Velikokrat želi politika, živilska industrija in trgovina prikazati, da so za podražitve hrane krivi kmetje, a to ne drži. Nemški kmetijski spletni portal Agrarheute je objavil podatke, kako se je kmetov delež pri prodaji končnih izdelkov v Nemčiji vztrajno zniževal. Ker so pri nas razmere podobne, morda za kmeta še slabše, se jih izplača vzeti v precep.Povzeli smo podatke za kmetov delež pri prodaji mleka, mesa, jajc, kruha in krompirja. Od leta 1970 pa vse do danes se je kmetov delež vztrajno zmanjševal. In kdo je pri tem jemal kmetov delež? Živilska industrija in trgovina. Kmetov je veliko in so med seboj slabo povezani, pri obeh nasprotnikih pa se je v vseh letih dogajala koncentracija, večji so prevzemali manjše in tako pridobivali tržno moč. V tem obdobju je seveda rastla tudi produktivnost kmetijstva, industrije in trgovine.Danes velika večina slovenskih kmetijskih zadrug organizira odkup mleka, ki ga potem proda mlekarnam. Si predstavljate komercialni konzorcij za prodajo celotnega slovenskega mleka? Imel bi bistveno večjo moč, kot jo ima sedaj posamezna zadruga. To so le razmišljanja, ki so zelo težko uresničljiva, saj pravih povezav med zadrugami ni. In to izkorišča najprej industrija, potem pa še trgovina. Od leta 1970 je kmetov delež v končni ceni največji padec doživel pri kruhu, in sicer za 384 %, sledi krompir z 263 %, jajca z 237 %, meso z 221 % in mleko z 53 %. Lep dokaz, kako je celotno kmetijstvo padlo na izpitu iz povezovanja.Pri tem pa je potrebno vseeno povedati, da se je nabor prehranskih izdelkov v 50 letih močno povečal. Prehrana je tedaj slonela na osnovnih izdelkih, brez velikih razlik znotraj panoge, danes pa z svojo širino ponudbe omogoča večjo dodano vrednost in s tem tudi manjšo cenovno odvisnost od vhodne cene surovine.Za obdobje zadnjih 50 let lahko trdimo, da sta kot zmagovalca izpadla živilska industrija in trgovina, kmetijstvo pa je nazadovalo. V razvitem svetu je kmetijstvo in hrana strateška surovina zgolj na papirju, saj že dolgo nihče ni bil lačen.

Tradicionalni kongres Zadružne zveze Slovenije je tokrat navrgel kar nekaj resnih težav slovenskega kmetijstva. Kmetijska politika že nekaj časa ni v rokah agronomov in živinorejcev. Birokrati določajo pogoje skupne kmetijske politike, ne da bi pri tem poznali biološke osnove kmetijske proizvodnje. Poleg tega odločevalci jemljejo vse države EU za kmetijsko enakovredne in se ne ozirajo na to, da nekatere med njimi porabijo 300 kilogramov čistega dušika na hektar, druge pa zgolj 60 kilogramov. Razlike med državami članicami EU so v vseh pogledih intenzivnosti kmetijstva prevelike. Predlog birokratov pa je, da morajo intenzivnost kmetovanja zmanjšati prav vsi, tudi tisti revež, ki je doslej porabil tudi 8-krat manj kemičnih sredstev od največjega porabnika.Stari Rim je propadel zaradi dekadence – kruha in iger, EU pa bo zaradi birokratov. Slovenski delež pri porabi FFS v Evropi znaša le 0,26 %. Novi predlog evropskih birokratov pa za Slovenijo predvideva popolno prepoved uporabe FFS za kar 42 % kmetijskih površin. Pri tem nihče od njih ne pomisli, kakšno neumnost so podali v javnost. Napovedi Kmetijskega inštituta Slovenije predvidevajo, da se bo brez FFS proizvodnja žit zmanjšala za 40 do 60 %, krompirja pa tako rekoč ne bomo pridelali več. Poleg nerealnih predlogov pa nas moti način, kako EU politika to predstavlja v javnosti. Ne zavedajo se, da so njihovi predlogi skregani z zdravim razumom in da povzročajo škodo. Že zaradi svojega ugleda bi morala EU bolj premišljeno in analitično gospodariti. Strategija kmetijstva, pod katero se je podpisal komisar za kmetijstvo EU Frans Timmermans, predstavlja največjo neumnost v Evropi po letu 1945. Njegov zeleni program je prišel v politično obravnavo brez vsake