… za državo, policijo, sodstvo, cerkev, vojsko, NATO, EU, ZDA in malomeščanski način življenja, z zasebno lastnino, mediokriteto ter malomeščanskim zakonom kot glavnim dosežkom. Novinarji so so bili vedno propagandisti – izjem, ti. raziskovalnega novinarstva je bore malo. Novinarji niso intelektualci, so psevdo-intelektualci, kajti intelektualca odlikuje moč kritičnega mišljenja, širina vedenja ter nonkonformizem: Če samo pogledamo televizijske „novinarje“, kakšno klavrno podobo najbolj praznoglavega konformizma in propagandizma za prej omenjene teme srečamo: od Manice Janežič, ki naj bi se spoznala na Molierja, če pogledate v COBIS, a to še ne pomeni da se tudi na ekonomijo, sociologijo, zgodovino, filozofijo, politologijo itd. – toda ignoranti mislijo da vedo vse. Rosvita Pesek je znana propagandistka za cerkev in meščanski nacionalizem, v 21-em stoletju je to že silno patetično in komično. Nikogar ne zanima kaj je rekel papež, zanima jih pa kaj je rekel Dostojevski, Camus, Sartre, Marx, Badieu itd. Okvir razmišljanja je treba spremeniti. Poleg tega globoko verjame, kot vsi novinarji v »resničnost«. „Vera v resničnost je ena izmed elementarnih oblik religioznega življenja ”, “… propagandisti resničnosti” so reducirali svoje življenje na  akumulacijo faktov in dokazov” (Baudrillard, 2008: 95-96). Novinarji niso sposobni brati Pirandella, da bi se kaj naučili o »resničnosti« (kaj je resničnost naj pogrunta vsak sam, po Pirandellu), ne Baudrillarda, ne Marcuseja itd. Oni simulirajo resničnost, in mitomanijo, in to počno za denar, seveda. V čem se razlikujejo od oglaševalcev? V ničemer, razen v veri v „resničnost ost“ in „resnost“ svojega „poslanstva“. Medijski svet ni resen, klavrn je. FDV-jevske propagandistke tipa Jasmina Jamnik, v kateri je toliko kritične refleksije kot jo je v v kakšnem rekrutu. Lepota ni v korelaciji z avtonomnim duhom, toda novinarji so »prodali« svojo avtonomijo kapitalu, nacionalni mitologiji, buržoaziji in tako dalje. Da ne omenjamo kakšnih "resnih" novinarjev, ki verujejo v (malo)meščansko koncepcijo sveta  o "prav" in "narobe", o "važnih rečeh" (Filozofija in umetnost to po njihovem mnenju seveda nista) npr. Bobovnika, pa jeremijad na POP TV, PLANET TV, A-kanalu itd., vseeno še niso primerljivi s CNN propagando, to jih edino "rešuje", nikakor pa opravičuje. RTV Slovenija je  RKC in kapitalsko-meščanska propaganda, ne vem zakaj potem pošiljajo položnice vsem Slovencem. Politično-cerkvena propaganda, ki jo morajo financirati državljani sami, višek totalitarizma, o katerem imajo novinarji na RTV toliko povedati. Medijski uredniki in njihovi izvajalci novinarji ne bodo nikoli odgovarjali za pranje možganov med „osamosvajanjem“ in zbujanjem nacionalnega šovinizma. Posledice osamosvojitve sta vsaj dve izgubljeni generaciji mladih, pride pa še tretja, četrta.

Seveda novinarji morajo paziti, da se njihovo mnenje ujema z uredniškim, ti pa da se njihovo z lastniki kapitala. Pri RTV je stvar toliko bolj groteskna ker se skriva za „nacionalnim“ interesom: cerkev in kapitalizem in policijska država in biopolitičen totalitarizem in malomeščanski senzacionalizem in melodrama niso nacionalni interesi, definitivno so pa interesi propagandistov „resničnosti“, konformizma in enodimenzionalnosti. Nekoč sem se pogovarjal z nadebudno novinarko in jo opomnil zakaj ni bolj kritična do medijev samih, pa mi je odvrnila cinično „seveda, spremenili bomo svet“. Konformisti so že zdavnaj izgubili sami sebe, dobili pa bodo plačo. Poceni odrešitev. Televizijski novinarji pa so dejansko tudi falirani igralci: samo poglejte kako „berejo“ poročila, uprizarjajo malomeščansko moralno melodramo. Groteskno in klavrno.

