V luči dogodkov v Siriji in Franciji: smrt je radikalna negacija, toliko bolj nasilna kolikor je finalna(in narobe). Smrt po Sartru ni integralen del človeškega projekta, marveč je zunanjost, ki »nas spremeni v zunanjost«. Toda Sartre v Biti in niču piše predvsem o smrti subjekta, tj. lastni, ne pa toliko o smrti Drugega. Vsak človek, ki sebe jemlje kot resno bitje, ne le kategorijo na papirju, gotovo razmišlja tudi o tem vprašanju: pod katerimi pogoji je pripravljen Drugemu vzeti življenje. Vsi filozofi, juristi in politiki, ki se tu sklicujejo na nek humanizem so licemerci, ker menijo da policija in vojska lahko opravljata za njih »umazano delo«. Vsak človek torej pri sebi dobro ve, kje je ločnica med življenjem in smrtjo. Če se mi zgodi to in to, v teh pogojih, lahko odreagiram tako in tako. Večina človeštva se tu sklicuje na silobran – ta je vpisan že v človeškem samoohranitvenem nagonu enako kot pri živalih. Človek, ki ima razum za razliko od medveda recimo, ki ga vodi le nagon, v tem pogledu ni kaj bistveno drugačen.

Vendar pa ima smrt pri človeku še drugačno dimenzijo: smrt Drugega namreč vzpostavlja specifičen odnos do človekovega sebstva. Drugi – po Heglu – predstavlja za subjekt absolutno negacijo. Za Drugega je subjekt torej stvar, ki jo je moč oblikovati, podrediti ali eliminirati; med dvema človekoma, tujcema, torej obstaja razmerje vzajemne negacije. Tudi iz transakcijske psihologije (Eric Berne) velja da transakcije med dvema subjektoma potekajo na treh ravneh: jaz – jaz, otrok – otrok, nadjaz – nadjaz, in dokler potekajo na istih nivojih je vse znosno, bitka nastopi ko pride do križnih transakcij, ko se superego dvigne nad jaz ali ID itd. Sartre je v Biti in niču sijajno psihološko in filozofsko analiziral soočenje dveh tujcev na ulici, v znamenitem poglavju »Pogled«. Pogled Drugega je tisti, ki niči jaz (»nichten« 'ničiti'– Sartre se sklicuje na nemško fenomenologijo, njegov učitelj je bil nenazadnje sam Heidegger). Vračanje moči je v vračanju pogleda; človek mora vrniti pogled tistemu, ki ga gleda, in si tako povrniti moč in oblast nad samim seboj. Situacija se bistveno spremeni ko pride na sceno Tretji človek, kajti on razveljavi »geografijo scene,« če uporabimo terminologijo filmske režije ('mise on scène'), ker vstopi v odnos z Drugim ali s subjektom, in pride do identifikacije. Dva posameznika se poistovetita kadar se prepoznata kot zatirana, in se zoperstavita proti Tretjemu. Marcuse piše da živimo v represivni civilizaciji (Eros in Civilizacija), ki blokira Eros. V slehernem človeku pa se po Freudu prepletata Eros in Tanatos – gon smrti.

