Kaka dva tedna nazaj je bil sončen, topel in prekrasen jesenski dan. Odpravila sem se na daljši sprehod v Žažar. Tam mi je všeč. Ne vem zakaj. Že ime je nekaj posebnega. Jesensko listje je šumelo pod nogami, sončni žarki so prijetno božali in v nekem trenutku zagledam en samcat listek, kako počasi in valujoče pada na tla. Ta listek me je spomnil na dogodek z listkom precej let nazaj na Smledniku. Svojčas sem dolga leta živela v Šentvidu (del Ljubljane v smeri Medvod) in tako sem pogosto hodila na Smlednik. Tisti čas sem bila v močni bolečini in žalosti, v temi iz katere svetlobe še dolgo ni bilo videti. Sprehod po gozdu na Smlednik me je reševal in postal moj redni ritual. Hodim torej zamišljena po gozdnati poti. Mislim, da je tudi takrat bila jesen. Ničesar okoli sebe ne zaznavam, utapljam se v svojih blodečih mislih. Takrat pa nenadoma pred seboj opazim drevesni listek, ki je bolj ali manj ritmično poplesaval v zraku. Pritegnil je mojo pozornost, ker ni bilo nikakršnega vetra, nobe
Bila sem vzgojena v krščanski veri. Sicer ne zelo na hard varianto, pa vendar precej. Takoj, ko sem se odselila v Ljubljano in začela hoditi v gimnazijo, je bilo z obiskovanjem verskih obredov konec. Niso me več pritegnili. Nikoli.
Stoletja je RKC zlorabljala svojo moč in naredila precej zla, bolečin in prelite krvi. Naredila je tudi veliko dobrega.
Zanimivo, da so me pred leti pritegnile sodobne romarske Jakobove poti, ki so neposredna dediščina krščanskih romanj. Iz meni neznanih razlogov. Tako sem lani na slovenski Jakobovi poti prespala v Stiškem samostanu. Menihi so me povabili k jutranji maši. “Zakaj pa ne”, sem si rekla. “Če že tu spim, najbrž ne bo več take priložnosti.”
Ob pol sedmih zjutraj sem se usedla v skoraj prazno cerkev. V klopeh sta sedeli dve ali tri starejše ženske, hišnik, fant, ki je tudi prespal v samostanu in jaz. Pet ali šest ljudi v precej veliki cerkvi. Zaigrale so tiste mini orgle, zapelo se je. Na oltar so začeli prihajati mašniki, bilo jih je približno še
Ko sem danes delala zunaj, pride mimo en sosed, star možak tam blizu 80 gre. Pa sva udarila eno debato o vsem. Potem sva nekako prišla tudi do smrti. Pravi: "Jaz sem enkrat že umrl in ti povem, da se smrti nič ne bojim. Me je srce izdalo (infarkt) in se spomnim, da sem padel in z glavo udaril ob tla, potem pa sem se naenkrat znašel na tako lepem travniku, da ti povedati ne morem. Trava zelena, rože vseh vrst in beli golobi vsepovsod. Tako lepo mi je bilo, tako dobro sem se tam počutil, da sem bil prav jezen, ko sem se spet nazaj zbudil. Ja, po smrti je fajn, smrt je fajn, ti povem! Ne vem pa kaj drugi doživijo, ko umrejo, ampak jaz vem, da bo meni fajn."
Orehe je stara mama skrbno zbirala, z edinega oreha, ki je rastel v bližini domačije. Potica se je pekla z moke iz edinega mlina v bližini, kamor se je odpeljal ječmen, katerega se je menjalo za črno moko. Prav nič potratna ni bila ta potica, namazana večkrat bolj na tanko kot na debelo, posebej kadar oreh ni najbolje obrodil. Potica se je pekla običajno le ob tej priložnosti in mogoče še za Božič.Pujska se je vedno redilo doma, z domačo hrano pitanega. To pomeni, da je jedel korenje, krompir, peso, kolerabo, repo in veliko trave. Vse zraslo na domačih njivah. Tako je bila šunka vedno domača prekajena, nekoliko trda in po navadi sem jo težko žvečila. Pirhi so bili vedno od kokoši, ki so se prosto sprehajale in uživale v brskanju okoli hiše v družbi s svojim petelinom. Hren je moja teti vedno izkopala na robu njive ob kozolcu, kjer mislim, da še vedno raste. In to je bilo vse. Iz trgovine je bil le kvas, sol, olje in barva za pirhe, da smo imeli otroci veselje tudi z rdečimi, modrimi
Zadnje čase pogosto naletim na objave, izjave kako smo ženske druga drugi tekmice, volkulje, ne prijateljice in podpornice. In kako to ni dobro, ni fajn, se ne sme več dogajati. Kako gledati na svet, ne da ga opredeliš na dobro in slabo? Kako povedati, da neko ravnanje ni okej, ne da bi v človeku vzbudil odpor ali občutek ogroženosti?Če sem imela izkušnjo ženskega zavračanja, sem morda tudi sama zavračala ženske, ne da bi se tega sploh zavedala. In so mi ženske samo pokazale kaj počnem njim. Mogoče ne ravno dotično njim, ampak ženskemu svetu kot takemu. In ko mi nekdo daje sodbo, da počnem nekaj nesprejemljivega, mi s tem sploh da prostor v katerem lahko to popravim?? Prostor in čas v katerem se lahko pozdravim, da mi tega več ne bo treba početi!? Jaz sem se vedno počutila zelo, zelo slabo, kadar me je nekdo obsodil in takrat sem vedno reagirala odklonilno, zavračajoče in ne sprejemajoče. Ne sebe, še manj drugih. Kako bi mi lahko dali vedeti, da se moram spremeniti, brez da me priza
