Baudrillard bi rekel simulacija. Cerar je Drnovškova politična reinkarnacija – LDS forever. Ko pridiga kot vsi juristi in politiki zadnjih 25 let o pravni državi – „rabimo pravno državo!“(sic) Amen! Pozablja da je pravo prazen označevalec, kar pomeni da ni vnaprej vrednostno določeno, niti statično, marveč je variabilno in vselej pripravno za vpis novega. Pekel Slovenije ni le korupcija in nespoštovanje zakonov, marveč je uporaba napačnih, podlih zakonov, ki ščitijo le kapital in zasebno lastnino, ne pa tudi delo in pravice do participacije v demokratični družbi v korelaciji s pravico do dela, ki je neodtujljiva. Nivo civilnih pravic je v kapitalistično-demokratični družbi vselej pogojen z nivojem kapitala, ki ga posameznik poseduje (dostop do pravnega varstva, socialnega varstva, kulturnih, socialnih, ekonomskih pravic itd.). Če bodo ljudje bolj upoštevali zakone, ne bo izginilo zlo liberalizma, nasprotno – še okrepilo se bo (Cerar obljublja uveljavitev, ne razveljavitev fiskalnega pravila!). Ne gre za pravo, marveč za pravico, ki mora do neke mere odsevati tudi ali celo v pravu (da pravo ni pravica sem pisal v Delu že lani): torej rabimo družbeno upravljalno in distributivno pravo, ki bo zagotavljalo visok nivo socialnih pravic – kar je v popolnem nasprotju z liberalizmom. Liberalci sploh niso liberalni, marveč so avtoritarni in konservativni – njihov cilj je bil od Hayeka naprej, in od Smitha nazaj, vrnitev k „prvobitnemu“ kapitalizmu, bolj surovemu, bolj „liberalnemu“. Svoboda za podjetniške podvige, z vsemi absurdi, ki jih prinaša „nevidna roka trga“, ki izhaja iz podmene, da če ljudje zasledujejo parcialne, pohlepne interese, nezavedno prispevajo k družbeni blaginji, in nesvoboda za tiste, ki v tej tekmi ostanejo praznih rok (njim le miloščina) – svoboda za agonijo, ne svoboda za življenje. Zato pa je kapitalizem kultura smrti – o čemer sem pisal v Smislu in revoltu – , ker strah pred smrtjo, po mnenju kapitalistov, deluje kot motivator pri boju za fleksibilna, nestalna delovna mesta. Cerarjeva stranka je že drugi poizkus oživitve politike in političnih idej LDSa v zadnjih letih po Zaresu, in naposled bo tako tudi končal kot predhodnik. Liberalizem pomeni več fleksibilnosti – prekarnosti, nižje davke za bogate (v Slovenji so že eni najnižjih v Evropi – v Avstriji pa eni najvišjih, pa vendar je tam nivo življenja višji, nenavadno), konec javnega zdravstva, šolstva, oziroma redukcija teh pravic, nižje pokojnine, nižanje minimalne plače, podaljševanje delovne dobe – upokojitvene dobe, ustvarjanje cenene delovne sile itd. O liberalizmu in neoliberalizmu odlična knjiga D. Harveya: Kratka zgodovina neoliberalizma. O tem sem že večkrat pisal, tudi na Delovi strani Revolt (Neoliberalni totalitarizem itd.). V luči teh spoznaj moramo priznati da vse stranke leve in desne opcije podpirajo ekonomski liberalizem, ki se kot vedno konča v socialni agoniji (Bratuškova meni da gre lahko liberalizem v korak s sočutjem: vidi se da nima pojma o čem govori, pač ni intelektualka, ampak uporablja ceneno retoriko). Levica v Sloveniji in Evropi je pač zgolj retorična figura, ki priznava banalne pravice marginaliziranim skupinam, dejansko pa je kar se tiče ekonomije čisto v soglasju z desnico, z minimalnimi odstopanji. Gre za tisočkrat preigrano sceno, kar smo tudi videli na zadnjih Evropskih volitvah (ki se jih nisem udeležil, kot se ne bom niti državnozborskih). Šoltes je recimo brez programa prišel do Bruseljske plače, pa že doslej mu je dobro šlo – nomen est omen, kot pravijo, vse v politiki je le stilski izziv, tudi levica, s Kardeljem vred. Toda resnična levica ne izvira iz Kardelja, marveč iz Marxa in Gramscija – mislecev takega kova v Sloveniji pač še ni bilo, niti jih ne bo.

Če pustimo ob strani banalnosti, kakršnem smo danes priča –  Zapor, resničnostni šov ali Occupy Dob – vidimo da je medijski prostor zaseden oz. prenasičen, kar je poseben problem pri pojavljanju  družbenih alternativ. Samo dve novi stranki sta se dejansko pojavili v zadnjih letih, ki sta izkazovali  potencial za družbeno spremembo: Solidarnost in IDS – Iniciativa za demokratični socializem. Solidarnost se je sprijela z Socialdemokrati, ki se se popolnoma stopili z liberalci – tudi na Evropskem nivoju, saj skupaj z Ljudsko stranko sprejemajo brutalne neoliberalne varčevalne ukrepe, ki znižujejo nivo in dolžino življenja v Evropi in jo približujejo deželam Tretjega sveta – z neo-nazi Merlkovo možačo, Führerjevo „liberalno“ reinkarnacijo na čelu. Socialdemokrati so izdajalci proletariata in prekariata in dejansko zastopajo le še ostanek srednjega razreda z nekaj kapitala – nikogar drugega več. V Sloveniji je to slabih 100.000 ljudi. IDS pa je sicer obljubljala veliko zlasti s programom, kjer udriha po neoliberalizmu – doma imam kopijo, bil sem na predstavitvi, velik del programa je pobran iz Manifesta Zgroženih ekonomistov (francoskih in drugih), a razen utopičnih rešitev – skrajšanje delovnega den /tedna do polne zaposlenosti ni zmogla drugega. V retoriki se je popolno približala „poburžoazenim socialistom“ - Solidarnosti in Socialdemokratom, to je sprejemanje obstoječe družbene hierarhije in krivične delitve premoženja (razpon med plačami 1-10 kot vzklika Luka Mesec). Ok., hvala fantje in dekleta, smo vsaj dovolj zgodaj razčistili koliko je ura. Ko sem bil zadnjič na sestanku lokalnega odbora, sem opazil popolno odsotnost vizije in žara, pa tudi popolno apolitičnost – oni mislijo da bodo za njih avtomatično volili celo anarhisti (to pa je optimizem!). Ker nisem ne anarhist, ne utopičen socialist, seveda sodelovanja tu ne more biti.

Slovenija in Evropa bi rabili jekleno močno radikalno levico, ki lahko edina začrta kurz iz neoliberalne pustinje. V Grčiji so imeli na EU volitvah vsaj Syrizo, v parlamentu v EU je sedaj približno 50 levičarjev, 50 zelenih, 100 neo-fašistov, 200 prodanih socialistov, 200 klerikalcev in konservativcev, ter 100 neoliberalcev, torej upanja na spremembo v bližnji bodočnosti ni. Evropa ima samo še dve prihodnosti: ali bo postala čez 50-100 let nova Afrika ali pa se bo iz ruševin liberalizma dvignila Nova Evropa.  Slovenija bo takrat le še zgodovinski spomin, za fetišiste.