Tole je moj odgovor na zadnji »Panoptikum« kjer so debatirali o revoluciji.

Kdor povezuje revolucijo z nasiljem, prizna svojo ideološko pozicijo a priori. Že Fromm bistro poudarja h komentarju k Marxovim Filozofskim in ekonomskim rokopisom, da je buržoazno ogorčenje nad uporabo sile odvisno od tega kdo uporablja silo – dokler jo njihova policija in vojska je vse v redu. Mit o meščanskem nenasilju je ustvarjen ravno na (ne)vidni, razpršeni, sporadični, vendar permanentni dimenziji nasilja, ki odseva v meščanskem pravnem redu, na katerega se buržoazni intelektualni komiji tako radi sklicujejo, vse od patetičnih apologetov meščanskega prava (tipa Pirnat, Cerar), do buržoaznih liberalnih filozofov (tipa Pribac). Institucionalni intelektualci so vedno podvrženi nevarnosti, ki se vselej manifestira, da se med njihovim mnenjem in družbenim statusom, ki izvira iz njihove pripadnosti instituciji pojavi čista konvergenca, ki se konča v konformizmu. Tukaj se velja spomniti tudi na Gramscijevo razmišljanje o tradicionalnih in organskih intelektualcih in ustvarjanju novih.

Pravniki seveda niso intelektualci; so le eksperti in birokrati. V meščanskem pravu, ki je konstituirano na nasilju prvotne akumulacije, je zapisano nezaslišano nasilje – preberite si  npr. samo slovenski kazenski zakonik – in mojo dekonstrukcijo slednjega v Totalitarizmu demokracije in ideologije. Pravo, kot poudarja že Gramsci, ne odseva vse družbe, ampak le njen dominanten del, saj kršilci prava niso protidružbena bitja – o tem moj esej na strani Delo in revolt: Pravo ni pravica, da ne omenjamo Marxa. Država je organizirano nasilje enega razreda nad drugim. Kdor misli da razredov ni več – kot FDV-jevski piarji, se spreneveda ali pa ne zna ustvarjalno razmišljati, niti analitično. Kaj pa je prekariat oz. fleksibilni razred drugega, če ne razred? Razred brez zavesti, oziramo z atomizirano zavestjo oz. zavestjo v formiranju, toda razred je še vedno, kot klasičen proletariat. Ker srednji razred izginja, imamo zopet marksistično bipolarno delitev. Negrijev in Hardtov koncept „multitude“ je tudi možen način interpretacije sedanje situacije, s tem da ni dovolj  metodološko razdelan.

Sklicevanje na demokracijo danes ne pomeni več nič, ker so demokratične pravice vezane na nivo kapitala, ki ga je potrebno imeti, da jih uresničuješ. Buržoazna demokracija je posmeh in teror, je posmeh Pravici in recipročnosti. Mi nočemo demokracije, hočemo pravico in svobodo. Demokracija zelo nedemokratično opravi s tistimi, ki ne sprejemajo njihovih pravil igre, hinavščine in terorja. Klasičen primer so demonstracije v Genovi l. 2001, uboj Carla Giulianija, in ovržbe tožbe njegovih staršev na Evropskem sodišču za človekove pravice, dogajanje na šoli Diaz ter v kasarni Bolzanetto, da ne omenjamo sedanjega družbenega razkroja na Evropski periferiji, pa tudi v samem srcu EU. O tem pišem tudi v svoji knjigi State and revolution in the 21-st century. Vedno bolj velja to, o čemer je pisal že Lenin v Državi in revoluciji pred 90-imi leti:

V kapitalistični družbi imamo v primeru njenega najugodnejšega razvoja bolj ali manj popoln demokratizem v demokratični republiki. Toda ta demokratizem je vedno stisnjen v tesni okvir kapitalističnega izkoriščanja in je zato v bistvu vedno le demokratizem za manjšino, samo za posedujoče razrede, samo za bogataše. Svoboda v kapitalistični družbi je zmeraj približno taka, kakor je bila svoboda v starih grških republikah: svoboda za gospodarje sužnjev. Zaradi pogojev kapitalističnega izkoriščanja stiskata beda in pomanjkanje današnje mezdne sužnje v taki meri, da jim „ni mar ne demokracija ne politika“ in da je pri običajnem, mirnem potekanju dogodkov, večina prebivalstva izključena od udeležbe v javnem in političnem življenju (Lenin, 1918/1972: 78).