Terorizem je radikalna negacija, »kolateralna škoda« imperializma – njegova primarna je globalna deprivacija in teror. Imperializem pa je najvišji stadij kapitalizma – o tem Lenin v svoji knjigi. Terorizem ima lahko v določenih redkih zgodovinskih trenutkih družbeno-identifikacijsko »moralno« zaledje radikalnega boja (Baskovska ETA, ki se je odpovedala vsem akcijam pred 5 leti, ali nekoč IRA, ki se je razklala recimo), ko se sklicuje na emacipatorne boje, ko „predstavlja in zlostavlja“ »ponižane in razžaljene«, z vsemi zlorabami in surovim moralnim oportunizmom, ki ga tak boj nosi s sabo. Terorizem, ki se sklicuje na religijo, ki je sama zgolj apologija imperializma ali statusa quo, tega emancipatornega etičnega »zaledja« nima, zato igra sam rusko ruleto. To je klasičen primer Islamske države, ki je patetičen poskus kako se identificirati s stereotipom – Drugi kot radikalna negacija, kako ga baročno preseči, kako ga spremiti v čisti horror. Čudno da Muslimani ne protestirajo bolj proti ISIS zaradi razžalitve (ISIS je predvsem teroristična-profitna „država“, ki uporablja religijo za plašč), ali pa le nimajo pravega ideološkega odgovora, kar je srhljivo, sicer pa ne Iran, ne Saudska Arabija, ne Pakistan ne slovijo ravno po spoštovanju človekovih pravic (prej po moškem šovinizmu, usmrtitvah in telesnih pohabljenih vseh drugače mislečih in čutečih). Religija je vselej apologija družbene strukture (je del superstrukture), apologija izkoriščanja, terorja in družbene hierarhije, tu je krščanstvo, hinduizem (z reinkarnacijo kot conditio sine qua non vsega družbenega terorja ali Hare Krišna, veliki propagandisti reinkarnacije, ki govore, da če otroka povozi avto, je kriv sam zaradi prejšnjega življenja in dajejo neokusne primerjave o menjavanju življenj kot oblek na nacionalnih televizijah!) in islam pravzaprav ena in ista stvar. Če mi začne kdo pridigati o krščanskem »usmiljenju,« mu svetujem naj gre v muzej torture v Toskano, v mestece San Geminiano, kjer sem bil pred leti (lahko si ogleda natezalnico, stol z bodicami ipd.), ali če kdo pridiga kako nenasilen je islam, potem pa se taisti pogovarja na RTV Slovenija z novinarko Jeleno Aščić na okrogli mizi, kako je potrebno za kamenjanje prešuštnice zbrati 4 priče, kar je bojda nemogoče, se nam ob tem lahko samo obrne želodec. (Kako lahko ženske verujejo v Islam, je pa posebno psihološko vprašanje, gotovo bi lacanovca Slavoj Žižek in Boštjan M. Zupančič ali antropologinja Vesna Godina o tem znali povedati kaj več. Povezano je z „identifikacijo z agresorjem“ in manjvrednostnim kompleksom.)

Ko govorimo o terorizmu ali verskemu fanatizmu se Zahod sklicuje na moralno ogorčenost, na zlo. Ko je Hannah Arendt poročala s sojenja Eichmannu je uporabila termin “banalnost zla”, ki se nanaša na “phenomenon of evil deeds, committed on a gigantic scale”, ki ne dokazujejo izvirnega zla v človeški naravi, ne patologije, ne monstruoznosti, niti ideološkega fanatizma, marveč gre za mnogo bolj banalno stvar, ki temelji na izjemni osebni plehkosti ter “avtentični nezmožnosti mišljenja” (Huang, 2006: 13). Kdor noče ali ne more razmišljati, dovoljuje da ga drugi uporabljajo kot orodje – velja za vse avtoritarne karakterje, bodisi v službi države ali cerkve, Zahoda ali Vzhoda, zmerne ali radikalne politike. Avtoritarni karakterji in buržuji ne marajo preveč Sartra, ne Marxa, ne Althusserja, ni čudno zakaj: obsedeni so s posedovanjem, obvladovanjem, z ničenjem »nichten«. Posedovanje, ljudi, stvari, discipliniranje, negiranje ... Pač niso „dobri komunisti“, imajo nizko razvito družbeno zavest. Po sociološki teoriji ima religija v začetni fazi še nek emancipatorni potencial, ko pa se institucionalizira, kanonizira, postane element reakcije, torej orožje kulturnega in dejanskega imperializma. Religiozni miti reprezentirajo, reducirajo kompleksnost sveta na črno-belo dimenzijo, očiščeno družbenih antagonizmov in vse kompleksnosti: kreirajo virtualno resničnost, ki s človekom nima dosti zveze. Da se je tudi prvotno krščanstvo napajalo iz platonizma, to je evidentno, in Platona meščanski filozofi zelo cenijo. A že pri predsokratikih najdemo ume kakšna sta bila Tales iz Mileta in Heraklit, oče dialektike; dialektika v nasprotju z metafiziko, ki je statična, govori o postajanju stvari, od tega kar niso k temu kar bodo. Človek in življenje nista utelešenje absolutnih kategorij, marveč stvari v razvoju, spreminjanju. Lenin piše, da je dialektika spoznanje o kontradikciji v sami esenci stvari, a ga dopolnjuje veliki francoski fenomenolog Merleau-Ponty (avtor Fenomenologije zaznave iz l. 1945, le dve leti po Sartrovem Biti in niču), ki je trdil, da je dialektika zavesti drugačna kot dialektika materije.

