Kaj da ideologija človeku in kaj ji da on v zameno? Da mu smisel življenja, on pa ji da svoje življenje, delo, telo, misli.  Tako mu ne ostane zase nič. Bogu kar je božjega, cesarju ker je cesarjevega, za človeka ne ostane nič. Marx piše v Filozofsko-ekonomskih rokopisih da človek bolj ko vlaga v boga, bolj izgublja sebe, kajti človek je toliko bogat kot ima drugega človeka, in je toliko reven kolikor ga je oropan. V 1. poglavju Kapitala pa o tem, da se v svetu religije „produkti človekovih možganov kažejo kot neodvisna bitja navdahnjeni z življenjem, in vstopajo v odnos drug z drugim in človeško raso“ - analogno je v svetu dobrin, ki so produkti človekovih rok. To imenuje fetišizem komoditet.

„Ideology constitutes individuals as subjects, because “ideology interpellates concrete individuals as concrete subject” (Althusser, 1971).

“... man is split into citizen (State) and civil man, two abstractions. In the heaven of the State, in 'the citizen's rights', man lives in imagination the human community he is deprived of on the earth of the 'rights of man'. So the revolution must no longer be  merely political (rational liberal reform of the State), but 'human ' ('communist'), if man is to be restored his nature, alienated in the fantastic forms of money, power and gods” (Althusser, 1965/2005:226).

Nietzsche piše v Zaratustri  da verniki in „dobri ljudje“ sovražijo ustvarjalne ljudi, ki hočejo rabiti stare vrednote in ustvariti nove. Njihova ljubezen do bližnjega ubija dalnje. Človek je le most, ki vodi do nadčloveka, osvobojenega malikov in meščanske morale, v dionizični kulturi, zapisani tostranstvu, ki potrjuje življenje, ne smrt, in svobodo.

„Poglej dobre in pravične!? Koga najbolj sovražijo? Tistega ki razbije njegove plošče z vrednotami, tistega ki jih zlomi, hudodelca – ki pa je ustvarjalna oseba. Poglej vernike vseh ver! Koga najbolj sovražijo? Tistega ki razbije njehove plošče z vrednotami – ustvarjalna oseba. Ustvarjalna oseba išče tovariše in ne vernikov, ne trupel ne čred. Ustvarjalna oseba išče ljudi, ki bodo ustvarjali skupaj z njo, ljudi ki bodo zapisali nove vrednote na nove plošče“. Zaratustrov predgovor.

V kapitalistični družbi kapital postane – kot v religijah vera – sredstvo vrednotenja in primarne komunikacije med ljudi. Kapital, mrtvo delo, ki kot vampir živi od živega dela (Marx) postane pogoj za življenje.  Kar je zgolj sredstvo, postane cilj življenja.

Ideologija je »imaginarno razmerje med individuumi in njihovimi realnimi eksistenčnimi razmerami« (Althusser, 2000: 87). Potreba po imaginaciji eksistenčnih razmer so a): laži samodržcev in duhovnikov, ki naj bi ljudi prisilili, da ubogajo ali b): materialna odtujitev, ki vlada v eksistenčnih razmerah ljudi, teza, ki jo je zagovarjal Marx, Althusser pa zagovarja tezo, da je v ideologiji predstavljeno razmerje do eksistenčnih razmer. V ideologiji je zastopano imaginarno – ne realno – razmerje individuumov do realnih razmerij, v katerih žive, kar predpostavlja, da ima ideologija materialno eksistenco (Althusser, 2000: 88-91).

Nadvse pogubna, četudi najbolj banalna pa je potrošniška ideologija, ki je povzdignjena v absolut v zahodnih demokracijah – ideologija potrošne svobode, tako v materialnem svetu, kot v demokratičnih institucijah. Že pred 15 leti sem zapisal:

„Pop kultura in potrošniška družba živita od človeške bolečine. Obeti nekega življenja, ki vabijo iz pisanih ovitkov zgoščenk, dvd-jev, niso le utelešenje neke podobe, s katero se postavlja avtor kot z umetnino, so tudi ublažitev vseh tistih hrepenenj, ki se zde kupcu neizpolnljiva, pa se jim hoče vsaj posredno približati v reciklirani obliki, v odnosu suženj – gospodar, vernik – božanstvo, in tovrstni užitki, vojerski ali akustični, so le užitki druge vrste, še najbližje tistim, ki so vezani na razmerje do neke avtoritete: se pravi mazohistični.

