Zvečer sem do konca prebrala Biologijo prepričanj. Danes zjutraj pa poležavam v postelji in se mi da vstati. Možgani, ta tečna reč pa ne dajo miru. Kaj pa če sem jaz delček te postelje in rjuh v katere sem se zavila tja čez nos? Ja, logično bi pa bilo. Če je telo sestavljeno iz milijon celic, ki so vse del našega telesa in ima vsaka celica svoje življenje in svojo pamet, potem sem tudi jaz – skupek teh celic - del družbe, del planeta in dal vesolja.

Se prav, vsi smo delček istega, s to razliko da ima vsak znotraj tega istega svoje naloge, kot vsaka celica v telesu. Zakaj potem uničujemo okolje v katerem živimo. Ali res uničujemo, ali pa je to del plana. Tudi celice v telesu propadajo in žrejo ena drugo, si ustvarjajo toksično okolje, ki jo mi imenujemo bolezen. Mogoče pa smo človeški skupki celic za Gaio taka bolezen. Bo Gaia to bolezen premagala, ali ji bo podlegla. Glasujem za premagala. Mi sami sebe bomo uničili, ker si bomo naredili okolje neprimerno za bivanje.

Kaj je tisto, kar nas žene k temu? Par pohlepnih posameznikov in teorija zarote. Ah ne, ne verjamem, da bi lahko par posameznikov upravljalo z 8 milijardami ljudmi.

Zadnjič sem zasledila, da otroke pri predmetu družbe učijo o človeku in družbi in sicer naj bi se vsak posameznik v to družbo vključeval postopoma. Piše :«Poznamo tri nivoje socializacije in sicer, primarni, sekundarni in terciarni.«. Pustimo stati, da otroci niti ne vedo kaj je to primarno, sekundarno in terciarno. Kaj pa če jaz nočem biti del te družbe? Mi je to mogoče ali mi ni mogoče. Jaz bi raje po svoje. Tako, če zdaj razmislim z vidika svetlobne oddaljenosti, žal ne bo šlo.

Če sem delček istega in to isto obsega vse kar nam je znano ali kot rečemo vesolje, potem kot rečeno sorry, ne bo šlo. No potem bom pa vstala in bila normalni socializirani osebek na terciarni ravni in bom šla prat in pomivat, pa še počistila bom svoje bližnje okolje. Ampak veste kaj, klinc gleda socializacijo, toliko pa se že lahko odločim in izberem, da bom šla danes raje ven v sneg. Obeta se namreč lep dan. Danes si bom izbrala da sem delček gozda in gora.

Tako, možgani zaključimo razmišljanje. Zavedni um se je odločil, da je čas za vstajanje, avtomatski piloti so pripravljeni, začenja se nov dan. Naj bo lep in čimbolj po vaši izbiri.