A veste, prav nič romantičnega ni pri tem umiranju. Pozabite na zadnje želje, pa poslavljanje od domačih. Vse to je treba narediti, ko je človek še koliko toliko dober. Ko pride čas, »vsak je sam, ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti…«, pa ni pajčevine, ki bi napletla zvezdnato nebo. Ko človek postale slab, ko se začne odpoved organov, ko obležiš na postelji, ko ponoči ne moreš spati, ko pridejo bolečine, … Ma kakšno zadnje slovo. Ma kaj te briga, kako te bodo pokopali in kaj bodo govorili. Adijo, pa zdrava ostani. Saj jaz bi še, vsaj še toliko časa, da vidim kako se bo ta korona situacija razpletla. Pa ravno sedaj, ko so taki zanimivi časi.

Ampak kaj imajo s tem nakupovalni centri. Nič, samo danes sem slišala po radiu neko izjavo; »Če bom imela nakupovalni center bližje doma, bom lahko več kupila in več imela.« Imela več. Kaj pa bi imela več? Še več neuporabne šare in še več smeti. Koliko pa rabiš za življenje, halo? No, koliko pa rabiš za komfortno življenje? Sigurno ne vse te preklemanske šare iz nakupovalnih centrov. In kaj bi sploh še rada imela. Še malo več te bullshit hitre hrane, ki te predčasno pripelje v bolniško posteljo. Še malo več plastike, ki jo odmetavaš na smetišče in ki nas bo nekega dne, ko mene več ne bo, zagrnila kot plaz. Še malo več oblek, ki jih ne boš utegnila ponositi do konca in bodo spet končale tam nekje na smetišču. A ja, nisem pomislila na nakiti in kozmetiko. Tega bi seveda rada še malo več. Žal tudi to ti ne bo pomagalo, ko se bo začela odpoved organov. Še komu ni jasno, da vse materialno, vključno s truplom pustimo za sabo. Vse kar se da kupiti v nakupovalnih centrih, ostane nekakega dne na smetišču. Rada bi rekla na smetišču zgodovine, ko se tako dobro sliši, žal pa pri nakupovalnih središčih tudi zgodovina odpove.

In mi bomo gradili še več. Še več nakupovalnih centrov. Po možnosti zopet na najboljši kmetijski zemlji. Ali bi raje namesti v nakupovalni center šli ležat ven v travo in gledat mravlje. Garantirano boš potem na zadnji postelji bolj pomirjena, kot če boš imela več in še več in več…..smeti.

Kje sem že, a ja, pri umiranju sem. Razočarana? Ma ne, se mi je zdelo, da bo tako. Naporno za vse strani. Slabe volje, bolečina. Nikar ne hodi, nočem te niti videti niti poklicati. Pustite mi svoj mir, odhajam.