Založniki poizkušajo s cenenimi knjigami prodajati „kulturo“, po možnosti še kot subvencionirano (Primer Beletrine). Če je knjiga res samo tržno blago, je ne moreš predstavljati kot kulturno dobrino, če pa je kulturna dobrina, je zanjo potreben „kulturni kapital“, ki ga založniki v lovu za cenenim dobičkom ignorirajo – ali pa ga niso nikoli imeli. Nekoč sem še verjel v „kakovost“ slovenskih založb, pred desetletjem, potem pa sem spoznal da se za založništvom skriva čisti nepotizem, klientelizem in popolna odsotnost kulturnega kapitala, saj nimajo instrumentarija s katreim bi – razen prevodnih del klasikov – razpoznali kakovostna, izvina leposlovna besedila. O tem sem že večkrat pisal, drugje (RTV blog). Pred cirka 12 leti so mi pri Študentski založbi zavrnili prvenec Barva laži, rekoč da je diamant, ki ga je potrebo še brusiti. Takrat sem še mislil, da jim gre resnično za kakovost, in čeprav sem takrat precej proučeval leposlovje in pisateljske tehnike, modernizem, postmodernizem, se mi je zdela njihova ocena pavšalna. Ko pa sem začel spremljati „kakovost knjig“ v zbirki Beletrina (opravil sem tudi raziskovalno nalogo o trženm potencialu te zbirke) sem začel opažati vedno večje nižanje standardov, če so ti kdaj sploh obstajali. Narobe, nisem jaz pisal nedodelanega besedila (čeprav sem ga kasneje še nadgrajeval in izboljšal filmski scenarij, ki je bil predloga zanj), ampak sem pisal preveč zahtevno za populističen okus, ki ga uredniki vsiljujejo občinstvu, kar je potem circulus vitiosus, tekma navzdol. To me spominja na retorično vprašanje Marcela Martina , filmskega teoretika ki je že v 60-ih letih, ko je pisal Filmski jezik tožil, da producenti vedno odgovarjajo:“Naše občinstvo ima to rado ..„ ko jim ponujajo ceneno, komercialno robo, pozabljajo pa da bi občinstvo vzljubilo tudi zahtevnejše filme, če bi jim jih ponudili. „De gustibus non disputandum est," pravi pregovor, toda ta pregovor je napačen, neresničen, kajti okus ni barva oči ali kože, naravna danost, marveč je kulturno proizveden, torej ga je potrebno kultivirati. Tu pridemo do fenomena „kulturne industrije“ o čemer sta pisala Adorno in Hokheimer. V praksi to pomeni da v imenu „demokratiziranja“ okusa se dejansko znižujejo estetski standardi, krepi pa se status quo. Marcuse bi to obliko „razvedrila“ imenoval „represivna desublimacija“. Tako v filmu, kot pri knjigah, kot pri glasbi.

