življenje je toliko vredno kot si pripravljen zanj zastaviti. Smisel življenja je svoboda, svoboda za ekspanzijo zavesti, kajti zavest je ekspanzivne narave, s predznakom smisla,  v nasprotju z absurdom.

Zavest je zavezana smislu – v tem je njena esenca. Svoboda je bit intencionalne zavesti, je predpogoj sreče. V demokraciji liberalnega tipa je svoboda večine zreducirana na preživetje. Na eni strani obljublja liberalizem mit o neomejeni družbeni mobilnosti, na drugi strani proizvaja agonijo množic. Mir množic si kupuje s konzumerizmom, ki ljudi pasivizira in razprši. Kapitalizem je kultura smrti – o tem sem pisal v knjigi Smisel in revolt – , zato ker je boj za delovna mesta profitabilen, v soočenju s strahom pred smrtjo – v tej luči tudi lahko razumemo Marxovo tezo o rezervni delovni sili. Liberalni politiki in pravniki (tipa Cerar, Pirnat ipd.) tega ne želijo razumeti, ker imajo omejen horizont vedenja („testa quadrata“) kot vsi buržoazni komiji – režimski intelektualci in psevdo-intelektualci ter intelektualni birokrati, za razliko od pravih intelektualcev, progresivnih, ki se zavedajo družbenih antagonizmov in historičnega univerzuma, v katerem delujejo za ljudstvo, ne za elite. O tem že Gramsci: organski in tradicionalni intelektualci, in potreba po ustvarjanju novih. O tem sem pisal tudi v Neoliberalnem totalitarizmu. Tradicionalne intelektualce namreč oblast prelahko „kupi“ z družbenim statusom, ki jim ga dovoli, kar slednje zavede, da mislijo da so neodvisni od obstoječe oblasti. Retorika pravne države je utemeljena na nezaslišanem zločinu zasebne lastnine – liberalni pravniki so spregledali Marxa, četudi so bojda imeli v bivši Jugoslaviji Temelje marksizma tudi na pravni fakulteti. Marx je namreč zapisal v Očrtih politične ekonomije sledečo neprijetno resnico, pred katero meščanski pravniki zardijo:

„Meščanski ekonomisti imajo pred očmi samo to, da se da z moderno policijo bolje producirati kot na primer s pravico pesti. Pozabljajo le, da je tudi pravica pesti pravo in da pravica močnejšega v drugih oblikah živi dalje tudi v njihovi ''pravni državi''.“ Meščansko pravo, ki ščiti zasebno lastnino, si umije roke ko je govora o uporabi sile – slednje prepusti zvestim psom-čuvajem buržoazije. Tole moje razmišljanje je dejansko rekapitulacija večletnega pisanja, kjer sem že izpostavil glavno srž problema.

