Boštjan M. Zupančič piše v 'Drugi od suhih krav': Tembatsu (nemeza) da so „prededipalci“ povzročili krizo, torej posamezniki, ki niso pravilno razrešili Ojdipovega kompleksa zaradi odsotnosti moralnega zakona očeta; po njem je torej kriza posledica posameznikov, ne pa spopad med kapitalom in delom. Po njegovem je bil kapitalizem nekoč dober (keynezianizem), potem pa se je spridil, zaradi moralno nezrelih patoloških narisov, ki se niso mogli osvoboditi od infantilne fiksacije z materjo in se identificirati z očetom, to so „prededipalci“. Žižek, ki je tudi teoretski psihoanalitik „lakanovec“, v 'patološkem narcisu' piše o arhaičnem, „prededipovskem nadjazu“, ki ga imajo patološki narcisi, ko strah ne izvira iz občutka krivde pred očetom, marveč iz arhaične, preganjalne tesnobe. Narcis doživlja krivdo kot grožnjo, ne pa kot posledico tega da se je pregrešil zoper očetov zakon. Po Freudu je bilo v 'Totemu in tabuju' na začetku 'dejanje', torej očetomor in incest – „ojdipov kompleks“. Problem je tako poenostavljen, ima mitološki izvor, in psihoanalitična razlaga družbe je ta, da vidi družino kot izolirano, družbo pa kot statično, metafizično. Že Reich je nasprotoval Freudovi tezi o univerzalnosti Ojdipovega kompleksa, Deleuze-Guattari pa v „Anti-Ojdipu“ govorita o 'nezavedni produkciji želje' v katero je vpletena vsa družba; ne gre le za trikotnik oče-mati-sin, marveč za tri + 1, pri čemer je družba tisti dodatni faktor. Funkcija staršev je seveda identifikacija in ponotranjenje norm, v tem ima psihoanaliza prav, pozablja pa na celotno družbo (na družbeno klimo) in na dejstvo, da so starši le parcialni objekti Želje, ne finalni; v ljubezenskem odnosu torej ne gre za regresijo. Psihoanaliza je namreč kavzalna, išče vzrok, ne pa finalna (individualna psihologija), ki išče cilj posameznikovega stremljenja. Adler, Freudov učenec in odpadnik, je spolni nagon nadomestil s potrebo po uveljavljanju, kar je le druga plat istega kovanca, v tem je bil Freud pač daljnovidnejši. Po lacanovski psihoanalizi oče zastopa Zakon, preko jezika pa posameznik vstopa v simbolni red, kdor torej tega ne akceptira v nezavednem, je izgubljen, torej prededipalec. Župančič za krizo krivi slednje, ki se delijo na patološke narcise, sociopate in psihopate – slednjih je v politiki in financah čedalje več (tudi na Wall streetu). Toda ta razlaga ne pojasni situacije izpred desetletij, stoletij, tisočletij – družbo vidi kot statično. Če pravi oče pooseblja Zakon, obstoji mitičen red od vekomaj, in človeška družba je v večnem ravnovesju; toda buržoazno razumevanje človeka, kamor spada tudi teoretska psihoanaliza, Freudovska in Lacanovska ne razume historičnega univerzuma in dialektike, po kateri je vse gibanje, v tej luči tudi Adlerjeva korekcija Freuda: „Življenje je gibanje, od minusa k plusu“. Po tej teoriji bi v najboljšem od možnih svetov sin vselej ubogal očeta, saj bi bil njegov vselej najboljši Zakon, človeštvo bi ostalo vselej na isti stopnji razvoja (v tem tudi Reichov očitek Freudu), razvoj pa hočeš nočeš vključuje tudi transgresijo. Do družbenega napredka pride tako, da se obstoječi moralni zakon preseže, v kolikor je pomanjkljiv, družba pa ni ena sama univerzalna matrica, marveč jih je več (Freudova teza je dejansko dokaj Evropocentrična.)