Radikalna negacija Drugega vselej izzove povratno radikalno negacijo. A Drugi, ki predstavlja za subjekt negacijo, je hkrati vir subjektove afirmacije, kajti človek ima v sebi poleg 'biti za sebe' tudi 'bit za drugega', in ravno ljubezen je najvišji, ontološki dokaz naše biti za Drugega – o tem Sartre (diferenca med relevantnim – afirmativnim, in irelevantnim, negativnim Drugim). Institucionalna religija je apologija družbenega terorja, pika; ali s financami, s propagando, s kamenjem ali z inkvizicijo to je irelevantno; vzrok pa je družbena baza: sužnjelastništvo, fevdalizem, kapitalizem. Religija je glavni simptom pomanjkanja razredne zavesti.

Lenin je zapisal v Državi in revoluciji da: »je glavni socialni vzrok ekscesov, ki kršijo pravila sožitja, izkoriščanje množic, njih beda in stiska. Če se odstrani ta glavni vzrok, bodo ekscesi nujno začeli ''odmirati''. Ne vemo sicer, kako hitro in v kakšnem tempu, vemo pa, da bodo odmirali“ (Lenin, 1918/1972: 82).

Ko bo družbena baza urejena, ko ne bo več vzrokov za avtoritarne prakse in težnjo po večnosti, bodo odmrle tudi religije, kajti večnost ni nekaj onstran časa, dodatek, naknadnost, zaslužen bonbon za služenje avtoritetam, za nadzorovanje in kaznovanje, marveč je že „v središču našega dojemanja časa“, kajti večnost je „atmosfera časa“ (Merleau-Ponty). Tomo Križnar je lepo povedal: »Ne trgujem z večnostjo,« ampak se trudi da bi povrnil ljudem človeka dostojno življenje.

Erich Fromm je ločeval med avtoritarnimi religijami, ki v človeku vzbudijo najslabše (sem gotovo spadata tako krščanstvo kot islam) in humanističnimi (le katere je misli?). Razločeval je tudi med 'razumsko' in 'iracionalno vero'. Iracionalna vera je strastno prepričanje v nekoga ali nekaj (ki je v poziciji Lacanovega subjekta »ki ve«; v podrejanju avtoriteti človek postane le »instrument volje velikega Drugega,« po Žižku), medtem ko je racionalna vera vera v sposobnost človeškega razuma. Toda sleherna religija tako kot demokratična, laična, posvetna meščanska družba ima v sebi patološko iracionalno bistvo: neomajno vero v družbeno hierarhijo. Akumulacija kvantitete še ni preskok v kvaliteto, to je spoznanje, ki mu (neo)liberalci niso kos, ko hočejo izničiti kreativno danost intencionalne zavesti, ki po Husserlu, konstituira svet. Človek je okno ali pa ga nič ni; je rast ali pa je gniloba, topoumnost podgan. Marx je desetletja pred Maslovom predvidel hierarhijo človeških potreb, od bazičnih do bolj sofisticiranih s samoaktualizacijo na vrhu – o tem Vid Pečjak v Teorijah osebnosti. Če je človekov razvoj blokiran že na najnižjih stopnjah, doživi nepopravljivo škodo ves njegov nadaljnji razvoj. Podobno kot v religiji, kjer je človek podvržen produktom svojega uma, je v kapitalizmu človek podvržen produktom svojih rok – o tem Marx v prvi knjigi Kapitala. »Bogovi niso ustvarili ljudi, ljudje so ustvarili bogove«, je dejal legendarni režiser Fritz Lang v Godardovem filmu Prezir (po romanu Alberta Moravie).