V EU danes divja ekonomska vojna, ki nosi masko miru. O ekonomskem genocidu, katerega bi lahko bil obtožen Friedman in politiki tipa Reagan, Thatcher, Pinochet in podobni v 80-ih, 70-ih se ne govori, ko se omenja besedo “liberalizem“ in “neoliberalizem“. Toda ekonomski genocid se s pomočjo sedanje krize nadaljuje in širi. Krize so namreč izredno uporabne za uvedbo radikalnih ekonomskih rešitev – o tem Klein v Doktrini šoka  (Friedmanova šok terapija). Ljudstvo na Zahodu in drugje pa molči ali občasno protestira. Če bi živeli v Robespierrovih časih, bi bila rešitev nagla in odločna in bi imela obliko giljotine (postavljeno nekje med banko in parlamentom). Ker ne živimo v Robespierrovih časih je potrebno mobilizirati množice tako da pride na trge in ulice po vsem svetu ogromno ljudi, ki so pripravljeni tudi na solzivec in udarce pendrekov in ostala „demokratična sredstva“, ko se postavijo v bran svobodi in svojim pravicam. Buržuji dobro vedo da pravice zajamčene v ustavi v praksi ne jamčijo nič, kajti nivo uresničevanja pravic je zajamčen s količino kapitala, s katerim posameznik razpolaga, podobno tudi v European Convention on Human Rights, v zvezi z uporabo sile in apologije ubijanja s strani države, o čemer sem razpravljal na primeru uboja Carla Giulianija med demonstracijami v Genovi l. 2001 v svoji knjigi State and revolution in the 21st century. V zvezi s policijskimi pooblastili je zanimivo poznati tudi policijsko nasilje na šoli Diaz in v kasarni Bolzanetto, dogodkoma ki sta sledila Giulianijevemu uboju. Zanimivo, pred leti so v Grčiji na protestih proti varčevalnim ukrepom ustrelili 15-letnega dečka, kako se zgodovina ponavlja! Sistemski intelektualci so plačani da ne razmišljajo kritično, radikalno, proti-sistemsko, da molčijo. Že Foucault je pisal o tem da željo elite množicam vzbuditi občutek, da ne razumejo same sebe – na tem temelji vsa buržoazna dominacija in nadzor nad množicami. Tako mase ne vedo kdo je njihov resnični sovražnik: buržoazna apropriacija vednosti. A vednosti ni mogoče apropriirati, četudi se buržuji tako trudijo za slednje, toda radikalna družbena misel obstaja od vekomaj. A nadutost oblastnikov je vselej sankcionirana, kajti zgodovina ne odpušča. Buržuji uče ljudi da je človekova bit statična, da je dana od vekomaj za vekomaj – buržoazni platonizem –, ne priznavajo da je dinamična, kar uči dialektika – o tem Marx, Engels, Lenin, Gramsci, Marcuse, Barthes, Althusser. Buržuji zaničujejo revolucionarno in dialektično gledanje na družbo, ker se bojijo za svoje osebne koristi, toda zgodovine ni mogoče ustaviti. Še sam Martin Heidegger, buržoazni metafizik je moral priznati da marksistična koncepcija zgodovine dejansko nima konkurence. Naj se kolo zgodovine le premakne za nekaj stopinj, pa bo moč slednje vnovič preveriti.

Lenin pa je vedel še nekaj česar buržoazni humanisti ne vedo: da je potrebno z barabami obračunati finalno. Ko so še pred Oktobrsko revolucijo ruski komunisti glasovali o smrtni kazni, so bili večinsko proti, Lenin pa se je vzdržal – o tem piše Deutscher v knjigi o Stalinu. Toda Leninu se je pozneje zgodil partijski sidrom, zato je bila revolucija izdana. Danes vemo da je zdravilo za to edino komunizem brez partije, ki mobilizira množice, in ne dovoljuje uzurpacije revolucionarnega potenciala s strani avantgarde. Ker mora biti revolucija permanentna v smislu permanentnega pritiska na meščanke institucije dominacije, tudi njenih sadov ni možno ukrasti in jo napraviti avtoritarno, z uporabo množične strategije odpora (množični shodi, marši, okupacije) ter multiplikacijo političnih bojev (veriga ekvivalenc). Velja pa sledeče: kakovost revolucije je vselej odvisna od „kakovosti“ tiranije, kateri se zoperstavi: to je sine qua non pogoj vsakega revolucionarnega dejanja, zato nas zgodovinska razočaranja, porazi in termidorji ne morejo prizadeti in omajati. Vse je odvisno od togosti ali fleksibilnosti sistema. Enkratno revolucionarno dejanje je bilo v zgodovini običajno, danes pa so metode drugačne, v „demokracijah“. V preteklosti so se tega problema lotevali drugače. Che Guevara je bil pripraven žrtvovati življenje, medtem ko je Tito taktiziral in se poburžoazil. Danes svet potrebuje brezkompromisno, revolucionarno multitudo, ki se zaveda, da ni prihodnosti brez revolucije, globalne revolucije, ki ni več resolucija v leninističnem smislu, marveč ve da revolucija ni enkratno dejanje – od zgoraj navzdol –, ampak je konstanten proces spreminjanja zavesti, institucij in družbe. Miroljubna je toliko kolikor jo oblast dopušča. Permanentna revolucija – permanentna družbena sprememba. Tega FDVjevski propagandisti meščanskega liberalizma, enodimenzionalni psevdo-intelektualci, režimski komiji, ki so izdali oziroma „liberalizirali“ sporočilo ustanovitelja FDVja Staneta Dolanca, kakršno je to že bilo (tistega Dolanca, ki je izdal pristne komuniste, razumel pa je komunizem kot lojalnost partiji) ne razumejo, oziroma ne želijo razumeti vzvišenosti revolucionarnih misli.