S teorijo „patološkega narcisa“ se lahko razloži vse in nič, kajti Cristopher Lasch piše v svoji knjigi da je dejansko ravno patološki narcis najbolje prilagojen v zahodni družbi, Žižek pa celo pravi da je „družbeno-nujna forma subjektivnosti“, zaradi občutna pripadnosti („belonging“). To, da je nekdo „patološki narcis“ (tudi Žižek sam, pa filozofi in umetniki, politiki, zvezdniki, celo mehaniki itd.) - če gledamo to v luči psihoanalitičnih teorij je celotna družna prežeta z narcizmom (kultura narcizma), torej narcis v ničemer ne izstopa, zato tudi ne more biti izvor zla. Mozart recimo je bil definitivno velik patološki narcis, pa je kljub precejšnjim karakternim hibam (čeprav je imel odličnega očeta) ustvaril veliko lepega za svet, kajti intuitivno je dojel, da je lepo tudi dobro in resnično (velika harmonija biti), se pravi je – če sledimo Zupančiču iz pred-edipalne faze prišel do razsvetljenja, do Zakona – „epifanije“ po Zupančiču. Melanie Klein piše v „Zavisti in hvaležnosti“, da je kreativnost najboljši dokaz, da je otrok ponotranjil dobro materino dojko, in da je ustvarjanje izraz hvaležnosti, torej duševnega zdravja, medtem ko je zavist znamenje bolezni. Torej je bil Mozart „dober“ patološki narcis, ker je poznal „hvaležnost“. Pravega človeka zelo zaboli, če mu rečemo da je „nehvaležen“, a precej ljudi hvaležnosti ne pozna več (sociopati?), seveda pa ne smemo hvaležnosti zamenjevati s servilnostjo ali „odnosom odvisnosti“ (od denarja, drog itd.). O hvaležnosti ne moremo govoriti v izrazitih odnosih podrejenosti (gospodar-hlapec). Na drugi strani imamo „patološke narcise“ tipa Stalin ali Nixon ali Kissinger ali Merklova ali Bush … patološki narcisi, ki so ustvarili pekel. Razlika torej ne more biti v strahu pred očetom (simbolnim). Zupančič pravi, da ima narcis dve nad-kategoriji, kot sta 'sociopat' in 'psihopat'. Da so torej psihopati v politiki in gospodarstvu povzročili dejansko zlo: „funkcionalni psihopati!“(v zaporih jih ni). Ti so izvrstno prilagojeni okolju, institucijam (institucionalni ljudje), ki jih zlorabijo za svoj namen. Med slednjimi navaja tudi Obamo, Kučana in Drnovška. O njihovem moralnem hazardu imamo vsi, ki kritično razmišljamo, kaj povedati. (O Janši pravi Zupančič da se bo izjasnil jeseni, ko mu poteče mandat evropskega sodnika, kajti tedaj bo odvezan molka, komentiranja tekočih procesov).

Še vedno je problem njegove „vse-inkluzivne“ teorije, da ne zajema razlage družbeno-ekonomskih kriz. So bili v Antičnem Rimu sami psihopati na oblasti? Tiberij že, pa vendar je vladal, Nerona je senat prisil, da je napravil samomor, toda kaj pa Avgust, pod katerim je Rim doživel največji razcvet? Pa Dioklecijan, znan po svoji krutosti, a politično zelo uspešen? Je Rim propadel zaradi njih in ali so bili Barbari moralno bolj razviti?