analitične osnove, kaj bo strategija pomenila za stopnjo prehranske samooskrbe. Evropa naj bi potemtakem postala nekakšna ekološka oaza, preostali svet pa lahko kmetuje, kakor želi. Nova SKP kar 32 % vseh finančnih sredstev namenja ekološkim projektom, istočasno pa se Evropska komisija pogaja z južnoameriškimi državami o novem trgovskem sporazumu za uvoz kmetijskih pridelkov. Čezatlantske države veliko vlagajo v kmetijsko proizvodnjo, ki je daleč od ekološko vzdržne. Kdor doma straši s pretirano ekologijo in sočasno na široko odpira notranji trg državam tretjega sveta, je očitno izgubil kompas. Dobi lahko le etiketo, da je slaboumen ali podkupljen.Razočarala nas je tudi domača kmetijska politika. Slovenija je v letu 2022 izvozila za dve milijardi evrov kmetijskih in prehranskih izdelkov, uvozila pa za 3,3 milijarde evrov izdelkov. Trgovski kmetijsko-prehranski primanjkljaj je tako znašal 1,3 milijarde evrov. V uvozu sta največji delež – 24 % – predstavljala sadje in zelenjava. Naša politika pa predvideva dodatno obdavčitev vseh zelenjadarskih površin. Davčni predlog gre celo tako daleč, da bo pridelovalce obdavčil glede na vrsto zelenjave. Namesto da bi spodbujali razvoj najbolj deficitarne prehranske panoge, pripravljajo ukrepe, s katerimi bodo zelenjadarstvo pahnili v stagnacijo.Na posvetu je bil predstavljen tudi pristop h kmetijski politiki v sosednji Avstriji. Tam subvencije, ki jih dobijo kmetje, niso obdavčene. Istočasno pa se lahko kmetje na osnovi tabele, kjer je 25 različnih okoljskih ukrepov, sami odločijo, katere bodo izbrali. In kmetje v Avstriji se dobro počutijo, saj njihovo število, kljub majhni povprečni velikosti kmetije, že dvajset let ostaja enako. Tradicionalno spodbujajo tudi polkmete in imajo kar 22 % kmetov, mlajših od 40 let.Kmetje pri nas redno opozarjajo na slabe razmere, a jih žal politika ne razume tako kot pri sosedih. Zakaj je temu tako?

Lani smo bili priča rasti odkupnih cen za goveje pitance. Cena je tudi pri nas prvič prebila pet evrov za kilogram mesa. Zdaj pa se je na policah domačih trgovcev pojavila govedina po zelo nizkih cenah. Telečje pleče je pri najboljšemu sosedu naprodaj z 29 % popustom, po 11,99 evra/kg. Domače rejce pa je najbolj presenetila ponudba mladega govejega stegna z maloprodajno ceno 7,99 evra/kg. Trgovec pri tem ni navajal domačega porekla in je z nizko ceno dosegel dober promet.Dobavitelji in soustvarjalci domače znamke »IK« so doživeli hladen tuš, saj so potrošniki meso iz uvoza hitro pospravili s polic in pokazali, da jih zanima le cena. Informacije s trga govorijo, da je trenutno pri nas precej uvoženega mesa. Govedina in tudi perutnina sta k nam prišli s Poljske. Trg je poln mesa in glede na napovedi se lahko zgodi, da bodo cene govedine padle. Če pri velikih trgovcih ne bo povpraševanja, bodo domači pitanci čakali pred klavnico. Domača zaščita govedine z oznako »Izbrana kakovost« je do sedaj pri potrošnikih pustila premalo zanimanja. Prav tako obstaja možnost, da lahko večje klavnice in veletrgovci zaradi slabe kontrole porekla mesa na trgovskih policah še vedno uvoženo meso deklarirajo za »Izbrano kakovost«.Kaj lahko pričakujejo kmetje, ki svoje živali prodajajo v Sloveniji? Cena govejih pitancev lahko iz 4,8 evra za kilogram mesa pade najprej na 4,6 evra, kasneje, če se uvoz ne bo zmanjšal, pa tudi do 4,3 evra.Ali je do sedaj zaščitna blagovna znamka mesa »IK« prinesla domačim rejcem kakšno prednost? Odvisno od vrste mesa in položaja na trgu. Tam, kjer se meso prodaja v predpakiranju, je možnost prevar relativno majhna. Težavo učinkovite kontrole pa še vedno prestavlja prodaja prek prodajne vitrine, kjer je meso v »razsutem stanju«. Trg s perutninskim mesom obvladujejo le trije ponudniki, ponudba pakiranega mesa je dobro