Revolucija je več kot revolt – česar Camus ni razumel, razumela pa sta Lenin in Marcuse – kot kot sem to definiral v svojih pesnitvah Rivoluzione perpetua in Fine del capitalismo:

“Equilibrio sociale immutabile – 

desio della tirannide labile;

cambia l'universo, solo la mutazione

rimane, anzi di più la rivoluzione”

“Leone rosso della Rivoluzione

lacererà colla forza letale

idoli della falsa creazione,

tirannide atroce del Capitale!”

Bistvo države sta svoboda in razum (Althusser), medtem ko je njena dejanskost tiranija in norost. Vsak pravi buržuj ima psa čuvaja in butlerja, tako ima tudi država policaje in  pravnike, ki varujejo „zasebno“ lastnino, ki je prilastitev družbene produkcije. Da je pravo apologija tiranije kapitala in  buržoazije, tega komiji, ki ga izvršujejo, in njegovi pisci nočejo in ne smejo priznati. Pravo ni univerzalna, marveč je partikularna kategorija. Da pravo ni pravica sem pisal v Delu lani ob protestih: Pravo ni pravica. Pravo je celo posmeh pravici (meščansko, kapitalsko pravo). O tem tudi moja analiza Kazenskega zakonika RS (verzija iz l. 2008) v eseju Totalitarizem demokracije in ideologije. Nevedno ljudstvo nasede besedam o „demokraciji“, o „pravni državi“ o „človekovih pravicah“, pozablja pa se da je pravo le koncept zaščite kapitala in njegovih nosilcev, življenja v funkciji biopolitike – o tem več Foucault: Birth of Biopolitics, predavanja o biopolitiki itd. Pravna država s tistim, ki se ne strinja z njenim terorjem zelo nedemokratično obračuna. To je oblika biopolitičnega totalitarizma, o čemer sem pisal v State and revolution in the 21st century. Demokracija namreč ni pravica, ne svoboda, marveč je tiranija, kot demokracija Antične Grčije, za svobodne meščane, ne pa za sužnje, o čemer je pisal že Lenin. „Sužnji“ so danes novi proletariat – pod-proletariat (prekariat) in sweetshop delavci v Indiji, na Kitajskem, na Tajskem, v Maleziji itd., ki delajo za ceno, ki je nižja od najnižjih socialnih nadomestil v EU, pod-delavci, ki šivajo in sestavljajo naprave za Evropske, Ameriške in Japonske blagovne znamke. To je dejansko današnja „rezervna armada delovne sile“, ki pritiska na mezde na Zahodu – prilagajanje navzdol, „fleksibilizacija“. Zato pa je cilj iz periferije EU narediti „malo Kitajsko“: „Evropa dveh hitrosti“, ki je Evropa dveh vrst državljanov: „večvrednih“ (Nemci, Francozi, Britanci) in „manjvrednih“: Španci, Portugalci, Slovenci, Grki, Hrvati, Poljaki, Litvanci, Estonci, Romuni (odlični ceneni delavci!), Bolgari itd. EU je totalitarna, ne svobodna, o čemer sem pisal v svojem eseju v State and revolution; če bi bila namreč zares demokratična, bi bila minimalna plača enaka po vseh državah, enako maksimalna (razpon pa ne bi smel biti previsok), tako ne bi bilo izkoriščanja periferije s strani Berlina, Pariza in Bruslja. Kaj dejansko pomeni sedanja kriza za upe o pravični, socialni Evropi pišejo Les atterrées –  Zgroženi ekonomisti (francoski in drugi) v svojem Manifestu. Ni kriva zapravljiva socialna država z izdatki za socialo, da je zašla v dolgove, ki