Šele ko „se bodo ljudje, rešeni kapitalistične sužnosti, rešeni neštetih strahot, grozovitosti, nesmiselnosti, podlosti kapitalističnega izkoriščanja, postopno privadili izpolnjevati elementarna pravila sožitja, ki so znana že stoletja in ki se tisočletja ponavljajo v vseh predpisih – ter jih bodo izpolnjevali brez nasilja, brez pritiska, brez podrejanja, brez  posebnega prisilnega aparata, ki se imenuje država“ (Lenin, 1918/1972: 80),

bo govora o široki družbeni recipročnosti, ki bo omogočila razvoj celega človeka. „Šele takrat bo mogoča in bo uresničena res popolna demokracija, res demokracija brez kakršnihkoli izjem“ (Lenin, 1918/1972: 80).

Revolucija ni nasilje – apriorno –, je osvoboditev, tiranija je nasilje. Vse je odvisno od zgodovinskega trenutka sil, ki ohranjajo status quo, ki proizvedejo svojo negacijo. Strategija zatiranja narekuje strategijo odpora. Camus je obtožil Lenina v svojem eseju L’homme révolté (Uporni človek) da je ustvaril imperij pravice, ki je bil zlorabljen za krivico, trdeč, da je revolt moralen in kreativen, revolucija pa ne, saj bazira na čisti negaciji in nihilizmu. A revolucija zahteva kolektivno akcijo, če je v smislu  prosperitete družbe in odpora do tiranije. Zahteva solidarnost z zatiranimi, s ponižanimi in ražaljenimi. Njegov „uporni človek“ je asocialna, ahistorična abstrakcija, brez angažmaja in politične dimenzije – obsojen na samotno agonijo. O tem v moji knjigi State and  revolution in the 21st century, skrajšana verzija je objavljena na http://www.scribd.com/doc/196574285/State-and-Revolution-in-the-21st-Century

Nasilje ni le akutna ekspresivna dimenzija množičnih konfrontacij, marveč je tudi latentna dimenzija; o nasilju eksploatacije, alineacije, izključenosti iz demokratičnih pravic, o tem se v (malo) meščanskem diskurzu ne govori. Buržuji seveda opravičujejo Robespierra, ne pa Lenina, takoj se vidi njihova ideološka pozicija. Sekanje glav plemstva je za njih bolj opravičljivo kot organizirana revolucija proti carističnemu terorju, podprtemu s strani Anglije, Francije in drugih imperialističnih držav tistega časa. O tem Deutscher v svoji knjigi o Stalinu.

Buržoazna družba je družba hipokrizije in arogance, propagandisti iz FDV-ja – fakultete za politično propagando (ki je ideološki predznak ustanovitelja Staneta Dolanca po osamosvojitvi spremenila v liberalno-kapitalski) in FF-ja, seveda o tem molče, znano pa je da ravno te fakultete proizvajajo nezaposljive študente, zaradi buržoazne nadutosti in odtujenosti iz družbeno-produkcijskega okolja, ki ne more absorbirati nekvalificiranih izobražencev, ki pa še niso intelektualci.

Kdor misli da je revolucija le mobilizacija množic z namenom prevrata, pozablja da je to le del revolucionarnega procesa: prva je revolucija duha, idej, nato revolucija institucij, šele nato mobilizacij množic. Revolucionarne dimenzije tudi ni možno izključevati od pluralnosti političnih bojev, o čemer Laclau in Mouffe v hegemoniji in socialistični strategiji, kjer radikalizirata Gramscijev koncept „pozicijske vojne“, in nadgrajujeta marksistično  teorijo, o tem več tudi v moji knjigi Smisel in revolt, v eseju Kapitalizem in odtujitev prek proizvodnje in potrošnje.

Sama umetnost ima v sebi neznansko revolucionarno subverzivno silo, moč negacije kontingente resničnosti – o tem Marcuse v Enodimenzionalnem človeku. Buržoaznim intelektualcem ne pade na pamet da bi razmišljali v tej smeri, ker imajo zelo ozek horizont spoznanja., oz. imajo zgolj vedenje, ne pa Spoznanja. V tem se umetnik razlikuje od „intelektualca“. Ste že poslušali Beethovnove, Sibeliusove in Šostakovičeve simfonije? Poslušajte jih še enkrat.