Z individualno psihologijo pri velikih zgodovinskih premikih ne pridemo daleč. Tudi sijajna Frommova analiza Stalina in Hitlerja v 'Anatomiji človeške destruktivnosti' ne razloži fenomena množice. Fromm izhaja iz Freuda, ko pravi da obstajata dve vrsti destruktivnosti: obrambna, ki je skupna tudi živalim, torej 'benigna', in 'maligna', ki je užitek destrukcije zardi nje same, ki je specifična zgolj za človeka. Freud v svoji knjigi Nelagodje v kulturi piše da poleg destruktivnosti, ki brani Eros, torej libido, obstaja še druga sila, Tanathos, „gon smrti“, za katerega Freud pravi da ga lahko vidimo že pri majhnih otrocih, povsem normalnih, v obliki malih krutostih med igro, kajti jaz je, tako kot libido, narcistično investiran, v sadizmu pa človek doživlja potrditev starodavnih sanj o vsemogočnosti. O tem sem že pisal pred časom, tudi v svojih filmskih esejih, kjer sem apliciral Freudove ugotovite na posamezne filme, in se tu ne bi ponavljal. Problem Freudove teorije je zopet da je „vse-inkluzivna“, torej razlaga vse, ker poenostavlja. Freud, ki je opazoval grozote Prve svetovne vojne je na prišel do spoznanja, da se take destrukcije ne da več razložiti preko Ojdipa, zato je vpeljal koncept „gona smrti“. Njegova razlaga je privlačna, pa vendar je nepopolna. Freud je pozabljal – in Zupančič tudi pozablja – da se v kulturi množic stvari nalagajo kot plasti v usedlinah v naravi, tako je tudi s človeško duševnostjo. Tukaj se družbeno-ekonomski, družbeno-psihološki in biološki elementi prepletajo. Zatiranje in discipliniranje družbe ustvarja nevarno dialektiko gospodarjev-hlapcev, ki se potem razrešuje na tragične načine, pri vsakem posamezniku pa na edinstven način, kajti vsako življenje je neponovljivo, toda ne izolirano do kulture, v kateri biva. Sreča ni gora, ki jo osvojiš, v konkurenci z drugimi, marveč je mreža odnosov, v katere je si vpet. Svobodna družba ustvarja svobodne ljudi. Freud pravi da z razvojem civilizacije narašča občutek krivde, Marcuse zato išče izhod v ne-represivni civilizaciji (o tem sem pisal v knjigi Smisel in revolt in drugje).

Biologi, s katerimi Zupančič tudi sodeluje pri svojem ciklu 'Sedmih suhih krav' od katerih so do sedaj izšle štiri (med njimi Anton Komat, Gorazd Pretner) pravijo da igrajo ključno vlogo v sedanjem družbeno-ekološkem razsulu 'hormonski motilci' (Komat o tem dosti piše, tudi v svoji zadnji knjigi 'Potniki na ladji norcev'). Po teh podatkih so slednji prisotni tako rekoč povsod, v hrani in pijači, zelenjavi, sadju, mesu, plastičnih embalažah itd., in že fetus je z njimi prepojen, zato naj bi bila posledica tega tudi čedalje večja feminizacija moških in maskulinizacija žensk. Komat svari da bosta prostotrgovinski sporazum in TISA največji grožnji za demokracijo, ker bodo multikorporacije uničile lokalno pridelavo hrane (tako kot so pokupile avtohtona rastlinska semena in jih patentirala pod svojimi blagovnimi znamkami), monopolizirale trg in se izognile zdravstvenim standardom, kar bo imelo posledico v slabšem zdravju, kakovosti – in nenazadnje dolžini življenja (Evropski parlament je že sprejel tudi „nepozabno klavzulo“ – proti je od Slovencev glasoval le Šoltez – po kateri lahko velike korporacije tožijo vlado zaradi izgube dobička, kar pomeni da bodo vlade služile njim, države izgubile suverenost, državljani pa najmanjši vpliv na izbiro kakovostne hrane, ki jo bodo uživali – npr. v Egiptu je francoska firma, ki jim dobavlja vodo že hotela tožiti vlado, ko je slednja hotela dvigniti minimalno plačo, cilj ZDA je to metodo vpeljati tudi v Evropo. Kot sem napovedal bo Evropa torej postala Afrika, pa ne čez 50 let, s tem tempom že čez 5 let!).