Pred leti sem bila v neznosni finančni stiski. Tako zafrknjeno je bilo, da nekajkrat nisem imela niti hrane. Moje skrbi in strahovi so bili ogromni. Kako bova preživela? Kako bom poplačala dolgove? Ali se bo to sploh kdaj končalo? Je kdo na tem svetu, ki bi mi lahko pomagal? (sine je bil še otrok) Vse dni, večino časa sem se ukvarjala s tem, kako najti odgovore, kako najti denar,... kje najti delo?! Izčrpana in znervirana nisem nikjer videla luči na koncu tunela. Finančno in materialno sem bila popolnoma blokirana. Takrat sva še živela v 4 nadstropju bloka. Tako sem neke noči imela močne sanje. Sanjam, da stojim v svoji kuhinji. Dan je. Obrnjena sem proti oknu. Nenadoma se od zunaj prikaže močna in mogočna svetloba, energetska svetloba. Bliža se oknu in ta se samo od sebe odpre. Svetloba se prelije v kuhinjo, postane bleščeča in topla. Postane živa in objame me iz vseh strani. Zaupam ji in dobro se počutim v njenem objemu. Varno. Dvigne me v zrak. Svetlobna energija me dvigne in ni
Rada imam sneg. Posebej, ko zjutraj pogledam skozi okno tople sobe in zagledam tole hudo romantiko. Ampak, ko živiš na hribu in moraš priti domov medtem, ko je na cesti že kar nekaj nespluženega snega, je pa druga pesem. Včeraj zvečer sva se vračala domov. V Dolskem sploh ni snežilo, V Lj. nekoliko, a cest se še ni oprijemalo, na Vrhniki že kar precej in vrhniški klanec je bil že kar zasnežen; na ...cesti na Zaplano, pa krepko in cesta nujno potrebna pluženja. Spodaj prometni znak za obvezne verige. Peter pravi: Težka bo in res je bila. Na kritičnem delu sva se ustavila, avto je začel drseti, ko ni šlo več naprej, je šlo nazaj. Nosilo naju je in nekaj trenutkov sem prosila boga, da ne pripelje kdo za nama, ker bi šla direkt v njega. Na srečo sva šla kmalu v cel sneg ob cesti. Peter mi da svetilko in reče, naj pazim na prihajajoče avtomobile, saj je del najinega avta štrlel na cesto. Z lopatko je začel kopati avto ven iz snega. Nasproti nama je pripeljal avto, starejša dva moža sta ust
Danes na oddelku pobrišem mizice in nočne omarice in zamenjam prtičke. Pridem do gospe, od katere v teh dveh tednih še nisem slišala celega stavka. Vseskozi leži. Mislila sem, da spi, po kosilu je bilo. Pa zaslišim: "Od kje ste pa vi doma?" "Z Zaplane sem." "A z Zaplane? Jaz sem pa iz Rovt."... "Tam je pa lepo." rečem. "Pri vas je tudi." odgovori. Rečem še stavek, dva in odidem v naslednjo sobo. Ko zvečer delim večerjo, pokaže na nov pisan prtiček, ki sem ga popoldne zamenjala in pripomni: "Lepo!" Z nasmehom na obrazu. Do danes sem mislila, da je povsem neodzivna.
Najlažje je hoditi po ravni cesti, mehki travi, prijetni senci, prijetni gozdni poti brez skal, vzponov, naglih spustov in preskakovanja podrtih dreves. Najtežje je iti po poti polni strmih vzponov, hude vročine, dežja, mrzlih juter, mokrih visokih trav, ozkih grap neprehodnih, poti polnih trnja, kopriv in spolzkih kamnov, blatnih kolovozov.. Ampak, ko to prehodiš, si takšno pot zapomniš z veliko večjo hvaležnostjo in izkušnjo, da si zmogel iti preko vsakega štora, debla, prepreke in težave naprej. In to spoznanje te zelo opolnomoči. Dobiš občutek notranje moči. Ravna cesta ti ne da občutka moči, temveč ti da občutek prijetnosti, ki ga potem kmalu pozabiš, kmalu pustiš za seboj. Ko prehodiš pot z ovirami; je nikoli ne pozabiš in ta te res postavi v sam center samega sebe. Zato mi ni žal, da hodim, medtem, ko drugi počivajo ali opravljajo druge stvari, ki bi jih lahko tudi jaz, kjer bi mi bilo bolj udobno, varno in mirno. Tukaj mi ni udobno. Mi je pa varno in mirno. Hvala zanjo.
Kar vem zase, sem rada obdarovala druge. Ob raznih priložnostih ali kar tako. Dober občutek sem imela, ko je bil drugi zadovoljen, ko se je nasmehnil in bil vesel mojega darila. Doma ni bilo veliko daril. Za rojstni dan se spominjam, da sem samo 1x dobila torto in neko darilo zraven. Oče mi je kupil žametne hlače. Tiste hlače sem z veseljem in dolgo nosila, dokler sem mogla. Izjema je bil edino Miklavž, ki pa v tistih časih tudi ni bil zelo darežljiv. Nekaj sladkega&nekaj koristnega. Ko sem začela služiti svoj denar, sem zato z največjim veseljem kupovala darila. In vabila ljudi na kosila. V službi/ah sem po navadi zbirala denar in kupila darilo jaz. To je trajalo dolga leta. Neko zadovoljstvo sem čutila v tem. Rada sem imela ljudi. (Rajši kot sebe.) Potem pa se nekaj zanimivega zgodi. Začnem razbirat, da več dajem, kot dobivam nazaj. Da se jaz vedno potrudim, drugi pa ne vedno. Da izmenjava ni enakovredna. Da drugemu ni vedno toliko mar zame, kot je meni zanj. Zakaj? Ker si preti