Kar pa zadeva družbeno spremembo in demokratični socializem, mislim da trpijo za „Athusserjevim sindromom“, kot ga lahko poimenujemo: Althusser je v pripisu k Ideologiji in ideološkim aparatom države svetoval nekako to, kar sedaj poizkušajo v Iniciativi za demokratičen socializem, spremembo preko volitev znotraj obstoječih pravil igre. Vemo pa da se v zahodnih demokracijah nikoli nič ne zgodi v smislu resnične spremembe – dovolj je če si pogledamo Baudrillardovo tezo v Simulacijah, da se politične  alternative v zahodnih demokracijah zbijejo na bipartitnost, ki teži k ohranitvi statusa quo, kajti „homogen političen razred“ je konsolidiran.

Globalno gledano mobilizacije velikih množic v leninistični maniri danes ni, in je tudi v bližnji prihodnosti še ne bo, kar je po svoje slabo, po svoje pa ni nujno slabo, saj vemo da se je Leninu zgodil „partijski sindrom“, kjer je „železna partijska disciplina“ proizvedla svoje kontradiktorne učinke, krivda tukaj seveda ni subjektivna, marveč objektivna,  v smislu objektive politične miopije: „Stalinov sindrom“.

Situacija l. 2014 nikakor ni mogoče primerjati z situacijo l. 1917 (1. sv. vojna, klasičen imperializem); za razumevanje neliberalnih teženj npr. besedila kot so Kratka zgodovina neoliberalizma, in Zgroženi ekonomisti, ipd. Danes je revolucija globalna, razpršena, v „počasnem gibanju“, kar pomeni da se bodo njeni učinki pokazali šele čez desetletja ali stoletja, zaradi narave dominacije in hegemonije političnega razreda globalno. Govorimo o „komunizmu od spodaj“, z vsemi protislovji in diletantizmi, ki jih spontano vrenje množic prinaša. Idealnih revolucij pa ni – že Lenin je na to opozarjal.

Stopnja revolucije in uporabe sile je vedno premosorazmerna s stopnjo razvitosti družbe in zavedanjem o družbenih antagonizmih, eksploataciji itd. Buržoazni reformizem ne razume historičnega univerzama, ki ga pozna dialektika; družbo razume kot statično, človeka kot nespremenljivega, večnega. O tem Althusser v knjigi o Marxu in Barthes v Mitologijah. Zavest je vedno zavest o nečem, po Husserlu, in zavest o eksploataciji in dominaciji variira historično, geografsko, zato pa tudi taktike in strategije odpora. Multituda se uči in se bo morala naučiti novih in učinkovitejših bojev proti staremu sovražniku, ki spreminja obraze in oblike, a ima vselej isto ime: tiranija. Levičarstvo ni stilski izziv kot verujejo buržoazni reformatorji, marveč je le „otroška bolezen komunizma“ kot se je izrazil Lenin.

Marcuse je na zadnji strani Enodimenzionalnega človeka že l. 1964 dobro razložil „sedanjo situacijo“:

Izobčenci in outsiderji so izvrženi iz demokratičnega procesa, znotraj neznosnih pogojev.

“Njihova opozicija je revolucionarna, čeprav njihova zavest ni. Njihova opozicija udari sistem od znotraj in zato ni okužena s strani sistema... Ko se zberejo in gredo ven na ulice, brez orožja, brez zaščite, da bi zahtevali najbolj primitivne civilne pravice, vedo da se soočajo s psi, kamenjem, bombami, zapori, koncentracijskimi taborišči, celo smrtjo. Njihova moč je onkraj vsake politične demonstracije žrtev reda in zakona. Dejstvo da so začeli zavračati igro, pomeni začetek konca nekega obdobja“(Marcuse, 1964/2002: 261).

Revolucija je večna in bo končana šele ko pride do poslednjega obračuna med tiranijo in svobodo. Iz teorije multiplikacije političnih bojev vemo da se to ne bo zgodilo nikoli, se bodo pa spreminjale njene oblike. Buržoazna demokracija je iz nas naredila revolucionarje – v tem je resničen dosežek Evropske unije in „osamosvojitve“.

Kot sem zapisal v svoji pesnitvi Rivoluzione perpetua (Večna revolucija):

“Equilibrio sociale immutabile – 

Desio della tirannide labile;

Cambia l'universo, solo mutazione

Rimane, anzi di più la rivoluzione.”*

Tomaž Janežič, Avtor

*”Večno družbeno ravnovesje -

 želja krhke tiranije.

Spreminja se vesolje, samo sprememba

ostaja, še bolj revolucija.”