Če pa gremo k »resnim medijem« - časopisu, recimo k Delu, razen Sobotne priloge odseva tudi ta papir prej omenjene »vrednote«, ki so resnično ativrednote. Državni mediji in podobni ne prenesejo kritične in radikalne misli, ki zmore subvertirati družbeni status quo.

„Javnost, ki jo mediji naslavljajo, pa je medijski konstrukt, saj je interakcija med virom poročanja in naslovnikom le fiktivna: mediji (poleg ostalih, zanemarljivo majhnih informativnih nalog) prvenstveno delujejo v dveh smereh: ustvarjajo kulturo strahu, se pravi, poudarjajo le negativne aspekte življenja, generirajo krizne situacije, da bi se – paradoksalno – ravno skozi njih afirmiralo nekaj povsem drugega; hkrati pa ponujajo skupne svetilnike v morju zla – filmske idole, pevce, politike, športnike, »medijske osebnosti«, ki na sotočju divergentnih sil držijo svet, kot nekdaj bogovi. Ko razkrivajo pokrajine nasilja in obscenosti hkrati nenehno podajajo vrednostne sodbe« (Janežič, 2007: 51).

Mediji določajo vrednosti v »javni sferi« in prioritete. Iz teh sledi, da določajo resničnost: česar mediji ne poudarjajo kot relevantno, ni vredno resničnosti. Mediji reprezentirajo odnose moči, ki rabijo svoja simbolna obeležja, utelešena v svojih predstavnikih. Umetnost pa ne igra brez refleksije igre razmerij moči, marveč ta razmerja denaturalizira, zato je problematična zanka izmenjujočih se identitet in polje širitve pojmovnega sveta. Utelešenje abstraktnih idej seveda v medijih ne more biti enakovredno utelešenju simbolov oblasti, četudi izginjajočih. Simbolna obeležja neke države v medijski optiki se esencialno razlikujejo od umetniških simbolov: državni simboli nimajo zmožnosti multiplikacije abstraktnih miselnih shem in širitve simbolnega sveta, marveč to možnost ožijo, za razliko od umetnosti, ki deluje v nasprotni smeri.

Potreba po resničnosti je ena temeljnih potreb in popularni mediji ponujajo simulirane resničnosti, ki lahko do neke mere osmišljujejo izvotljeno eksistenco, oropano smisla. Resničnost se najlažje poustvari z melodramatizacijo. Na tak način se najlažje proizvede čustveni učinek, ki olajša možnost za manipulacijo, ki omogoča zastiranje spoznanja o pravih potrebah, potrebah recipročnosti.

V svojem eseju o televiziji in medijih sem zapisal že pred leti:

„Tv poročila so dokumentarno-igrani žanr, s tem da igra bralke-bralca poročil ne dosega standardov mehiških tele-novel, četudi ima podobno motivacijo. Tv poročila so fosilni ostanek klasične politične propagande, ki je transformirana v malomeščansko melodramo. Televizijska poročila kot eden izmed žanrov, ki je precej blizu melodrami, reprezentirajo svet v skladu s prej omenjenimi smernicami. Tudi logika popularnega tiska je logika zdravega razuma, melodramatizacije, personalizacije, intimizacije, naturalizacije. Prek sistema popularnih zgodb se bije kulturni boj za interpretacijo sveta, definiranje javne agende, osmišljanje kolektivnega delovanja v javnem prostoru (Luthar, 1998: 258). Tudi informativni diskurzi  niso brez narativne logike (televizijska poročila, članki v časopisih), zato niso vrednostno nevtralni, še posebno ko govorimo o popularnih medijih. „Naracija je instrument za prisvajanje moralne avtoritete, torej podaja moralno vizijo dogodkov“ (ibid.: 211). Ni je reprezentacije, ki bi bila vrednostno nevtralna; v melodramatskih žanrih, med katere spadajo tudi televizijska poročila, in še posebno tabloidni časopisi, pa je to še toliko bolj očitno.