jih bodo plačevali naši potomci – ne gre za časovno odplačevanje, marveč medrazredno, plačajo nižji sloji –, marveč je krivo da se morajo države zadolževati na finančnih trgih, ne pa neposredno pri Centralni banki, ker bogati vplačajo vedno manj v blagajne (davek na kapital v Sloveniji je eden najnižjih v EU, medtem ko je delo nadpovprečno obdavčeno). Ker pa bogati dodatno privarčujejo zaradi fiskalne kontrarevolucije, lahko kupujejo državne obveznice – to je privedlo do groteskne situacije, država vzdržuje bogate: „Jackpot učinek“. Makroekonomije in fiskalne politike ni moč zvesti na nivo gospodinjske ekonomike – to je nezaslišana laž liberalcev, ki želijo imeti izravnan proračun, ponavljajo pa jo za njimi kot papagaji nevedni novinarji, ki so nezavedni propagandisti liberalizma. Dolg je oblika nadjaza (Žižek) in globalizma-imperializma. Kleinova piše v Doktrini šoka, da bi se Keynes v grobu obrnil, če bi izvedel kako so zlorabili njegovega otroka: IMF, ki je bil namenjen pomoči državam, ne pa za sredstvo pritiska za izvajaje brutalnih varčevalnih ukrepov, popolne privatizacije itd.: zgodba iz Južne Amerike, Evropskega juga, Jugovzhodne Evrope. „Fleksibilizacija“ je drugo ime za suženjstvo, tako kot neoliberalizem, s svojo fiskalno kontra-revolucijo, o tem sem pisal v Delu lani: Neoliberalni totalitarizem in zloraba ekonomije. Če bi ljudje vedeli da liberalizem na sebi nima nič liberalnega, marveč da je zgolj surova oblika reakcionarne in konservativne koncepcije družbe, kar se tiče ustvarjanja in delitve bogastva – o tem Harvey v svoji knjigi Kratka zgodovina neoliberalizma –, ne bi več tolerirali „liberalnih“, niti „konservativnih“ politikov (od Drnovška, Pučnika, Peterleta, Kacina, Janše, pa tja do Pahorja, Bratuškove in Cerarja). Ljudi je prelahko zavesti s floskulami o „domovini“, „Evropi“, „skupnem dobrem“, „reformah“, „liberalizaciji“, „demokraciji“ (podobno kot jih je nekoč cerkev z „nebesi“, z „grehom“), da pa gre v resnici za obliko surovega ekonomskega liberalizma, ki vodi v globalno revščino na eni strani, in nezaslišano bogastvo kapitalskih elit, o tem pa retoriki liberalizma in patriotizma vešče molčijo. Recept pa je star že desetletja: z apeliranjem na skupno in na nacionalna čustva zavesti ljudi in si pridobiti manevrski prostor za brutalne družbeno-ekonomske reforme, ki peljejo v razkroj težko izbojevane dediščine „socialne države“ – dediščine socializma (kakršen je pač bil). Da je bil Drnovšek prijatelj Jeffreyja Sachsa, ki je bil nekakšna liberalno-zločinska reinkarnacija Miltona Friedmana in Čikaške šole, ki je pustošila po Južni Ameriki s svojimi ekonomskimi ukrepi, Sachs pa je pustošil po Poljski in v Rusiji s svojimi liberalnimi nasveti in “šok terapijo“ na pobudo Svetovne banke, o tem  ljudstvo nič ne ve, sicer ne bi povzdigovali Drnovška do svetnika. Da naj Slovenija postane mala Poljska, to si upajo priznati le redki liberalci (ljubitelji višegrajske ekonomike). S političnimi naivci je lahko upravljati, to spoznanje veje tudi iz knjige Izigrani narodi Jugoslavije.