razvita, zato je zelo majhna možnost, da bi lahko kateri od trgovcev ponudil blago iz izvoza pod oznako »IK«. Tako je razumeti, da so v akcijski prodaji piščančje prsi po 6,99 evra/kg brez označbe »IK« in prihajajo iz uvoza. Trgovci v svojih katalogih radi poudarjajo slovensko poreklo blaga, v vitrinah pa je lahko oznaka manj natančno postavljena in potrošnika zlahka zavede. Pri prodaji govedine smo opazili, da se največji popusti v katalogih pojavljajo pri ponudbi kosov teletine, ki so segali od 29 do 36 %. Ker ti izdelki niso imeli deklaracije »IK«, so skoraj zagotovo iz uvoza.Če zaščita domačih rejcev z »IK« ne bo nadgrajena z učinkovito kontrolo porekla trgovskega blaga, bodo vedno možne prevare. Pri pravilniku za masne bilance, ki bi natančno spremljal količine uvoženega mesa, se v zadnjem letu ni nič premaknilo. Država je promociji domače prireje namenila veliko denarja, a se je na koncu izkazalo, da celoten sistem ni bil zgrajen tako, da bi bil lahko učinkovit.Skoraj vsi večji mesnopredelovalni obrati v Sloveniji pa so deležni tudi državnih pomoči, in to ob dejstvu, da vsa leta izkazujejo dobiček. Svojevrstno anomalijo predstavlja tudi blagovna znamka Z dežele, pri čemer je njen lastnik eden od večjih uvoznikov mesa v Sloveniji.Trenutno rejcem preostane le skromna tolažba, da trgovci s poceni mesom ne bodo veliko zaslužili. Trgovina potrebuje boljše in dražje izdelke, ki omogočajo višjo maržo.Bodite PRVI, ki boste IZVEDELI. Berite KMEČKI GLAS.

Govoriti o ceni kmetijskih zemljišč je zelo težko. Ceno vedno pogojuje več  parametrov.    Dejstvo pa  je,  da danes z moderno kmetijsko tehniko, kmet brez težav lahko dodatno obdela več deset hektarjev zemlje. Kmet, ki si želi širitve zato ne potrebuje kupiti novega konja, potrebuje le osnovno sredstvo – zemljo.  Zemlja je omejena dobrina, zato ne čudijo podatki iz posameznih držav znotraj EU,  kjer cena kmetijskih zemljišč   v  zadnjih desetih letih zrasla za več kot petkrat. Leto 2022 je bilo tudi za kmetijski sektor zelo burno.  Cene kmetijskega   repro materiala,  vojna v Ukrajini  in nove zahteve po zmanjšanju  vpliva  kmetijstva na okolje so  vplivale tudi  na spremembe cen  kmetijskih zemljišč. Čeprav so bili pritiski  na Nizozemske kmete  po zmanjšanju  intenzivnosti zelo hudi, pa se  iz tega razloga cene kmetijskih zemljišč niso zmanjšale, cene so  v prvih šestih mesecih leta 2022   zrastle za 8,5%.   Tako je povprečna cena  orne zemlje dosegla 80.000 evrov.  Zvišala se je tudi cena trajnega travinja in je v povprečju presegla  64.000 evrov.  Zelo dobro  so se prodajale kmetije z mlečno proizvodnjo, skupaj je bilo prodanih 45 obratov,  v  letu 2021 in 2020 pa vsakič po 75.   Povprečni čas prodaje  kmetij ,se je v lanskem  leto zmanjšal na  196 dni, v letu prej pa je še znašal 285 dni.  K dobri prodaji je gotovo vplivala visoka odkupna cena mleka, ki je  bila  julija 2022 z  60 centi za kilogram mleka 30 % višja kot pred enim letom.  Vprašanje pa  je ali bo  prva korektura  odkupne cena mleka navzdol na Nizozemskem, po več kot celoletni rasti, prinesla spremembe na trgu s kmetijsko zemljo. Nizozemska mlekarna Frisland Campina je za letošnji  januar objavila padec odkupne cene mleka  za 2,51 centa na kilogram na 60 centov za kg.    Slabše so se prodajale kmetije s prašičerejsko proizvodnjo,  na prodaj  je bilo le 30 obratov, prodanih pa le 9. To stanje je odraz, novih zakonskih predpisov, ki zahtevajo zmanjšanje  intenzivnosti  rej. Število kmetij ki redijo prašiče se je tudi v preteklem letu zmanjšalo.    Cene kmetijskih zemljišč  so na Nizozemski  daleč najvišje v Evropi.  Povprečna cena kmetijskih zemljišč velikokrat ne odraža realnega stanja. Cene zemljišč znotraj posamezne države zelo nihajo, v odvisnosti od regije,  kvalitete zemljišč in velikost ponujenih zemljišč.   