Prisvajanje moralne avtoritete prek narativnega glasu pa je ideološka strategija, s katero se trka na gledalčevo čustveno odzivnost, „empatičnost“. Ideološko strukturiran mit o skupnem, je ustvarjen s paralelizmom reprezentacije konfliktnih dogodkov po vsem svetu (nemiri v x republiki, demonstracije v y republiki, letalska nesreča v A-ju, železniška nesreča v B-ju). Bralec/ka TV-poročil uprizarja psihodramo malo-meščanske moralne prizadetosti – s poudarjenimi prvinami nacionalizma in konservativizma – z intonacijo glasu (spuščanje ob branju dramatičnih novic), z obrazno mimiko (pripiranje, razpiranje oči, napenjanje obraznih mišic, nagib glave), ki naj bi ostala v mejah hladnega profesionalizma, četudi ga telesna govorica postavlja na laž. Najznačilnejši melodramatsko-igralski učinek pa ima ravno glas, kot povezovalec, in glas kot moralna avtoriteta. Meja med poročilom in performansom se zabriše z melodramatskim učinkom meščanske prizadetosti (psihoanalitično razlago, kanalizacijo sadističnih vzgibov in gona smrti prek reprezentacije konfliktov v formatu tv-poročil trenutno puščamo v oklepaju). Moralna avtoriteta glasu tv-voditelja izhaja iz formata televizijske oddaje prek standardizacije črno-belih reprezentacij družbenih problemov, ne pa iz njegove osebne kompetentnosti in analitične prodornosti (če pobrskamo v sistemu COBISS/OPAC za kritično-analitično-teoretska dela voditeljev TV-poročil in dnevnikov, bomo razočarani, ker ne obstajajo, enako velja za urednike televizijsko-informativnih oddaj). Repriza, ki ima v poročilih drugačno funkcijo kot sam film, je nadomestilo za analizo. Analitiki, ki so povabljeni v oddajo (eksperti) so le „citati“, ki podpirajo samo okvirno zgodbo naratorja poročil, zato imajo nično intelektualno vrednost. TV-poročila niso nagnjena k analizi in refleksiji (kot analitični članki v resnih časopisih), marveč so le vizualna atrakcija in moraliteta. Družbeno resničnost format televizijskih poročil in dnevnikov uzurpira za svoje (malo) meščanske in nacionalistične melodramatsko-ideološke uredniške cilje. Tv-poročila kipijo od senzacionalizma, nacionalizma, primitivizma, klerikalizma, nemalokdaj tudi militarizma. So reklama za policijo, vojsko, cerkev, državo, partijo – parlament in diskurz o zvezdništvu. Redukcija kompleksnosti sveta in temeljnih družbenih antagonizmov, za katere bi bila potreba sociološka (ali marksistična) analiza, se zvede na avtoritativno, psevdo-empatično (simulirano) „uprizarjanje“ moralne melodrame, ki gledalca vplete čustveno, ne refleksivno, apelira pa na nacijo. Glas govorca je sestavljen iz dveh komponent: glas-obraz bralca (bralke poročil) in glasu izven vidnega polja v prispevkih. Akusmatičen voditeljev glas iz ozadja podeljuje moralni pomen in narativni smisel dokumentarnim posnetkom, nemalokrat v kontrapunktu z glasom novinarja, ki poroča s terena. Mediji upravljajo družbeno resničnost s tem, da si prizadevajo pridobiti avtoritativni glas, ki interpretira svet družbenih fenomenov, in narativne interpretacije (podobno tudi (komercialna) literatura; knjige so najstarejši množični medij).

V zvezi s tem nekaj montažnih konceptov: montaža atrakcij: „montaža organizira ideje in čustva ter učinkuje na psiho gledalca“ (Villain, 1991/2000: 116), vendar televizijski uredniki in novinarji nimajo eisensteinovskih sposobnosti, četudi imajo ideološko motivacijo (buržoazno, za razliko od sovjetskega režiserja). Montaža je manipulacija, ne le predpogoj televizijskega prispevka. Ideološka montaža posreduje gledalcu določeno stališče, čustvo (Marten, 1961: 85). V novinarstvu zgodbe o neredu temeljijo na predpostavki, da red obstaja (novice o katastrofah, korupciji, kriminalu itd.) (Luthar, 1998: 149). Mit o konsenzu v popularnem diskurzu apelira na zdrav razum; „v medijskem javnem prostoru imamo opravka z ''bojem'' za definicijo zdravega razuma in s tem za definicijo zdravorazumske reprezentacije sveta“ (ibid.: 151). Narativni diskurz „umešča ljudi in dogodke v obstoječe kategorije in s tem ponuja formulaično razumevanje delovanja sveta in moralizacijo realnosti“ (ibid.: 173). Dejansko vsi novinarski diskurzi uporabljajo rekonstrukcijo pri razumevanju družbenih fenomenov, nikakor pa ne dekonstrukcije. Zato obstajajo tako (buržoazni) ideološki kot finančni razlogi.  Novinarji pa pripomorejo k diskurzu zvezdništva z nekritičnim kontinuiranim poročanjem, ne le v rumenih medijih, ampak tudi v resnih, v okvirju „soft news“, kot dopolnilo k „hard news“.

