Cel dan me je že zeblo, v dveh debelih puloverjih in v odeji sem sedala za računalnikom. Pač, delo od doma. Ko bi vsaj lahko šla v pisarno, tam lahko električno pečko prižgem. No potem ob dveh popoldne mi je bilo dovolj, pa še otroci naj bi prišli domov in sem šla zakurit. In potem je prihrumel skozi vrata; »Kaj zdaj ta kurjava?« »Že cel dan me zebe«, sem rekla, »pa še otroci pridejo domov.« »Kaj si ti misliš, baba nesramna, da si ti vlačila in žagala drva. Vse sem sam naredil, nič nisi pomagala. Takega nesramnega človeka, kot si ti, ne poznam.« Dobesedno to sem slišala. No sem rekla: »Saj vsi vemo, da od vas dalje smo sami nesramni.« Potem me je potisnil skozi vrata in zaloputnil za mano in še rekel. »Tudi v hišo te ne pustim več.«

Pa sem šla skozi zgornja vrata nazaj v kuhinjo. Mislim, pa zakaj jaz to prenašam že dobrih 30 let? Pa ni vedno bilo tako. Ko sem rodila prvega otroka so me s križem pričakali pred vrati, češ da sem hudič. Pa sem pobrala tistih par gat in otroka in šla od hiše. Prišli so me iskat, naj jim oprostim in naj zavoljo njihovega sina in otroka pridem nazaj. Pa sem šla nazaj. Sem jim oprostila, nisem pa pozabila.

Sem vprašala za dovoljenje, da si uredim naslov bivanja, pa mi ni dovolil, češ, boš imela pravico do mojega premoženja. Pa nič, kaj me briga. Ne maram niti pesti vaše zemlje. Dokler mi roke služijo, lahko preživim kjerkoli in kadarkoli. Vse kar imam in vse kar je mojega tu, lahko pustim. Nič kar delam tu, ni trajnega. Samo skrbim za polja in njive in vsako leto poberem kar zrase. Na koncu bova oba imela enako, s tem, da jaz nočem niti groba niti spomenika. Vas pa že danes skrbi, kdo bo skrbel za vaš grob. No, jaz gotovo da ne. Vaš problem, če se bojite pozabe. Jaz se je ne.

Najlepši je bil čas košnje. Takrat sem bila v redu. O da, kadar je treba delati, takrat sem v redu, smo vsi dobrodošli. Pa da ne boste mislili, da kdo kaj naredi. Ne, vse naredi on sam. Mi drugi smo sami lenuhi. Človek se še ne zave, da gre lahko samo srat sam, pa še za to se zna zgoditi, da bo kmalu potreboval pomoč. Ali je moja dolžnost, pomagati mu? Pravzaprav ne vem, nisem se še odločila ali bom pomagala ali bom vrnila vse milo za drago. Po drugi strani, pa saj ne rabim biti zdaj še jaz zlobna, ga bo že bog štrafal. Če ne v tem življenju, pa v drugem.

Ko sem že mislila, da zdaj bo pa malo bolje, je spet treščilo. Ne, tepli me niso nikoli. Če bi me, bi udarila nazaj in bi poskrbela za primeren vzvod v svojih rokah. Pa sem jih spet poslušala: »Ničvredna, nesramna, prevzetna, pogoltna, lena baba, saj vemo čigava si.« Od vsega navedenega je res samo, da sem ženska. »Pa daj človek, zmeni se sam s sabo. Nisem jaz tvoj problem. Pusti me že enkrat pri miru, pa pusti šnopc v kleti.« Ma kaj, ko človek ne sliši, kaj mu praviš.

O, na zunaj pri sosedih in v okraju, ja pa dobro zapisan. Poln vicev in smejanja. Pa kako je dober gospodar in kako dobro skrbi za domače. Vsaka zgodba ima dve plati, samo jaz svoje še nisem nikomur povedala, še otrokom ne. Žal zdaj že skoraj odrasli, sami vidijo koliko je ura in danes sem jim povedala, zakaj je mrzla hiša. Škoda, da je zdaj ta korona. Bi povabila sosede na obisk in takoj bi bilo zakurjeno. Ne, pri nas pa res ni škoda drv.