Naj nižjo povprečno ceno  kmetijskih zemljišč v letu 2020 je beležila Hrvaška, ki je dosegla vsega 3.440 € za hektar orne zemlje. Na tako nizko ceno pri naših sosedih so gotovo vplivale transakcije z   manjšimi površinami na do kraja izseljenimi Slavoniji.  Če pa bi na trgu kdo ponudil večji kompleks zemljišč z več kot  200 hektarji pa bi si cena za gotovo približala evropskim. Rekordna regija znotraj EU je bila v Španiji, na Kanarskih otokih, kjer je povprečje doseglo 120.000 evrov za hektar orne zemlje.  Po vsej verjetnosti  je bila ta zemlja namenjena zelenjadarski proizvodnji. Cena zemlje je seveda odvisna od kmetijske kulture in v tem primeru je že 30 let rekorderka Francoska pokrajina  Champagna. Tu se je cena v zadnjih tridesetih letih dvignila pet kratnik, iz 181.000 na 1.040.000 evrov  za  hektar vinogradniške zemlje.  Šampanjec je  od nekdaj spadal v kategorijo  luksuza in  ti proizvodi omogočajo bistveno več dodane vrednosti.   Francoska vina  niso  draga zaradi višjih  proizvodnih stroškov, temveč zaradi kvalitete, prepoznavnosti blagovnih znamk  in  položaja na trgu.   Ob lansko letnem zadružnem obisku Avstrije, smo pri rejcu pitancev  30 kilometrov pred Dunajem  spoznali tudi specifični položaj trga s kmetijskimi zemljišči. Nekaj pridelovalcev zelenjave je svojo zemljo uspešno prodalo za izgradnjo industrijskega kompleksa in potem so s polnimi žepi pričeli kupovati nadomestna kmetijska zemljišča. Sprožili so verižni efekt in cena enega hektarja  orne zemlje je dosegla 80.000 evrov.   V Slovenskem  vinogradniškem raju  v Goriških brdih  lahko  cene  potencialnih vinogradniških  zemljišč dosežejo med 40.000 do 60.000 evrov za hektar.   Cena  za že postavljene vinograde, na dobri legi pa  lahko dosegajo med 80.000 do 100.000 evrov za hektar.  Ob tem pa je potrebno posebej poudariti, da se zemlja v Brdih skoraj ne prodaja, do občasnih transakcij prihaja le za manjša in obrobna  zemljišča. In če trga  ni, to pomeni, da gre kmetom v regiji dobro.

Spletni nemški kmetijski portal Agrarheute poroča, da je Brazilija, največja svetovna pridelovalka soje, objavila, da bo aktualna letina rekordna.  Na južni zemeljski polobli so sedaj v času intenzivne žetve. Do sedaj rekordna letina soje bo presežena za 10 % in bo znašala 153 milijonov ton. Vremenske razmere so bile dobre, prav tako so povečali površine pod sojo za 1,8 mio hektarjev. V Braziliji so imeli posejano aktualno letino soje na kar 43,3 mio hektarjev. Površine pod sojo so se v zadnjih desetih letih povečale za 15,6 mio hektarjev. Brazilija za svoj potrebe potrebuje približno 50 mio ton, vse ostalo, kar v letošnjem letu predstavlja 100 mio ton, pa proda po svetu. Dve tretjini izvoza soje odpadeta na Kitajsko, zajeten delež pa odpade tudi na Evropo, kjer sta največja kupca Španija in Nizozemska. Eden od tržnih analitikov je izjavil, da se ta trenutek še ne ve, kako bi se lahko porabilo 100 mio ton soje.  Cene sojinega drobljenca ("šrota") so na osnovi ocen rekordne brazilske letine v mesecu decembru na mesečni ravni že padle za 4 do 8 %. Cene                                                             december 2022        +-prejšnji mesec Sojin drobljenec 43/44% beljakovin                     566 €/t                                -21 € Sojin drobljenec  GSO 48% beljakovin               593 €/t                                 -21 € Sojin drobljenec  brez GSO 43/44% beljakovin   662 €/t                                -54 € Gensko spremenjena  soja je glede na vsebnost beljakovin 12,6 % cenejša kot gensko nespremenjena. Brazilija že nekaj let uporablja GSO sojo, ki je bistveno bolj odporna na sušo.  Uporabniki GSO soje do sedaj niso poročali o negativnih posledicah, uporabe le te.

