osupli učenci so vprašali mojstra zakaj ni mladeniču dal pošteno lekcijo in ga premlatil. Mojster je odgovoril; " Če ti nekdo prinese darilo, katerega ti nočeš sprejeti, temu drugemu drugega ne preostane kot to, da mora to darilo odnesti nazaj." 

Podobna je resnična zgodba mojega mojstra Prem Rawata. Pred mnogimi leti je na njegova predavanja prišel neki silak in začel v ozadju kričati in žaliti mojstra. Mojster se ni oziral na to in je mirno predaval naprej, njegovi učenci pa se tudi niso upali posredovati, saj so se vsi bali tega silaka. Tako se je ta scena ponavljala iz dneva v dan. Silak pa je vsak dan manj kričal in postajal vsebolj tiho, dokler enega dne ni med govorom mojstra stopil pred njega, padel na kolena, se zjokal in ga prosil odpuščanja. Ta silak je pozneje postal mojstrov učenec.  

Žalivke nadobudnih mladeničev in mladenk na PW so ta "darila", ki ti jih ni treba sprejeti, pusti, naj jih tisti, ki so jih prinesli tudi odnesejo nazaj v njihov notranji "raj". Za tiste, ki trosijo okoli njihove zveličavne žaljive "resnice" je značilno, da so nagle jeze, se hitro razburijo, kar vsekakor ni dobro za njihovo duševno in fizično zdravje.  

In za konec; Draga prijateljica, dragi prijatelj, verjeti v karkoli v Boga, naravo, v resnico, mir in ljubezen, ali pa Grabovojeve številke je mnogo bolje kot verjeti v nič, ali v svojo puhloglavost. Na koncu življenja ti ostaneta dve vprašanji;

"Kaj dobrega si v življenju storil za človeštvo? Ali si izpolnil svoje poslanstvo?"

Stoyan Svet