Svet si je prilastil idejo ženske in jo uporabil v tržne namene (seveda z njeno privolitvijo), jo razvrednotil, jo kot reklamo raztrosil na embalaže sesalcev, brivnikov, perila, cd-jev, dvd-jev, itd., da bi kupec z vsakim novim nakupom, ne kupil le predmeta v svoji osnovni funkciji, temveč tudi del Nje, delček sestavljanke nevidne ženske, ki ji je bil odvzet pravi pomen, tako kot Ji je bil odvzet v religijah, ki so jo napravile za grešnico, za Evo, za skušnjavko; vse religije so si izmislili moški, in tudi potrošniška družba in tržna ekonomija je samo ena od religij, morda le manj domiselna kot ostale. V Antiki so še verjeli v boginje, potem nič več. Antični bogovi so bili projekcija  človeških odnosov v iluzoren, olimpijski svet, s poudarjenimi vaginalnimi in faličnimi konotacijami. Monoteizem je pomenil korak nazaj za človeštvo, in namesto seksualnega potenciala fiktivnih bitij, tekmujočih med seboj za prevlado, je uvedel aseksualen, totalitarističen konstrukt vsega obstoječega, z enim samim avtokratom, ki ga osmišlja. Danes imamo zopet precej boginj: internetnih, glasbenih, filmskih, pornografskih … zdaj je njihov čas, v ekspanziji so, pomnožujejo se in se izmikajo, stojijo na branikih svoje samote, živijo od bolečine drugih in njihovih hrepenenj; iluzija o njihovem medijskem življenju se povečuje z naraščanjem njihovih občudovalcev, ki se dvigajo k njim, kot plima k nabrežju svojih željá.“

Vzporednosti med svetom zvezd in bogov pa sem podal v svojem eseju o Religioznih občutkih v medijski preobleki: „Tihoto cerkvenih ladij so zamenjali medijski kanali, in v tem mističnem virtualnem svetu se porajajo novodobna božanstva, se rojevajo novodobne Venere. Ta medijski oder, poslednje prebivališče reinkarniranih bogov, je le nadomestek tistih umovanj, ki so bila nekoč pridržana za filozofijo, umovanj, ki so v izgonu.“

12 podobnosti med zvezdami in bogovi

1. Na oboje se gleda iz žabje perspektive, se jih mistificira;
2. oboji so projekcijsko platno  kamor ljudje projicirajo svoje neuresničene želje, želje, ki so se udejanjile v njihovem daljnem dvojniku; zvezda je vse tisto, kar bi oboževalec/ka lahko bil, pa ni, iz daljave pa zre v svoj povečan/polepšan zrcalni odsev, kot to počne bolniška sestra Alma v Bergmanovi Personi. Alma se je začela močno identificirati s svojo divo, igralko Elizabet;
3. oboji imajo arhetipske razsežnosti; tako kot je npr. v Kristusu utelešen arhetip odrešenika kot uči Jung (kot je npr. odrešenik utelešen v policistu Johnu Spartanu, v filmu Uničevalec (Demolation Man), ko dobi nalogo, da reši svet), je v filmskih igralkah utelešena novodobna Afrodita (hkrati tudi junakinje iz akcijskih filmov, novodobne Amazonke alà Angelina Jolie);
4. oboji so mediatorji med ljudmi, so predmet diskurza, so esenca bivanja; ohranjajo, omogočajo zavest o skupnem svetu, so lepilo med prostorsko razpršenimi subjekti;
5. v monoteizmu, še bolj kot v politeizmu, so odnosi med vernikom in bogom intenzivnejši: »Zdaj, ko je bil bog edinec, so lahko odnosi z njim spet dobili prisrčnost razmerja med otrokom in očetom« (Freud, 1974/1996: 28); če se vera v boga-očeta  lahko sklicuje na relativnost meja prostora-časa, potem se zvezde (ki imajo starševsko funkcijo kot bog, njihovi oboževalci so namreč v infantilnem stanju) lahko sklicujejo na absolutnost meja prostora-časa, toda tako, kot da bi bil čas večnost (zvezde se ne starajo, ne minevajo, le izpodrivajo jih nove in nove);
6. oboji so nosilci neke ideologije; najsi bo to ideja o plačilu po smrti, ki služi kot odvod za družbeno-prevratniške misli, izhajajoče iz neenakosti, saj jih ideja o »onostranstvu« izničuje v svojem bistvu, ker naj bi bila kakovost bivanja v času in dejanske razlike med ljudmi zanemarljive, v primerjavi z večnostjo, ki vse izravnava; naj si bo to zadoščenje, ki ga nudijo svojim oboževalcem, da s svojim prizadevanjem, čeprav skromno, v tišini svojih sobic ali v drhteči temini kinodvoran sodelujejo v medijskem življenju, čeprav vedno le enostransko: kot gledalci;
7. oboji potrebujejo vernike, oboževalce;
8. nekoga nadomeščajo; predstavljajo nadomestilo za sočloveka, saj lahko v svojem obsegu ustvarjenim iz nerazrešenih/nerazrešljivih frustracij zasedejo tisti prostor v posameznikovem emocionalnem svetu, ki bi ga sicer sočlovek (variacijo omenjene problematike je moč najti tudi v človeških odnosih, ko gre za stanje odvisnosti od nekega odnosa);
9. so utelešenje, poosebljanje neizrekljivega, ki ne predstavlja več polja brezmejnih možnosti (kot v umetnosti, v filozofiji), ampak se zgosti, se skrči v eno samo finalno točko, ki je v svoji nadčloveški esenci (ki je vsebovana v optiki pogleda, ne v objektu samem) brezizhodna, ne polnost biti, temveč njen konec, njena poslednja meja in počelo;
10. občinstvo je množično;
11. obstaja neznansko finančno nesorazmerje med prihodki posameznega oboževalca/častilca in med prihodkom čaščenega; dejansko je odliv dohodkov oboževalcev/vernikov  finančni vir, iz katerega se napajajo objekti njihovega oboževanja/čaščenja (dohodki cerkvenih institucij – dohodki medijskih zvezd niso zanemarljivi). In nesorazmerje v kupni moči enih in drugih, »vlagateljev« , t.j.  brezimnih vzdrževalcev sistema sploh ne moti, kajti sklicujejo se na nematerialne dobrine, ki jih dobijo v zameno za vzdrževanje svojih idolov;
12. oboji omogočajo izoblikovanje skupne identitete, ki postane predmet dejanske ali virtualne participacije, kar zagotavlja izoblikovanje pozitivne samopodobe, ki ni več posledica individualnega emocionalnega odnosa, zrcalne podobe v drugem, temveč izhaja iz skupnega simbola; iz slednjega pa izhaja, da vezi, ki se v taki dejanski ali prostorsko razpršeni, toda homogeni skupini oblikujejo, omogočajo tudi negativno opredelitev subjektov, ki so iz tega kroga izločeni.