Ne glede na vzroke so rezultati vidni na vsakem koraku: imamo poženščene moške – pomanjkanje testosterona (ali očetovske figure v otroštvu) (Zupančič piše da imajo mnogi prededipalci značilno preveč podkožnega maščobja in premajhno poraščenost), na eni strani, in možače, s pomanjkanjem estrogena, na drugi. Zato ni čudno da homoseksualni lobiji preko svoje finančne moči vplivajo na pravo in medije, da lahko legalno preoblikujejo zakonodajo, ki jim omogoča posvajanje otrok, ki ne bodo imeli identifikacijskih vzorcev od staršev (deklica matere, deček očeta). To je resnično problem slovenske družbe, ki je že tako poženščena (Cankarjanska mati), oziroma „pomožačena“, zato opažamo tudi na sodiščih poplavo žensk (o tem Zupančič pikro piše, da bi morale pravnice ki pridejo na faks le z „nezavedno prtljago“ (želijo po posedovanju penisa), odleteti na sprejemcih, ki jih žal na pravu v Sloveniji ni). Tukaj se strinjamo, še vedno pa tako ne pridemo do odgovora za krizo, in razkroj družbe – to so le epifenomeni. Moja teza je drznejša in bolj historična: ne da je bil kapitalizem, in z njim protestantizem nekoč dober, kot trdi Zupančič – po Frommu prav nasprotno, saj je ostro napadal Lutra v 'Begu pred svobodo' – , vseskozi je bil gnil, in se je le reproduciral. Pri analizi te prvobitne gnilobe nam pomaga seveda marksistična teorija (klasiki in sodobni avtorji): gre za prvovrstno politično-ekonomsko-sociološko, filozofsko in psihološko vprašanje, ko ga ni mogoče razložiti zgolj z „prededipalnostjo“. Človeška družba ima in je imela v sebi že od nastanka civilizacij vgrajeno nezdravo jedro, ki je tako in drugače generiralo tiranije v spremenjenih oblikah in v spremenjenih sistemih. Ni vprašanje ali je potrebno psihopate odstraniti, in zakaj nastanejo – to je banalnost; pravo vprašanje je: Zakaj družbene institucije omogočajo prosperiteto psihopatov, in zakaj jih proizvajajo? Revolucija družbe je revolucija institucij; ko se revolucionirajo slednje, se revolucionira tudi družbeno nezavedno. Za slednje pa je potreben nonkonformizem. Nonkonformist je človek, ki reče NE, čeprav okolica govori DA. Svoj moralni zakon črpa in širšega nezavednega, kot je le družinski trikotnik. Nezavedno pa ni nikoli homogeno.

Eno univerzalno moralno načelo obstaja, in samo eno: načelo recipročnosti; ki ima dva modusa: pozitivno recipročnost in negativno recipročnost. Kjer imamo odnos zatiralcev in zatiranih, kapitala in dela, buržoazije in proletariata oz. prekariata, velja negativna recipročnost, ki ima tudi take konsekvence. Zato pa velja: „Lez enfer – c'est  lez outres” (Sartre), in zato je človek svoboda, je vse to kar bo iz sebe naredil, njegova esenca ni določena po nečem zunanjem, človekov psihološki razvoj se ne ustavi v otroštvu, ampak se tam komaj začne. Psihologija, po Sartru, opazuje človeka na način avtopsije in kategorizacij, ne razlaga pa individualnosti (Sartrov primer Flauberta).
Solidarnost je mogoča zgolj znotraj enakovrednih pozicij posameznikov. Ljudje z močno različnim socialnim položajem živijo v različnih resničnostih, in imajo ergo različna moralna načela. S tem da psihoanaliza poudarja da je Zakon univerzalen, priznava svojo meščansko miopijo, misleč da so ljudje enakopravni in enaki, in ne ločuje med aktualnostjo in potencialnostjo. Ljudje so ne le razredno različni, so tudi osebnostno, zato je tudi hierarhija moralnih dejanj variabilna znotraj določenega družbenega konteksta in variira glede na situacijo, glede na posameznika, glede na čas. Opazovati človeka od zunaj eks katedra, pomeni opazovati ga v nerealnem okolju, človek pa je strast (po Marxu), torej gibanje, je poseben življenjski plan (po Adlerju), je volja do moči (po Nietzscheju).
Etika revolucionarja in etika meščana sta dve različni etiki, pri čemer je slednja inferiorna. Revolucionar stremi k pravičnosti, s tem da odstrani teror, ki ga zagovarja meščan, ki želi ohraniti status quo, misleč da obstaja le en univerzalni zakon. Sartre piše v Biti in niču, da se buržuj slepi, ko verjame da ni razredov – v tem meščanska psihologija ne razume družbene dinamike in polarizacije. Buržoazen diskurz ustvarja mit, s tem ko ne prizna svoje pozicije, revolucionaren diskurz pa ga demistificira, s tem ko odkrito prizna svojo revolucionarnost (Barthes).