Ljudje se delijo na ovce in pastirje; tako je bilo že od vekomaj, tako bo še dolgo: na ljudi in nadljudi, o tem že Nietzsche (in podljudi, dodajam jaz – nekaj sem jih srečal osebno). Kajti niso vsi ljudje enaki: primitivec-divjak ni enak intelektualcu; buržuj ni enak proletarcu; konformist ni enak revolucionarju. Superiorni ljudje, ki mislijo na bodočo multitudo imajo tudi več pravic, ko se soočajo z reakcionarnimi silami. Teroristi so praviloma inferiorna bitja, ki pod krinko radikalne negacije le obnavljajo afirmacijo in apologijo pradavnega terorja: kapitala nad delom, družbene hierarhije. V tej luči velja tudi razveljaviti razmišljanje Tineta Hribarja, ki v očitanju Žižku prevrednotenja Antigone piše da živijo mrtvi in živi v skupnem prostoru, ter da je pokop mrtvih bistven za človekovo konstituiranje. Kdor ne pozna spoštovanja – radikalna negacija, radikalnega Drugega, Sovražnika!, si spoštovanja tudi ne zasluži (sic!). Sovražnik, ki ti odžira tvojo bit, in jo poizkuša izničiti, si zasluži le zaničevanje, ki traja še onkraj groba. Nacisti si zaslužijo grob, nemara celo teroristi, nikakor pa ne rož in obeležij. Enako velja za izdajalce. Niso vsi mrtvi enaki, kot naivno verjame Hribar in njegova žena Spomenka, ki je zlorabila osamosvojitev za kulturni boj.

Djamila Bouhired je bila teroristka, islamistka, ki pa je tekom boja za neodvisnost Alžirije od Francije v 60-ih letih prejšnjega stoletja dosegla statusni simbol: iz brezvestne morilke, ki je podstavljala bombe, je postala revolucionarka, za njo se je zavzel tudi legendarni advokat Jacques Vergès (ki je pred leti dejal da bi branil tudi Busha, če bi se zagovarjal kot kriv). Bila je pomiloščena (preklic smrtne kazni), Alžirija je postala neodvisna. Terorizem je torej stvar politične presoje, z vidika „funkcionalne morale“. Toda Djamila je imela za seboj imaginarno-simbolno in dejansko Alžirsko ljudstvo, medtem ko ISIS nima nobenega ljudstva, ker temelji na čisti negaciji. Djamila pa je bila vendarle tudi moralno izprijena, kot so pač vsi teroristi (tudi tisti „plemeniti“ le kateri so to?!), ker jih ne zanimajo civilne („kolateralne“) žrtve, tako kot imperialistov. Camus ločuje v Upornem človeku med »tenkočutnimi ubijalci« od teroristov, ki izhajajo iz čistega nihilizma. Atentator – klasičen primer, ki ga navaja Camus v Rusiji v 19. stol – pokonča le tirana, oficirja itd. – ne pa tudi nedolžnih žrtev. Hiter je bil nemara prvi klasičen globalni terorist, ki je uvedel koncept totalne vojne, ki ne pozna civilnih žrtev – tako je tudi danes z logiko pametnih, brezpilotnih bombnikov, ki jih uporablja ZDA in s terorizmom Islamske države.