„Danes so dovoljene sanje,“ „jutri vam bomo natočili čistega vina“, kot je nekoč obljubljal Kučan (drugo polovico govora je seveda spretno zamolčal in jo le mislil). Ob obletnici Osamosvojitve pa je dodal, da komur ta država ni všeč, naj si izbere kakšno drugo, kaj je več kot cinično, saj je pozabil dodati, da je bila ta država ustvarjena v dobro tranzicijske levice (reinkarnirani in navidezni komunisti) ter desnice: cilj je bil ustvariti novo družbeno elito (Liberalni forum – bodimo liberalni!). O tem sem pisal tudi v eseju Kako so nam ukradli demokracijo, pa tudi v odlomku v State and revolution in the 21st century. Groteskno pa pa je da je ravno Kučan napisal predgovor k slovenski izdaji Hesselove knjige Dvignite se!, ki govori o boju proti neoliberalizmu. Zanimivo je tudi da na zaslišanju v Haagu, kot priča proti Miloševiču Kučana niso nič spraševali o retoriki nacionalizma oziroma nacionalnih apelov pred in tekom procesa razkroja Jugoslavije, retorike, ki se je uporabljala širom Jugoslavije, in kakšen je bil poslednji cilj te retorike, njeno poslednje razodetje: ustvariti neoliberalno pustinjo, z nekaj dobro utrjenimi liberalnimi gradovi. Vsi politiki iz bivše Jugoslavije in FDVjevski piarji z veseljem navajajo Miloševiča kot poosebljeno zlo in uničevalca Jugoslavije, da bi si olajšali vest, pozabljajo pa da en človek ne more uničiti države, da podobno kot v kemiji do eksplozije ne more priti le zaradi enega elementa v spojini, marveč mnogih, ki proizvedejo reakcijo, kar v političnem jeziku pomeni konvergenca nacionalizmov posameznih republik z odbojno silo (Hrvaški, Srbski, Slovenski, Bosanski, Makedonski nacionalizem), o tem tudi piše Jurij Zalokar v Izigranih narodih Jugoslavije, o medijskem „pranju možganov“ in demoniziranju Srbov (enačenje JLA in Srbov, primerjave s Četniki itd.), vse tja do klic staroslovenskega sovraštva do Srbov iz začetka 20.stol, ki se je končalo z „vzgojnim bombardiranjem“ Beograda z osiromašenim uranom na Clintonov ukaz (Slovenija je dala zračni prostor NATU za prelete), bombardiranjem, ki je poleg kolateralne škode (civilisti) povzročilo sevanje in s tem povezane posledice. Nacionalizem je „zdravilo“ za slabosti slehernega slabega družbenega upravljanja. Pri podžiganju nacionalnih čustev pa nemajhen del krivde nosijo tudi režimski intelektualci (dandanašnji ali bivši), filozofi (recimo tandem Hribar), naivni pisatelji in pesniki (pesniki si ne morejo dovoliti političnega analfabetizma), ki niso bili sposobni predvideti posledic svoje nacionalistične retorike (Nova Revija, Društvo pisateljev). Tudi to je eden od razlogov zakaj kot pisatelj ne želim biti član društva pisateljev, ker sem komunist, ne piar liberalizma, buržoazije ali cerkve. Obljub o demokraciji in svobodnem trgu, ki ni nikoli svoboden, marveč vedno privede v monopol ali oligopol, o čemer govore teorije nepopolne konkurence (Sfiligoj), pa so se posluževali širom Vzhodne Evrope, kar je bil učinkovit recept. Ker socializem oz. „partijski komunizem“ ni dajal zadostnega bogastva elitam, ga je bilo potrebno zamenjati. Da pa ni deloval niti za ljudstvo, kot bi moral v teoriji, o tem pa tudi Laclau in Mouffe v Hegemoniji in socialistični strategiji: razhajanje med vodstvom in vodenimi, samozadostnost partije itd. Sicer pa je že Lenin svaril pred vele-ruskim šovinizmom. Problem ZDA in Zahoda je da komunizem vselej enači z ruskim šovinizmom, ker so pač marksistični analfabeti, svoj šovinizem pa prodaja kot „demokracijo“. Toda demokracija, ki je nastopila v Jugovzhodni Evropi po 1990-em letu je ljudstvo še bolj izneverila, obljubljajoč konec zgodovine, to pa zato ker je liberalna, ne ljudska, ker je elitistična. Ustavno zapisane pravice v praksi namreč niso uresničljive, če posameznik ne razpolaga s kapitalom, ki mu zagotavlja nivo delovanja pravic in svoboščin in pravnega varstva. Da so meščanske institucije danajsko spački – o tem že Engels v Razvoju socializma. Če bi se zbrali v Sloveniji in EU vsi, ki so jim kršene ustavne temeljne osebnostne pravice do združevanja, osebnostnega razvoja, do kulturnih, socialnih, družinskih, osebnostnih, spolnih in ostalih pravic, zajamčenih v ustavi, bi se države EU zrušile pod težo vlog, kajti vse zlo izvira iz neomejene moči kapitala, ki vzdržuje tiranijo, ki se imenuje demokracija. Zato so demokratične pravne institucije farsa pravice, ker ne morejo ščititi državljana brez zadostnega kapitala. Kjer vlada pravica močnejšega govorimo o tiraniji. Da pa je tisti, ki ima kapital superioren človek je meščansko-luteransko-kalvinističen mit, kajti kapital je sredstvo za življenje, ne pa smisel življenja. Da pa je to sredstvo zamenjalo cilj pa Marx piše že v Ekonomsko-filozofskih rokopisih. Kapitalist ni Nietzschejev Zaratustra, ni nadčlovek, marveč je podčlovek, z vidika ustvarjalnosti, ker kapital ni ustvarjalen, je le odtujeno delo tujih rok, na podlagi presežne vrednosti (Marx). Reprodukcija ni produkcija – o tem Baudrillard v Simulacijah (reprodukcija znakov). O tem sem tudi pisal v svojem eseju o kapitalizmu in odtujitvi v Smislu in revoltu.