“Mass media create one-dimensional world, without depth. Mass media journalism is propaganda for state terrorism and consumerism. Analytical and reflective skills, which journalists should poses, are being put on the side on behalf of capital interests – which are, at the same time, ideological. Capital is not neutral; it masks consistent, devastating ideology of capitalistic totalitarianism. Mass media tries to naturalize logic of capital. Serious newspapers, TV-news serve as advertising for “hard news”, with stress on negative aspects of life, in order to confirm social equilibrium and perpetuate common sense. Yellow print serves as a vehicle for promotion of celebrities and idea of unlimited social mobility, so mediates masses a distorted perception of the world. 

Narrative journalist genres, including television news, try to represent individual as shapeless, similar to multitude of other nameless, with clear petite-bourgeois morality about wright and wrong, and entirely ignorant about art and science. Perpetuation of common sense, melodramatic appeals, mediocrity and triviality in journalism have financial goals, but above all ideological. Passive and towards consumption orientated mind is much easier to control, and when social crises brake out, there are always nationalistic apples which can be used to appease demands for greater social fairness. Individuals, represented in mass media are, if not celebrities, only victims or examples of extreme conformism. Victimization of anonyms is useful ideological operation for sustaining present state of affairs and moral domination of bourgeoisie. A villain is, on the other part of media’s rainbow, indispensable vehicle to draw a moral from story. A lulled individual is the best product of consumer society. Behind values of individualism, justifiable only through capital, it uncovers a true greyness of one-dimensional society.

Media have huge impact on human mind, ideas and emotion. That brings a question of responsibility, which media ignore. Television news, for instance as clearly archaic, obviously propagandistic (conservative) form of cowering news, underestimate its audience with montage of attractions and authoritative voice of narrator. Media’ stories create parallelism of terror/negativity (extraordinary events, hard news) all over the world to enforce consensus of common sense.

When journalists report on protests, they mostly speak about aggression from the side of demonstrants, rarely from the side of police – that’s not a coincidence. Journalistic genres (except commentary) are meant to promote judicature, police, etc. not in a literal sense, of course, but in a sense of ideology, ideological convergence of perpetuating status quo. Infotainment became predominant from of news coverage in mainstream media, but also nostalgia for serious journalism seems obsolete at present trends. Independence from capital (corporations) can only assure space for critical, analytical journalism, but thanks to neoliberal commodification of media, this space shrinks.  Commercial journalist is – beside a bureaucrat – a petite-bourgeois at his best; incapable of understanding large dimension of social problems and complexity of human society and its antagonisms. A sociologist or even better a philosopher is competent for that kind of questions; therefore to free media would mean to give them in the hands of experts with analytical strength and knowledge and social sensitivity. Majority of mainstream journalist and media editors are unfortunately deprived of these qualities (journalist with socio-philosophic knowledge are rarity, besides they are dependent from editors, who are accountable to the capital). They are keen to stress a salient “problem” (if that is indeed, doubtfully), but they rarely ask themselves about the context; that is because journalism is a persuasive form of mass communication, similar to advertising. Journalists, employed in mass media, mainly advertise a petite-bourgeois way of life and social conservatism. Their preferred form of narration is melodrama (human-interest stories) or psychodrama (sensationalism). Reporting on events, which seems to be objective, is in fact ideologically framed topics, juxtaposition of events, carefully selected according news-value (negativity, prominence, valence etc.), which are supporting an ideological premise. Sensationalism and creating of moral panics are common approaches. Journalism is either inclined to servility, servile political discourse. Journalism is predominately conservative regarding to society.” (Janežič, State and revolution in the 21st century)