Ta Covid me bo ubil 2

Danes (četrtek) bi bil lahko čisto normalen dan, ampak pač ne. On 6 zjutraj sem bila naročena na PCR test. Pa kaj komu k…. mi je tega treba. Ok, saj mi ni težko vstati. Itak se zbudim, ampak zunaj dežuje kot z rajbla, pa mraz je. Jaz pa z vročino in vsa matasta v avto, pa vozi miško 30 km po dolini navzdol do centra za testiranje. Mislim, to je verjetno v redu? Oh, pa ni prvič da sem se takole vozila. Vse sorte je že bilo.

Pa se vozim. Kot žal navadno z vključenim avtopilotom, da lahko zraven premlevam bedarije. Po glavi mi rojijo vprašanja, kaj pa če se mi slučajno kaj zgodi, se mi preluknja guma ali kaj. Verjetno ostanem kar tam na cesti, kdo bo upal blizu osebe s Covidom. Kaj pa če ne bi imela te sreče in še pred tem sranje uspela natočiti poln rezervoar goriva. Saj zdaj ne smem natočiti goriva ali pač. Ja vem, saj nisem za luno, obstaja opcija, ampak zakaj bi. Ne da se mi ukvarjati z vsebi temo norimi aplikacijami. Pa tudi nisem več mlada.

Dobro, hvala bogu za prijazne sestre in bratce, ki jemljejo bris. Ti še niso pozabili biti ljudje. Po odvzemu brisa direktno domov, kaj pa drugega. Mislim ampak je nekaj na teh paličkah. Že cel dan mi vse nekam smrdi pa tudi občutek ni v redu.

Dopoldne sem še nekaj pri močeh in delam tiste najbolj nujne stvari.. Mislim, pomedla bi pa tudi lahko, ampak nimam volje. Kosilo so mi skuhali drugi. Hitim nekaj stvari dokončati, da pošljem po e-mailu puncam v pisarni. Potem pa ne morem več, me je odrezalo in sem zaspala kot ubita za dve uri. Slišim, da partner razlaga, da sem v redu. Žal, nisem. Nimamo volje, glava me ne uboga prav. Pri drugih boleznih sem imela izkušnjo, da je glava hotela, telo pa ne. Zdaj je obratno, telo bi zmoglo, glava noče.

Vročina, vztraja čez cel dan, tako okoli 38 stopinj Celzija. Okus je, vendar se doma kregamo kaj je grenko in kaj je slano. Prav hecno. Vonj kot sem rekla, že cel dan po teh usranih palčkah. Apetit, ja dober. Mislim cel dan ležim, snedla bi pa vola in pol. Se moram kar malo nazaj držati.

Nekaj bizarnega je na tem Covidu. V mojih najboljših časih smo take bolezni odležali doma, spila kakšen liter čaja in to je to. Zdaj je pa treba kolovratiti čez pol občine, zato da poiščejo neki virus. Se opravičujem, meni je čisto nedoumljivo.

Dejstvo, nisem zdrava, sem bolna. Ni prijetno, ampak za enkrat se da. Partner večinoma cel čas spi, kot dojenček. Le kako lahko? Čas se mu je ustavil. Pravi da je bolje, kašlja pa kot vrag, mi gre že prav na živce. Hči še vedno brez znakov bolezni.

Zvečer sem dobila še rezultat testa. Prvič po dveh letih so mi potrdili, da sem pozitivna. Po svoje je kar dober občutek. Po drugi strani so me razočarali, ker zdaj pa ne morem težit naokoli. To bi bilo za danes vse, jutri je nov dan.