Resignirano, nevedno in apolitično ljudstvo je želja vsake oblasti, že od začetka civilizacije. Oblast se namreč ljudstva zelo boji in ga sovraži, zato ker jo je strah, da bi spregledalo  resnico o privilegijih, ki jih neupravičeno uživa, in o tiraniji. Že Alfieri je pisal v 18. stoletju kako sprevržena je tiranija (spis Della tirannide), ki pa vselej zmaga nad svobodo, razen v umetnosti, ki njun spopad tragično podoživlja. Zato se je v tragediji Bruto Secondo postavil na Brutovo stran, ker je z umorom Cezarja želel zaščititi Rim pred diktaturo.

Toda družbeni sistemi se spreminjajo (sužnjelastništvo, fevdalizem, kapitalizem) tiranija  pa ostaja kot prevladujoča oblika vladavine, ki se danes imenuje demokracija. Da je razlika med proizvodno in presežno vrednostjo vir vsega kapitala in moči elit – na tem sloni vsa stavba kapitalizma: to je spoznanje, ki veje iz Kapitala. Liberalci tulijo da je trg svoboden tembolj, čim manj je na njem države, pozabljajo pa da jim to „svobodo“ zagotavlja meščanska policija in meščansko pravo, država, ki ščiti njihove zasebne interese: interese bankirjev in  korporacij.

