Kol`k sem tečna, štejem denar ter gledam račune. Na enega od desetih nakupov se zmotijo, sicer v enem od stotih primerov  celo v mojo korist.

Kadar nakupujem v supermarketu in plačujem z kartico je največkrat napaka v tem, da je en izdelek blokiran večkrat.

Primer: Nakupila sem cel voziček robe. Med drugim tudi zaboj piva in čistilo za čiščenje – Arf. Več ali manj kupujem iste stvari v isti količino. Cene vsaj približno vem in vsaj približno vem, kakšen bo končni pričakovani znesek. Tokrat je bil znesek vsaj za 30 EUR več, kot bi pričakovala. »Mislim, kaj sem pa danes takega kupila. No, mogoče sem se zmotila.« Dobro, plačam, sprostim prostor pri blagajni, vzamem račun in pregledujem. To je v redu, ono tudi, ampak kaj za vraga, Arf 20 kos, pivo 20 kos. No sem rekla trgovki, »Res imam rada čisto, ampak tokrat se bo kar svetilo. Žal pa imam v vozičku samo en Arf.« Trgovka se mi je hitela opravičevati, blagajna da je počasna…….. Me ne zanima, vi samo popravite da bo prav. In popravili so. Gospa za mano se je ustavila in spremljala dogajanje. Uf , je rekla, »Dobro, da ste opazila, jaz nikoli ne gledam računa. »

O ja, jaz pa vedno. Evo drugi primer, zopet pivo – zaboj z 20-imi steklenicami. Tokrat pa nisem takoj pogledala računa, temveč šele doma. Pivo 24 kos. Ma kako, saj ga nisem spila, 4x5=20. Računam enkrat, pa dvakrat, pa še na kalkulator. Še znam poštevanko. Naslednji dan sem se vrnila z računom v trgovino; pač prosim poglejte, ne vem, da bi imel zaboj kaj več kot 20 steklenic. Saj ne bi komplicirala, še 4 piva mi dajte zraven, pa smo rešili.

Kaj pa banka, se tam zmotijo. Tudi, ampak v večjih zneskih. Dvigovala sem gotovino, 300 EUR. Blagajničarka našteje denar, mi ga da. Meni se je mudilo, popadem gotovino in letim. K sreči so potem v knjižnici od mene hoteli plačilo letne članarine. In bolj ko gledam v denarnico, manj gotovine je bilo. Jebela tetka, manjka 100 EUR.  Listka za dvig mi pa blagajničarka ni dala. Grem nazaj na banko in lepo vprašam, ali sem dvigovala 200 ali 300 EUR. Moji kabli namreč včasih po zaključeni službi tudi prekinjajo. No, ugotovili smo, da sem dvigovala 300 EUR , vendar mi jih je blagajničarka dala samo 200. Rešili smo brez razburjanja in kreganja. Lahko pa bi m i gladko rekli, denar ste po poti zapravila. Zato, nikoli več ne grem od bančnega okenca, dokler denarja ne preštejem.

O, pri plačevanju z gotovino je pa še več napak. Pa še prav gotovo vseh ne opazim, ker tu je pa treba računati. Meni je pa včasih enostavno težko spraviti v pogon računske možganske celice.  Vsake toliko časa pa imam prebliske. Primer: malico, ki stane 4,50 sem plačala z bankovcem za 20 EUR. Vračilo je bilo 5,50. »Halo gospa natakarica, vem da veste, da sem zgubljena, ampak dala sem vam 20 EUR.« » Se vam opravičujem, tu je še 10.«

Mali nakup v trgovini, za 2,40 EUR, plačan z bankovcem za 5 EUR. Vračilo 1,60 EUR. Gledam drobiž v roku, vklopim vse svoje možganske procese, preračunavam, enkrat, dvakrat, trikrat. No to pa ne bo prav.« Oprostite, sem zamenjal kovanec.«

Tako je to. Ne beležim napak in ne seštevam zneskov, ampak samo pri teh treh bi letos bila ob 135 EUR.

Na, pa ni vedno tako, da se zmotijo v mojo škoda, zmotili so se letos enkrat v mojo korist in sicer, ko koda na izdelku ni bila pravilna. Takrat se mi je zdelo, da so mi sumljivo malo računali, pa sem jim povedala. Zahvaljevali so se mi na vso moč. Ne vem, če veste, take napake morajo trgovci plačati iz svojega žepa. To pa ni fer, zato tudi vračam, če dobim pre-več.

Kljub temu so me včeraj spet vrgli na finto in sicer v trgovini KIK. Nekaj sem kupovala in sicer gledala ceno napisano z največjimi številkami. Ko sem dobila na blagajni račun, sem ga pogledala in glej ga vraga, na računu so bile druge številke. Ja, pravi trgovka: »Tu so napisane cene za naš trg, v manjši velikosti in višje. te nižje veljalo v Nemčiji.« Pa naj bo. Moja napaka. Potem pa pride domov še mož, ki je plačal moko po 5 EUR za kilogram. »Hallo, pa ti veš koliko stane moka. Ta kruh boš jedel cel teden, za ta denar. Ne greš več v trgovino« Pač zelo slabo vidi. So se zmotili ali izkoristili?

No pa še eno, ko sem kupovala torbo. Prva cena je bila  50 EUR, s popustom je pisalo na listku pa 30 EUR. Račun na blagajni je bil 50 EUR. S posredovanjem na koncu sem plačala 30 EUR.

Vprašanje: se to dogaja samo meni, sem samo jaz tako tečna. Enkrat mi je sodelavka rekla: » Dogaja se tudi nam, pa ne opazimo, ker ne kontroliramo računov.«