Na seznam pa je treba dodati še strahotno nevarnost nacionalnih in političnih ideologij: zemeljska obla je polna pokopališč, ki so njihova posledica. Politiki in ideologi nikoli ne odgovarjajo za svoje ideje – odgovarjajo množice. V stoletjih in tisočletjih so se imperializmi in nacionalizmi vedno končali v krvi. Tudi Evropska politična zgradba, ki je nastala po uničujočih vojnah, ima zgolj toliko demokratične vsebine kot jo imajo komiji in buržoazni lakaji v propagandističnih množičnih občilih in institucijah. V demokraciji – piše Baudrillard v Simulacijah – se vse dileme reducirajo na tip javnomnenjskih anket: da – ne, za – proti, in na to formo se poizkuša zvesti tudi človeško bistvo, kot v računalništvu na sistem ničel in enk. Objektivizacija resničnosti v funkciji redukcije subjekta in totalne kontrole. Zato vse politične opcije težijo k bipartitnosti, kjer se sistem nikoli ne spremeni. To je absurd strankarske demokracije. Če so na primer propagandisti neodvisne Slovenje obljubljali demokracijo in človekove pravice l. 1990, so pozabili dodati da je v kapitalistični demokraciji nivo uresničevanja človekovih pravic sorazmeren s kapitalom, ki ga ta ali oni posameznik poseduje. Za demagogijo osamosvojitve in pekel neoliberalizma ne bo odgovarjal niče od „naših“ ideologov, politikov, filozofov, pisateljev, novinarjev, pravnikov, ekonomistov.

Mene kot naprednega komunista pa ne zanima sklicevanje na državo, nacijo, cerkev ali druge mite, marveč resnična in absolutna osamosvojitev, o kateri sta pisala Marx in Alhusser:

“A na koncu zgodovine bo človek, ki je postal objektivno nečloveški, zgolj ponovno zagrabil kot subjekt svojo lastno eksistenco, odtujeno v lastnini, religiji in državi, da bi postal totalen, resničen človek” (Althusser, 1965/2005:226).

Kaj bi porekli pravniki? Ideologi? Državniki? Ekonomisti? Novinarji? A resničnost njihovega sveta je le senca resničnosti – klavrna senca – ki jo ustvarja duh svobodne zavesti.

Povprečni ljudje imajo povprečne misli, povprečna čustva, normano vedenje, in povprečna družba proizvaja povprečne ljudi. A nadljudje, umetniki, revolucionarji ... kako daleč jim je vse to človeško, prečloveško...