Pod besedo „kultura“ se skriva mnogo interesov, ("uredniška politika" (sic!)) nepotizma, mafijsko razmišljanje (mafija ni organizacija, je način dojemanja družbe – o tem M. B. Zupančič), „klientelizem“. Kultura tudi ni blago – če bi bilo tako, bi umetnost že zdavnaj izumrla. Lepota ni blago, ni tržna kategorija, kajti kvalitete ni moč kvantificirati, četudi pokušajo ekonomisti nemogoče. Varoufakis je pravilno dejal v intervjuju da je „one of greet evils of our time is quantification of unquantifiable values,“ kako meriti nemerljivo? Ni količina not tista, ki določa kakovost melodije, ni velikost ansambla tista, ki določa kakovost glasbe. Kakovost simfonije primerjamo s kakovostjo drugih simfonij, tistih, ki so nastale pred njo, in tistih ki nastajajo vzporedno z njo, podobno velja za roman, ki je literarni ekvivalent simfoniji. Simfonija, je nekoč dejal Mahler, hoče zaobjeti vse svet, je torej cel svet, analogno trdim da velja za roman. Kaj je torej dober roman? Tisti, ki da bralcu misliti, ki ustvari značaje, ki postanejo, če se navežem na Pirandella, bolj živi kot živi ljudje. Ti značaji imajo tudi svojo psihologijo, svojo govorico, svoje poglede na svet, svojo bolečino, svoje, hibe …. Prihajajo iz različnih okolij, zato imamo tudi različne pisce: bolj in manj intelektualne, bolj in manj refleksivne, lirične, naturalistične, realistične, eksperimentalne … Tu ne bi zdaj šel v literarne teorije. Gre za vprašanje katere so knjige, ki ostanejo? Tiste, h katerim se vračamo, ki nas spremenijo, torej ne muhe enodnevnice, ne kričeče banalnosti, vulgarizmi, ampak knjige, ki dajejo misliti, ki sooblikujejo naš pogled na svet. S knjigami odraščamo. Otoka Zakladov iz otroštva ne bom nikoli pozabil, in po 30-ih letih sem ga prebral še v angleščini, tako živo kot sem ga slišal pri osmih letih, ko mi ga je brala še mama. Videl sem Silverja, v svoji demonski dvoličnosti, videl sem obale otoka, Hawkinsa, Liveseya in druge. Bil sem tam. Tak spomin mi povrne tudi Munthejev San Michele, zato sem si vedno želel potovati na Capri, in ko sem prišel 20 let pozneje tja, sem šel najprej pogledati Muthejevo vilo. Ko sem prebral Jane Eyre kot deček, sem ga bral kot bi gledal film: sceno za sceno, in vsakič ko sem ga bral, leta in desetletja pozneje, sem videl isto. Kadarkoli sem prebral Rimljanko, vedno me je navdušil njen značaj, in Moravia me je navdušil še za pisanje, podobno Proust. To so knjige, ki ostanejo. Cenene literature se človek prehitro prenaje, bralca pa se ne dotakne, in v žanru „lahke literature“ razen nekaterih kriminalk in pustolovskih knjig ni še nikoli ostala kakšna knjiga, ki bralstvo trajno pritegne, čeprav ima tudi ta literatura svoje mesto, vendar v drugem planu. Kar se tiče vulgarizmov, jezik ni imun nanje, toda moder in vešč pisatelj jih uporablja le tu in tam – Carlo Emilo Gadda, največji italijanski stilist 20-ega stoletja je našel pravo mero, med visokim, strokovnim in pogovornim jezikom v svoji anti-kriminalki Quer pasticciaccio brutto (Tista velika godlja), v briljantnem prevodu Šušuliča.

Kaj ima vse to z banalnostmi kakršne so knjige tipa „Čefurji raus“? Pove veliko o odsotnosti kulturnega kapitala pri založnikih, ki jih kultura ne briga, in celo subvencionirajo take primitivizme. Vojnović je upodobil metodo cenenega „ideološkega obrata“: „predstaviti Drugega“ v svoji „ radikalni drugosti“, torej malomeščansko stereotipiziranje - Drugi, kot škandal – („Drugi je samo spektakel, klovn“, bi rekel Barthes) v smislu „identifikacije z agresorjem“ s strani pisca, pri psevdo dekonstrukciji mitov o „južnjakih“, na način utrjevanja stereotipov, kar pa ne opravičuje zanič besedila, in obupnega filma. Z njegovim „izvirnim“ besedilom so nas silili še v prilogi Dela (dobil je celo Kresnika, če se ne motim), RTV Slovenija je predvajala še filmsko inačico istega besedila. Knjigo navajam samo kot banalen primer, lahko bi tudi „Svinjske nogice“ ali „Objestnost“ ali kašno podobno „mojstrovino“. Cenena kultura vzgaja ceneno občinstvo in narobe, isto kar velja za založbe (za Študentsko, v tem primeru) velja tudi za AGRFT, ki izobražuje – za davkoplačevalski denar in „kultivira“ občinstvo – ne-umetnike – režiserje, oziroma ponesrečene zabavljače, ki se jim nihče ne smeje.