Žižek piše v članku »In the Wake of Paris Attacks the Left Must Embrace Its Radical Western Roots« da se bodo s terorističnimi napadi okoristili le pristaši totalne vojne civilizacij, kar pa seveda odvrne spoznanje o pomembnosti globalnega razrednega boja in solidarnosti izkoriščanih (delo proti kapitalu). Dogodek vidi kot rezultat islamskega fašizma, ne da bi zanj krivil migrante. Toleranca in recept multikulturnosti pa po njegovem ne vzdržita: mnogo migrantov izhaja iz kulture, ki je nevzdržna z zahodnimi merili (laična država, osebna svoboda, egalitarnost, svoboda tiska, ženske pravice, pravice istospolno usmerjenih, prepoved telesnega kaznovanja, bigamija itd.) - tu ne bo nikoli nikakršne liberalne koeksistence. Migrantom bi morali dati jasno vedeti, da bodo morali sprejeti pravila igre in kulture torej brez seksizma, inherentnega islamskim kulturam, seksualne hierarhije, ki pa je blizu tudi krščanstvu (op., ki pa ga brzda vsaj laična država, trajni dosežek Zahoda), če bodo hoteli v Evropi ostati. Zato bi morali po Žižku formulirati minimalen niz obligatornih norm, ne da bi slednje izpadle »evropocentrično«; ne moremo enačiti evropske emancipatorne dediščine s kulturnim imperializmom. Prav te vrednote lahko ščitijo pred kapitalističnim globalizmom. »Svoboda gibanja« še ne pomeni da ima vsakdo pravico, da se naseli v katerokoli državo hoče (če bi recimo hotel ves nerazviti svet v EU?!). Diskurz o zidovih razkriva kar je gnilega pri kapitalistični globalizaciji: ne moreš imeti – ceteris paribus – kroženja blaga in ljudi hkrati, ker kapitalizem rabi »svobodno« poceni delovno silo, tako da kontrolira njihovo gibanje, ker si sicer ne more privoščiti enake svobode in pravic za vse. (To je interni paradoks kapitalistične demokracije. Le v primeru odprave kapitalizma bi paradoks izginil in gibanje bi bilo zares svobodno.) Namesto lažne patetike solidarnosti z begunci je prava naloga levice zgraditi mostove med »našim« in »njihovim« delavskim razredom (recimo ovreči mit o tem da so vsi migranti iz istega razreda, vsi bogati ali vsi revni, na enaki stopnji kulturnega razvoja ipd.). Žižek opozarja na demokratičen paradoks, ki temelji na izključitvi. Z Robespierrovimi besedami: »Ni svobode za sovražnike svobode«. EU trpi za pomanjkanjem politično-ideološke identitete (na to opozarjajo tudi ekonomisti, saj ne moreš imeti bančne unije, če nimaš politične). Volivci vidijo EU kot tehnokratsko unijo, brez vizije, ki bi mobilizirala ljudi. Na levici se potem dvigujejo ideje, da lahko migranti revitalizirajo evropsko radikalno Levico. »Nora ideja« je po Žižku zapolniti vrzel manjkajočega radikalnega proletariata z njegovim uvozom iz tujine, uvoženim revolucionarnim agentom (recimo novinarji tipa Videmšek: »Begunci osvobajajo Evropo«).

Kar se tiče migrantov se je treba varovati »naivnega humanizma« (sprejemanje vseh beguncev po vrsti; v EU je že tako 125 milijonov socialno ogroženih državljanov, kam jih bodo dali še milijone?); ločevati je treba med dejanskimi migranti (iz vojnih območij), ekonomskimi migranti (Pakistanci, Afganistnaci in Indijci, ki silijo v EU, ne želijo pa na Kitajsko ali v Rusijo, ki sta jim najbližje, Evropa je vendarle majhen kontinent) ter kvazi begunci – teroristi, islamskimi fašisti, ki izrabljajo migrantsko krizo za krinko. Naslednje leto ne bomo šteli migrantov več v sto tisočih, marveč v milijonih, tedaj jih niti žične, oz. »britvične ograje, ob katerih se pokončuje srnjad in domače živali, ki so jim presekali napajališče vode, Sotlo, ne bodo ustavili.

