Kreativnost je generična lastnost človeške vrste. Kreativnost je edinstvena človeška lastnost, svoj vzgib pa ima v libidu, govorimo torej o libidalni naravi kreativnosti. Tako spolni akt, kot kot akt kreacije imata smoter v transcendiranju lastne eksistence. Marx je že v ekonomsko-filozofskih rokopisih predvidel nekakšno hierarhijo človeških potreb, od najnižjih do najvišjih, s samoaktualizacijo na vrhu kot jo je pozneje izdelal Maslow. Marx je dejal, da ni vsakdo Rafael, a naj vsak, ki ima v sebi Rafaela, tega tudi uresniči. Seveda pa vsaka kreativnost zahteva sredstva, in tu pridemo do vprašanja kapitalizma kot sistema izkoriščanja, odtujitve in parcializacije človeških funkcij in »spečih«, neuresničenih potencialov človeštva.

Kreativnost za razliko od inteligentnosti, ki je v sedanji družbi bolj zaželena, je sposobnost divergentnega, ne konvergentnega mišljenja. Ne da se je meriti enako kot inteligentnost. Obstajajo sicer Torrancevi testi kretivnega mišljenja (TTCT), ki merijo verbalne in figuralne sposobnosti, najbolje pa lahko ustvarjalne potenciale zaslutimo v velikih umetninah, filozofskih sistemih, znanstvenih odkritjih in tehničnih izumih. Kreativnost pa ni le suverena sposobnost posameznika, marveč ima tudi svojo družbeno dimenzijo, kajti obče in posamezno presevata drugo v drugo. Tako na eni strani marksistična teorija kot Nietzschejev voluntarizem na drugi sta le dve, navidez različni interpretaciji človeka kot ustvarjalnega bitja.

Veliki francoski režiser Claude Chabrol je v nekem intervjuju dejal, da je za umetnika važno da ima predvsem sintetične sposobnosti (kreativnost), manj pa analitične (inteligentnost). Sam je bil najprej filmski kritik pri sloviti reviji Cahiers du cinéma, preden je začel delati kot režiser (začetnik novega vala). Novi val v 60-ih je bil plod filmskih navdušencev, ne akademikov, ne industrije. V ospredje so postavili avtorja (avtorski film). Kreativnosti ni moč institucionalizirati. Togost izobraževalnega sistema, poudarek na faktografskem zanju pa kreativnost zavira.

Kreativnost je kvalitativna dimenzija, živimo pa v svetu, ki daje prednost kvantiteti pred kvaliteto: akumulacija dobrin, dejstev. Zato je recimo estetska dimenzija tako zapostavljena – umetnost se obravnava kot tržno blago. Toda kapital sam ni kreativen (po psihoanalizi izhaja iz blata), kreativno je delo v različnih stopnjah. Človeška zavest se na splošno cepi v dve veji: v posameznike, ki ohranjajo obstoječa pravila delovanja, in tiste, ki jih spreminjajo. Tako imamo v družbi konformiste in nonkonformiste. Svet ni dan od vekomaj za vekomaj, marveč je v nenehnem spreminjanju, postajanju, in človek ga nenehno poustvarja. Zaradi akumulacije kapitala in parcializacije človeških funkcij imamo hierarhično družbo, kjer imamo razred, ki skrbi za produkcijo idej (kapitalisti), in razred, ki skrbi za produkcijo stvari (proletariat, prekariat). V post-industrijski družbi, kjer je storitveni sektor eden od temeljnih nosilcev kapitala, je produkcija idej seveda razpršena širše, pomembno pa je katere ideje ohranjajo status quo in katere ga spreminjajo – tu pridemo do pojma ideologije ( in ideoloških aparatov države). Nikoli ne obstaja monolitna ideologija, ki prežema vso družbo, tako imamo vselej dominantno ideologijo – v našem primeru liberalni kapitalizem – in emancipatorne ideologije (marksizem, post-marksizem, anti-globalizem itd.). Ključno vprašanje je kako lahko obstoječe ideologije nagovarjajo subjekt – brez ideologije ni subjekta – kot ustvarjalno bitje. V tem kontekstu je ključna vloga intelektualcev.

