Tole je zgolj kratek razmislek o „sistemski korupciji“ oz. bolj eksaktno rečeno o nepotističnem mišljenju in ravnanju v instituciji, ki se napaja iz davkoplačevalskega denarja, in se skriva za težko določljivim pojmom »umetnost«, ki pa vendar proizvede rezultate, ki jih je moč kvantificirati v finančnem smislu.

Zanimivo se je vprašati kako nepotistične vrednote vplivajo na selekcijo kadrov na sprejemnih izpitih za AGRFT, Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Pri tem ne govorimo o „trivialni korupciji“ (korupciji „plavih kuvert“, ki jo vidimo le v slabih filmih), marveč o načinu razmišljanja in vrednotenja institucionaliziranih „umetnikov“ – pojmovanju umetnosti kot družinske obrti. Za nešteto igralcev in režiserjev lahko narišemo prava družinska debla, in to desetletja zgodovine na Akademiji. To ne more biti čista koincidenca, absurd prostora in časa, skrivnost življenja, marveč gre za družben vzorec delovanja. Če je npr. osebek A potomec/sorodnik osebka B, ima po nepotističnem vrednotenju višjo vrednost v očeh komisije na sprejemnih izpitih kot osebek C, ki nima „družinske tradicije“ na akademiji. Na tak način je dotok svežih obrazov in sil zelo otožkočen. Ker gre za „državno“ institucijo, financirano z davkoplačevalskim denarjem, bi bilo zanimivo raziskati zakaj družba tolerira takšno ravnanje. V majhni deželi je to še toliko bolj očitno in izgovor, da se pač vsi poznajo, je dejansko priznanje krivde, ne pa olajševalna okoliščina. Če bi bil hipotetično „talent“ zares deden, kot verujejo ne AGRFT-ju, potem v umetnosti ne bi bilo nikakršnih premikov, ker se pa zajema pogosto iz sorodnega vira, ostaja nabor omejen, pride do negativne selekcije na primerih zgodovinskih zgledov „klasikov“ (npr.: Šugman oče – Šugman sin, Cavazza starejši – Cavazza mlajši, Stane Sever - Maja Sever, Duša Počkaj – Lučka Počkaj, France Štiglic – Tugo Štiglic, Potokar starejša - Potokar mlajša itd.) do novejših (Kuntner Oče - Kuntner sin,  Juh oče - Juh hči, Samobor Igor- Samobor Barbara, Zemljič Pia – Zemljič Barbara itd.). Ljudsko verovanje da „moreš imeti dobre zveze na AGRFT“ je regresirano, totalitarno, nesprejemljivo razmišljanje, ki opravičuje nepotistično logiko in koruptivno razmišljanje za davkoplačevalski denar, ter ga, kot bi dejal Barthes naturalizira – kulturni mit postane kot narava samoumeven. Velika ovira pri dotoku novega znanja v Sloveniji je staro zanje in nepotizem (o tem več Vid Pečjak na predavanju v CD pred leti); verovanje da so potrebne »zveze« (veze in poznanstva) je v ontološkem nasprotju s konceptom odprte in mobilne družbe. Rigidna družba proizvaja mediokriteto – to je sine qua non družbenega napredka, kot sem to elaboriral sociološko v eseju o kapitalizmu in odtujitvi (v Smisel in revolt,) »Potencial kreativnosti ni v domeni kapitala, velikokrat je lociran drugje; koncentracija kapitala pa ustvarja rigidne vzorce delovanja in togo konstelacijo idej o tem, kaj lahko povečuje obstoječi obseg kapitala, ker se prepozna tudi v intelektualnem podcenjevanju uporabnikov končnih izdelkov ali storitev in v naboru delovnih mest, povezanih s tovrstno produkcijo. Zato so kreativni premiki tako redki...“ (Janežič, 2010: 347).

Ker sem sam umetnik vem, da resnična umetnost ni povezana z družinsko tradicijo: npr. oče Jeana-Luca Godarda, največjega režiserja vseh časov, ni bil režiser – bil je „samo“ zdravnik, toda v Švici in Franciji veljajo malce drugačni standardi kot v Sloveniji (Godard sicer ni bil institucionalno proizveden umetnik, niti celoten Novi val, a vseeno je dober primer kvalitete, ki postane tudi kvantiteta). Ja, Slovenija pač ni Švica, ne Francija in to nikoli ne bo, niti ne bo nikoli proizvedla kakšnega Godarda, nenezdnje tudi zaradi AGRFT-jevske negativne sekcije.

Že v eseju Kako so nam ukradli demokracijo sem zapisal:“Malomeščanstvo in nova buržoazija ne razumeta umetnosti in njenega pomena v družbi. Ker obvladujeta založbe, filmsko produkcijo in imata vpliv na umetniške akademije onemogočata ustvarjalnim posameznikom da uresničijo svoje zamisli. Vzvišenost Antonionijevih, inovativnost Godardovih filmov, revolucionarnost Šostakovičevih simfonij, nonkonformizem Moravijevih romanov jim je neznanka. Zato kultura v Sloveniji propada. Malomeščanstvo proizvaja povprečnost, ne genialnosti.“ Demokratična družba pomeni tudi participacijo državljanov v kulturi in umetnosti, ne le kot pasivnih konzumentov, marveč tudi aktivnih soustvarjalcev. Ustvarjalnosti namreč ni mogoče regulirati prek kapitala in ozkih institucionalnih regulacij (ki so še povrh podvržene nepotističnim predsodkom), če govorimo o demokraciji in človekovih ter ustavnih pravicah, sicer jih kršimo. (Malo) meščanska družba to počne, in živi v srečni ignoranci, in za slednje nikoli ne odgovarja. Sovražniki odprte družbe niso – kot je naivno verjel Popper – zagovorniki socializma, marveč zagovorniki liberalizma, ki je navidezni odprtosti navzlic podvržen vsem manipulacijam, ki izhajajo iz družbenega, kapitalskega, institucionalnega in kulturnega elitizma ter kulturne in ekonomske monopolizacije resursov in „vednosti“.

V svojem romanu Projekt Imperator sem postavil tezo da je na svetu še veliko Antonionijev in Godardov pa jih ne bomo nikoli spoznali, ker nimajo najmanjše možnosti za promocijo, česar v obstoječih razmerah ne bo mogoče preveriti, možno pa bi bilo v drugačnih – buržoazna, enodimenzionalna misel ne razlikuje med aktualnostjo in potencialnostjo, med videzom in bistvom, za razliko od dialektike, transcendentalne filozofije in metafizike – o tem več Marcuse v Enodimenzionalnem človeku; za „resnega človeka“ je vse v življenju samo posledica, vzrokov sploh ni – o tem Sartre v Biti in niču. Toda v slovenskih umetniških in državnih institucijah ne boste našli ne Sartra, ne Marcuseja, ne Godarda, ne Chabrola – ni čudno zakaj.

Tomaž Janežič, Avtor