Ne vem, kaj sem vam že povedala, zato kratek povzetek. Prejšnji torek sem zbolela, v četrtek sem imela postavljeno diagnozo Covid. Vse dni me boli glava in ne morem jasno razmišljati, imam temperaturo 38 stopinj Celzija. V soboto se je temu pridružila še slabost in driska, pa izguba apetita. Začeli so boleti vsi sklepi. Za sklepe mislim, da je od ležanja. Do sedaj je bila sobota najbolj grozen dan, ko se ni dalo drugega kot ležati. Zaradi bolečin sem pozno popoldne vzela eno protibolečinsko tableto. Ko vsaj ne bi. Ponoči se mi je strgal film in se mi je skoraj odpeljalo. Zakaj, nimam pojma. Kaj se je zgodilo pa povem. Bolečina je popustila in sem zaspala, sem se pa tudi hitro zbudila. Kot bi bila zadeta, v glavi sem imela cel seznam povezav za katere mi je bilo naročeno naj jih kliknem in se naročim na neke vsebine. Potrebovala sem vso moč, da sem se prepričala, da sem v spalnici, da sem prišla spat in da sem enostavno naredila pritisnila DELETE. Tako trikrat čez celo noč. Kot da bi mi ugrabili možgane. Nobene tablete več.

Nedeljo sem preživela bolj mirno, vročina je nekoliko padla, bolečine so ponehale, danes v ponedeljek se je vročina vrnila. Spet nimam cele glave zase.

Pazi zdaj, kje sem jez dobila Covid je kristalno jasno. Kje ga je dobil partner pa tudi vemo. Dobil ga je od znanca ki je bil sicer bolan, vendar sveto prepričan, da ni Covid, ker on je pa cepljen. Zdaj smo pa tam, kjer smo. Pri vsej lepoti naših ukrepov. Mislim, vsakemu telebanu bi sedaj že moralo biti jasno, da je potrebno testiranje za vse. Zakaj pa se je partner okužil, ker je tudi on teleban. Ker je mislil, da njemu pa en tak prehlad že ne more do živega. Ker je mislil, da je sam vsemogočni. Danes priznava, da je konkretno bolan in da ni kar tako.

Zakaj se nisem cepila? Ne verjamem vsemu temu mambo džambotu in teorijam zarote. Zavestno sem se odločila, da se ne pojdem cepit, ker se nisem pripravljena cepit vsake pol leta in ob vsaki novi različici in do konca življenja. Nočem se cepiti, ker to še ne pomeni, da ne bom zbolela. Sorry mama, vse preveč cepljenih ljudi je že zbolelo in vse preveč le teh je bilo ravno tako resno bolnih, kot sem zdaj jaz. Nočem se cepiti, ker po vsaki bolezni, ki smo jo izkoreninili, je prišla nova in še pride še kaj hujšega, kot je tale Covid. Ne pojdem se cepit, tudi če bo obvezno. Zato ker cepivo ni učinkovito. Zato, ker noben hudič ne ve, kaj bo čez nekaj let. Če je res in upam da ni, da cepljeni ljudje ne bodo razvijali odpornosti na nove seve, potem smo v riti. Je pa farmacija našla zlato jamo.

Žalostna sem. Res sem žalostna. Verjamem tistemu, ki pravi, da je Covid le prehlad in verjamem tistemu, ki pravi, da skozi to ne gre več. Verjamem, da nekdo že bolan, še Covid težko preživi oz. ga ne. Nikakor ne sprejemam vseh ukrepov naše vlade. Ne podpiram vladanja z odloki in omejevanje svobode. Bruhala sem, ko sem slišala, da so slovenski zdravniki podpisovali peticijo – proti svojim kolegam iz civilne iniciative. To pa je svinjarija. V demokratični družbi bi mnenje soočili in z vsake strani potegnili najboljše. Potem bi mogoče kam prišli. To cepilsko enoumje naš žal ne bo rešilo. Danes pa ja že nekaj vemo.

Toliko pametnih ljudi imamo na obeh straneh (za in proti cepljenju). Ali bi lahko že enkrat se dali skupaj za eno argumentirano debato. Dokler se še ljudje lahko priklonijo svojemu ponosu in dokler se vsak ne vkoplje za svoje okope in za ceno smrti brani svoja stališča, tudi če nima prav. Mislim, ali bi lahko nos dvignili čez svoje planke. Kar je moja resnica, ni tvoja. Lahko pa najdeva skupno pot.

Pustimo stati, me že tako boli glava. Po pravici pa je treba tudi povedati, da smo svetovne budale. Če bi vsak samo pri sebi razmislil, kako živeti in kako se obnašati, da ne škodiš sebi in drugim, potem ne bi imeli težav s številom postelj v bolnišnicah. In če bi bilo tako, potem zdaj ne bi bila bolna. In če bi ljudi odkrito seznanili z dejstvi, ki jih poznamo po dveh letih, bi jaz ne bila bolna. Brez veze, vam bom povedala še, kako se je moja odisejada s Covidom zaključila.