Če torej levica upa na »uvoženo revolucijo« – kako z ljudmi, ki izhajajo iz diametralno nasprotnega kulturnega miljeja? – potem ji ni pomoči, tako kot desnici, ki hoče poenotiti narod v iskanju sovražnika: tujca na vratih. Kaj sploh drži Evropo še skupaj? Je le sod smodnika? Če Evropo in Evropejcev ne držijo zgoraj omenjene vrednote (emacipatorna in egalitarna logika, človeške pravice), vsaj kot ideal, za katerega se je vredno boriti, potem nima nikakršne prihodnosti več. Neoliberalizem, uvožen iz ZDA in globalizem, sta EU že speljala s prave poti, in je v fazi entropije. EU je že sklenila pakt s hudičem: ZDA, ki s svojimi imperialističnimi intervencijami uničuje Bližnji Vzhod že več kot 15 let, račun pa pošilja Evropi! Nihče več ne verjame propagandi ZDA razen bedakov in svinj. Rusi so pravilno povedali, da so se ZDA „pretvarjale“ da obstreljujejo ISIS, medtem ko so Rusi v dveh mesecih zadeli več tarč kot Američani v enem letu. Povrh vsega so zmetali pol miljarde za urjenje upornikov, ki so dezertirali ali prestopili na stran ISIS, poleg tega ZDA in njeni zavezniki (Turčija recimo) trgujejo z nafto z ISIS! Nezaslišana diabolična igra! Ker smo v novi hladni vojni bo treba tokrat izbrati pravilno stran. ZDA in njeni podrepniki VB, Nemčija, Francija podpirajo Erdogana, ki pobija Kurde in tolerira ISIS, ne marajo pa Asada, ki se bojuje proti ISIS, čeprav je tudi on tiran, toda kakšna morala je potem to? Definicija tirana je podobno kot definicija terorista stvar politike, ne etike, po „demokratičnih merilih“, seveda pa je politika negacija etike, največkrat, ker etika teži k idealu, politika pa k dobičku. NATO je v nasprotju z demokracijo: ali imaš eno ali drugo, oboje ni možno, razen če je demokracija farsa, kar dejansko je, ker ne „reprezentira“ volje ljudi. Ameriška definicija demokracije je zelo totalitarna in ostudno demagoška: če si z njimi si demokrat, če nisi si nasprotnik demokracije – komunist. Ostudna demagogija: politični oportunisti, ki občudujejo Thomasa Jeffersona, avtorja Deklaracije neodvisnosti, kjer je zapiskal nekaj plemenitih misli, med drugim, da se vsi ljudje rodijo svobodni, drugje pa je zapisal tudi pošastno misel: “What signify a few lives lost in a century or two? The tree of liberty must be refreshed from time to time with the blood of patriots and tyrants. It is its natural manure,“ apologija Ameriških intervencij, patriotov, hočejo učiti človeštvo „vrednot“, ko pod krinko „demokratizacije“ izvajajo imperialistično vojno za svetovno prevlado in naftne in druge resurse. Turki so nedavno nevarno izzvali Ruse s sestrelitvijo Ruskega letala; če bodo zašli v oborožen spopad z Rusijo, jih bo seveda podprla ZDA, ki podpira islamiste, in je soustvarila pošast ISIS – o tem tudi Chomsky: „U.S. Spawned a Fundamentalist Frankenstein in the Mideast“ – potem je pot v Tretjo svetovno vojno odprta … Si kdo upa napovedati kakšen bo svet in Evropa naslednjo jesen? EU se opoteka po taktu oportunističnih komisarjev in Merklove, ki vselej kocka – moralni hazard brez primere. Evropska komisija ne predstavlja ljudstva, je v nasprotju z reprezentativnim ustavnim sistemom. EU je že tako ali tako zaradi varčevalne in neoliberalne politike, ki izčrpava periferijo, in ustvarja neizmerno družbeno neenakost izgubila ves moralni kredit v očeh lastnih državljanov, tako da mora sporazumno razpasti: VB je že tako ali tako izven, v Mini Schengnu naj pa le ostanejo Nemčija in Beneluks, ki so si ekonomsko, vojaško in ideološko blizu (Germani); države periferije, Portugalska, Španija, Francija, Italija, Slovenija, Hrvaška, Grčija, itd. pa se bodo tako ali tako morale znajti po svoje – ustanoviti svojo unijo, na bolj pravičnih osnovah, nemara ali pa stopiti pod okrilje Rusije. Šele v tem novem geopolitičnem prostoru se bo zares odprlo vprašanje integracije migrantov.