http://mojpogled.net/kjoto-mesto-kjer-bili-cesarji-bogovi/ Kjoto (京都市,Kjoto-ši) leži na otoku Honšu, ob rekah Katsuragawa, Ujigawa in Kamogawa,  obkrožajo ga hribi Nishiyama, Kitayama in Higashiyama. V mestu Kjoto so zime kar precej hladne, občasno pade tudi sneg, poletja pa so vroča in suha (poletne temperature se lahko povzpnejo tudi do 40 stopinj celzija). Kjoto je bil več kot 1000 let prestolnica japonske, v mestu  se je ohranilo 200 šintoističnih svetišč, 1600 budističnih templjev, številni vrtovi, paviljoni, palače…Kjoto je priljubljena turistična destinacija, mesto vsako leto obišče približno 20 milijonov  turistov, turistov iz Evrope ni veliko, saj velja Kjoto za kar drago mesto.

Leta 1868, ko se je cesarska rezidenca iz mesta Kjoto preselila v Tokio, so mnogi arhitekti  poskušali ustvariti privlačno povezavo med tradicijo in modernostjo. Deli nove mestne hiše, na primer spominjajo na čudovito preproste šintoistične templje. Z razgledne ploščadi-131 metrov visokega kjotskega stolpa je lep pogled na staro in novo mesto Kjoto. Sprehod po četrti Gion je zelo zanimiv, saj lahko, če imamo malo sreče, spoznamo gejšo, saj je Gion poznan po gejšah. Beseda gejša pomeni –ženska, ki pooseblja umetnost. Ženske, katere se odločijo, da bodo opravljale poklic  gejše čaka dolgo šolanje, na začetku šolanja se imenujejo »maiko«, ko se naučijo petja, glasbe in tradicionalnega japonskega plesa postanejo gejše. S fotografiranjem gejše so včasih problemi, njihovi spremljevalci ne dovolijo slikanja, pa tudi same se izogibajo turistov s fotoaparati. Uspešna gejša ponazarja uglajenost, lepo vedenje in umetniški talent,  pri Japoncih so gejše zelo cenjene in spoštovane.

Največja turistična znamenitost mesta Kjoto je  Zlati paviljon-Kinkakuji, kateri ima strehe prekrite z zlatom, zgrajen je iz lesa, v preteklosti je bil večkrat požgan, nazadnje ga je ogenj uničil leta 1950, leta 1955 pa je bil v celoti obnovljen. Leta 1994 je bil Zlati paviljon vpisan v Unescovo kulturno dediščino. Paviljon je edina originalna stavba prvotnega kompleksa, okoli paviljona so prelepi vrtovi, sam paviljon pa »gleda« na jezero.

Vsakemu turistu se mesto Kjoto utrne v spominu po kulturnih znamenitostih in seveda po prijaznosti ljudi ter njihovi navadi-priklanjanju. Če koga v trgovini, hotelu, restavraciji nisi razumel, je najbolj pogosto sledil velik nasmeh in priklon, potem pa je še najboljše delovalo »sporazumevanje z rokami«. Kjoto-Japonska, je resnično dežela »vzhajajočega sonca«, v ljudeh mesta Kjoto je res veliko prijaznosti in topline, po vrnitvi v domovino kar nekaj časa pogrešaš vse to prijaznost in toplino.