Živimo v svetu banalnosti, medijskih simulacij, resničnostnih in političnih šovov, ki nimajo nič skupnega z resničnostjo. Za medije je najbolj zanimiv tisti, ki govori najglasneje, ne zanima pa jih da najglasnejši niso najpametnejši, marveč so popolne mediokritete, ki zagovarjajo neznosne in nazadnjaške ideje –  „liberalni“ in „konservativni“ politiki, ki ljubijo cerkev in kapital, ne pa človeka. Politiki  niso brali ne Marxa, ne Heraklita, ki je zapisal že pred 2500 leti, da smo in nismo, iz česar sledi, da je subjekt v procesu stalnega reformiranja (Deleuze je rekel da ne moremo reči kaj je subjekt). Niso razumeli – o primitivci FDVjevski, stanca simplicitas! – niti Nietzscheja in Zaratustrine plemenitosti! Niso razumeli da sta v končni instanci Marxov totalen človek in Nietzschejev Zaratustra ena in ista stvar! Nič ni bolj praznega kot so politiki, ki zmorejo le retoriko, ne pa miselne in moralne avtonomnosti. Zanimiva teza govori o patološkem narcisu, kot najbolj prilagojenemu subjektu v Zahodni družbi. Tezo je razvil Cristopher Lasch, nadaljeval pa Slavoj Žižek. Patološki narcis nima Ojdipovskega nadjaza, ki deluje kot ponotranjena norma, marveč arhaičen, grozeč pred-Ojdipovski nadjaz, ki ga doživlja kot krivičnega. Patološki narcis je po Žižku nujna oblika družbene subjektivnosti, ker je v Zahodni družbi pomembna pripadnost „belonging“ drugim, njihovo mnenje, ki daje zadovoljstvo jazu. Patološki narcis z majhno družbeno močjo ne more narediti veliko škode, grozljivo pa je pomisliti kaj lahko naredijo tisti z veliko družbeno močjo: politiki, popularni politiki, ki ne priznavajo nobene krivde, nobene napake, nobenega drugega stališča; politiki, ki so prepričani da sami vse najbolje vedo.

Kadar se govori o koncu ideologij se pozablja na to, na kar je opozarjal že Marcuse, da namreč absorpcija ideologije v resničnost ne pomeni konca ideologij, marveč le njihovo okrepitev. Pozablja se tudi na to, kar je zapisal v Enodimenzionalnem človeku da ni totalitarna le partijsko-vojaška koordinacija družbe, marveč tudi ekonomsko-tehnična, ki deluje prek manipulacije s potrebami ... Hayek je trdil da brez lastnine ni pravice, in s tem priznal da je kapitalizem zločin, saj v njem tisti, ki nima lastnine, oziroma je ima malo, nima pravic. Toda Hayekov čas je preživet.

Sartre je zapisal v Biti in niču sledeče: “Biti svoboden ne pomeni izbrati historičnega sveta, v katerem se človek pojavi … marveč izbrati sebe v svetu kakršenkoli ta pač je ” (Sartre, 1943/2010: 542). A Sartre je dal definicijo svobode pod „represivnim načelom resničnosti“, če se navežem na Marcuseja, kontingentne resničnosti, ki je vezana na pogoje tiste resničnosti, ki jo revolucionarno dejanje spreminja, ukinja in razbija. Na zadnji strani Enodimenzionalnega človeka je Marcuse že l. 1964 opisal „sedanjo situacijo“:

„Izobčenci in outsiderji“ so „izvrženi iz demokratičnega procesa“, znotraj „neznosnih pogojev“.

“Njihova opozicija je revolucionarna, čeprav njihova zavest ni. Njihova opozicija udari sistem od znotraj in zato ni okužena s strani sistema... Ko se zberejo in gredo ven na ulice, brez orožja, brez zaščite, da bi zahtevali najbolj primitivne civilne pravice, vedo da se soočajo s psi, s kamenjem, bombami, zapori, koncentracijskimi taborišči, celo smrtjo. Njihova moč je onkraj vsake politične demonstracije žrtev reda in zakona. Dejstvo da so začeli zavračati igro, pomeni začetek konca nekega obdobja“(Marcuse, 1964/2002: 261).

Tomaž Janežič, pisatelj