Juhu, še sem tu. Tečna kot vedno. Misli kar skačejo in norijo. Tišina, nekaj želim razmisliti. Zmeraj znova se zaletim v steno. Ne gre. Obujem teniske in grem ven. Hočem ven, ven iz te omejujoče škatle. Grem in se ženem, do zadnjega diha. Nič ne pomaga, dum, spet stena. Misli se odbijajo levo in desno, kotalijo znotraj črne škatle. Stopim še hitreje, gor v hrib. Dihaj, dihaj, ne študiraj.

Ampak jaz hočem nekaj razmisliti. Zakaj vendar ne morem uporabiti več kot le zgolj teh 5% svojih možganskih celic. Hočem odgovor na vprašanje, zakaj smo tako prekleto neumni.

Paradoks sodobnega sveta. Ma kakšen sodobni svet. Mislim če je to danes sodobno naj me kar koklja brcne. Paradoks, kaj je paradoks? Bi radi bili pametni? Lahko je biti pameten tako, da te nihče ne razumem. Znam tudi jaz. Paradoks=za norca nas imajo.

Ampak kdo je ta, ki nas ima za norca. Saj nisi bit tak norec da imaš sam sebe za norca ali pač? Dejstvo, ljudstvo ne zna več razmišljati. Dejstvo, izgubili smo spomin. Dejstvo, pozabili smo kdo smo. Dejstvo, tak norec sem, da imam sebe in druge za norce.

V Ljubljani so prižigali novoletne lučke, jaz sem pa norela. To je paradoks sodobnega življenja. Imamo težave z energijo, vsesplošne, ker energije ni, se draži. Zakaj že je kar naenkrat ni. Kaj je pa tako strašno drugače kot pred letom dni? O ja, sem slišala, vojna v Ukrajini. Že naslednji paradoks.

Saj mi sledite, je treba varčevati z energijo, prižigamo kilometre novoletnih lučk, gorijo vse javne luči, vse izložbe se svetijo. Saj imamo varčne – led lučke in svetile bodo zgolj ponoči. Električni avtomobili so in. In kje dobimo dovolj elektrike za njihovo polnjenje in kam damo vse odpadne baterije?

Javne stavbe se ne smejo ogrevati preko 20 stopinj, privatna stanovanja tudi raje ne, ampak lučke pa svetijo in električne avtomobile tudi delamo. A veste, če bi mislili resno, bi že davno imeli prazne ceste in učinkovit javni prevoz. Dajte ljudje, privlecite raje volnene puloverje iz naftalina. A ja, jih nimate več. So končali na odlagališču nekje v Afriki. No potem pa oblecite dva taka iz reciklirane plastike in prižgite novoletne lučke, samo ne preveč ogrevat stanovanja.

Krave so svete živali, samo v Indiji, v Evropi smo jih pa proglasili za največje krivce toplogrednega segrevanja. O ja, Red Bull ti da krilaaaa. Samo ne kravam, letalom pač. Saj ne vem če ni že toliko letal na nebu, kot krav na pašniku. Ampak ja, krave so problem. Letala motijo samo tiste, ki gledajo njihove izpuhe in verjamejo, da se škropi človeštvo. S čim že? Saj smo nori, ampak tako nori?

Tišina, jaz hočem nekaj razmisliti, pa kaj ko nimam časa. Toliko je enega neumnega dela, da res nimam časa. Neskončne excelove tabele, copy, paste, seštej, odštej, vnesi podatke. Ma res nimam časa. Še skuhati je treba, očistiti, oprati. Potem bom pa razmislila. Kaj že so se odločili na Ministrstvu? A ja, tale utečen program bomo sedaj odrezali in bomo začeli z novimi; za okrevanje. Dum, spet ta škatla.

Smeti, povsod smeti in še malo več smeti. Smeti nas bodo uničile še pred klimatskimi spremembami.

Ni ljudi, nikjer ni ljudi, da bi delali. Ni zdravnikov, ni učiteljev, ni natakarjev, ni voznikov. Ma kako ni, človek božji, 8 milijard nas tlači ta planet. Iščem drugo službo, pa je tudi ni; prestara, premlada, preveč ženska, preveč izobražena, premalo kvalificirana. Kdo si ga vedi, mogoče samo ne suženj.

Boli glava od vsega tega razmišljanja, pa še vedno ne morem iz te škatle. Nima smisla. Mogoče jutri. Evangelij po jeguljah. Relaks!