Odkupne cene mleka so se v Sloveniji zadnjem letu bistveno povišale. Tako je v  letošnjem  oktobru  povprečna cena za kilogram mleka dosegla 53,6 centa. Pred enim letom pa je  povprečna cena dosegala le 34,0 centa.   V omenjenem obdobju se je cena izboljšala za 58 %. Veliko, vendar je bil odziv na trgu prepočasen. Ker je bila cena pred dvigom prenizka,  je sledilo hitro povišanje, zato ne preseneča dejstvo, da je Slovenija po višini sprememb cen v EU dosegla visoko četrto mesto.  Povprečen dvig cene v EU je dosegel 46 %. Iz grafa odkupnih cen mleka po državah EU je jasno razbrati, da je za kmete najboljše, če so del zadružnega sistema. Le ta je najmočnejši na Nizozemskem in Danskem z mlekarnama Frisland Campina in Arla. Graf 1: Odkupne cene mleka v državah EU Po podatkih SURS se nam letos, prvič po dolgih letih, lahko zgodi, da bo skupna letna odkupljena  količina mleka nižja kot v  predhodnem  letu.  V desetih mesecih letošnjega leta je skupna oddaja mleka v Sloveniji za 2,2 % nižja kot v letu 2021.  Po neuradnih napovedih lahko letos pričakujemo, da bo količina prodanega mleka  v tujino ponovno zrastla.   Oddanega mleka je manj in več ga gre v tujino, kar lahko pomeni več težav za naše mlekarne. Ta dva razloga sta končno pripeljala domače odkupovalce mleka, da so odkupne cene dvignili.   V Evropi je bilo v devetih mesecih odkupljenega za 0,4 % manj mleka kot leto prej. Najvišjo rast odkupa so z 3,2 % beležili v Avstriji, največji padec odkupa mleka pa z -5,5 % na Hrvaškem.  Tako drastičen padec odkupa na Hrvaškem je lahko logična posledica zelo nizke odkupne cene, ki  je  oktobra znašala 49,4 centa. Zanimivo, da so v istem mesecu v EU najnižjo odkupno ceno za mleko zabeležili v Franciji, in sicer 48,3 centa. Razloga za tako nizko ceno na  Hrvaškem in Franciji  sta zelo podobna – v obeh državah ima pomembno vlogo največji svetovni mlekarski konglomerat Lactalis, ki ima na Hrvaškem trgu ima skorajda monopol.  In kjer ima le en velik odkupovalec vodilno vlogo, lahko suvereno postavlja ceno. Med državami z večjo prirejo mleka najvišjo odkupno ceno še vedno  beležijo na Danskem in Nizozemskem, in sicer 62,3 oz. 60,0 centa za kilogram. In kako lahko mlekarne preživijo s tako visokimi stroški nakupa mleka? Ena največjih mlekarn v Evropi Frisland Campina je v prvi polovici letošnjega leta povečala promet za 19,4 %, med tem ko se je odkupna cena v omenjenem obdobju zvišala za 38 %. Kljub povišanju odkupne cene za mleko so zabeležili 328 mio EUR operativnega dobička, ki je kar za 48 % presegel dobiček iz leta 2020.  Primerjava rezultatov z letom 2021 ni mogoča, ker so imeli v tem letu 50 mio € odškodninskih izrednih stroškov. Omenjena mlekarna je v 100 % zadružni lasti, z 38 poslovalnicami po celem svetu in tržno prisotnostjo v 100 državah. Graf 2: Primerjalna analiza cen mleka med letoma 2022 in 2021  Kaj se bo zgodilo v letu 2023, je še neznanka! Vir: SURS, EU, Kmečki glas,