Spoštovani gospod K., na podeželju se še vedno družimo. Ne moremo, da ne bi. Ampak vaše predstave našega druženje pa niso prave. Na podeželju se družimo, da nekaj skupaj naredimo. Bolj žalostno bi jo odnesli, če bi čakali, da vi poskrbite za nas. Ne gledamo skozi okna in ne kažemo s prtom na druge: »Tvoja dolžnost je, da narediš to.«

Tu v hribu imamo sneg. Precej ga nam je dala letos naravo. Ko se vžge traktor za pluženje, je takoj pred vsako hišo moški z lopato. In potem se pluži in kida. Če bi po janševo sedeli doma na kavču in čakali plužno službo, bi menda bili zakopani do meseca marca. Res, po delu se popije šilce žganja. Ker spoštujemo ukrepe, tokrat vsak iz svojega kozarčka. Po stari navadi se je namreč žganje pilo samo iz enega kozarca. Ne nosimo mask, držimo pa razdaljo in ne dihamo eden drugemu za ovratnik.

Nismo martinovali, koline so družinski praznik in prisostvuje samo družina. Prav vsakega pa že ne bomo pustili zraven, da bo packal po mesu, ki ga bomo jedli. Na Silvestrovo smo kidali sneg, potem smo zunaj popili kozarček in rekli par besed, potem smo pojedli v okviru družin in velika večina nas je zaspala že pred pol noči.

Ja, družimo se in pomagamo drug drugemu. Družimo se pri delu in največkrat zunaj. Ne zadržujemo se v zaprtih prostorih. Nimamo velikih trgovskih centrov, da bi jih obiskovali. Še ostrižemo se kar sami. Tisti, ki moramo, hodimo na delo. Ne iščemo zdravnika za vsako pasjo figo. In veste, prav nobenega obolelega za korona virusno boleznijo nimamo. No, ampak vi verjetno imate drugačno izkušnjo.