Potrošniška ideologija, kot druga plat kapitalistične produkcije, obljublja navidezno svobodo pri odločanju o nakupu dobrin, dejansko pa le ustvarja nenehno lahkoto po novih in novih dobrinah, in človeško ustvarjalnost spremeni v pasivno konzumpcijo artiklov in storitev. Namesto ustvarjalnega avtonomnega posameznika v interakciji z drugimi, imamo tako odtujenega potrošnika, ki zapravlja svoje potenciale in življenje. O tem sem pisal v svojem eseju Kapitalizem in odtujitev prek proizvodnje in potrošnje. Produkti, ki se pojavljajo na trgih so očiščeni socialne zgodovine (poreklo, cenena delavna sila v državah v razvoju, otroško delo itd). Odločitev za blagovno znamko je že politična odločitev. Nič ni bolj nesvobodnega kot je svobodni trg – v tem je ves paradoks liberalizma (oligopoli multinacionalk). Svoboda izbire se tako reducira na izbiro med nekaj blagovnimi znamkami (elektronska, farmacevtska, avtomobilska industrija itd.).

Mit o racionalnosti izhaja iz instrumentalizacije uma, podreditev razuma pravilom igre z destruktivnimi posledicami – o tem Adorno in Horkheimer v Dialektiki razsvetljenstva. Ustvarjalnost je presežek racionalnosti (smotrnosti), ki se praviloma uporablja le za potrjevanje že doseženega (status quo), in je uporabna za reševanje problemov in protislovnosti pravil delovanja.

Inteligentnosti ni možno reducirati na računalniški algoritem, enako ne kreativnosti. Britanski matematik Roger Penrose, ki je sodeloval s slavnim fizikom Stevenom Hawkingom pri teoriji nastanka črnih lukenj, se v zadnjih desetletjih posveča tudi vprašanjem zavesti in njenih sposobnosti.

Poudarja pomen intuicije tako pri umetniških kot znanstvenih odkritjih. Navaja primer Mozarta, ki je govoril da je skladbo »zagledal« v celoti, četudi je bila precej dolga, enako določen matematičen problem razreši matematik v trenutku intuicije – primer Poincareja, Penrosa. Primerjati človeški razum in računalnik je norost, podreditev človeškega uma umetni inteligenci pa se lahko konča kot katastrofa (Odisejada 2001, Terminator). Projekcija – delegacija – človeških lastnosti v stroj je oblika antropomorfizma, primitivnega mehanizma zavesti, ki ga poznamo že iz pradavnine. Vera v računalnik ni nič manj iracionalna kot vera v Antične ali novoveške bogove. Zanikanje življenja v človeku z njegovo končnostjo in njegova onstranska pomilostitev preko božjih instanc je negacija subjekta v njegovem bistvu. Enako velja za kapitalizem sam – o tem Marx v Kapitalu, ko trdi da je podobno kot v religiji, kjer je človek podvržen produktom svojih misli, v kapitalizmu podvržen produktom svojih rok. Zato sem v svojem eseju prišel do sledečega sklepa: »Potrošniška družba je oblika antropomorfizma, kapitalistični sistem pa je vrsta kontraantropomorfizma, saj spreminja prek svojih produkcijskih praks živa bitja v stvari.«

Absorpcija kreativnosti v tehniko je le dokaz represivne civilizacije v kateri živimo. Marcuse v Erosu in civilizaciji predstavlja našo družbo kot represivno civilizacijo, kjer je Eros potlačen, krepi pa se Tanatos (destruktivnost), cilj pa bi morala biti nerepresivna civilizacija, kjer bi, sklicujoč se na Schillerja, estetska dimenzija človeka postala tudi političen projekt.

»Veliko zlo našega časa je,« kot je se izrazil bivši grški finančni minister Varufakis, »kvantifikacija vrednot, ki jih ni možno kvantificirati.« Kako meriš lepoto, ljubezen, poezijo, filozofski esej? Vsak tak poizkus se sprevrže v neumnost, kot se to dogaja tistim ekonomskim modelom, ki poizkušajo predstaviti posameznika ekvivalentnega atomu v dobro definiranem matematičnem modelu (homo economicus, teorija racionalnih pričakovanj npr.). BDP je recimo tak ničvreden kazalnik, ki ne meri dejanskega socialnega stanja v posamezni državi, ne meri zadovoljnosti z življenjem, blaginje, zaposlenost itd.

Kreativnost ni v domeni kapitala, njeni potenciali so v družbi razpršeni, koncentracija kapitala pa ustvarja rigidne vzorce delovanja in onemogoča preboj kreativnih idej. Zato so kreativni premiki tako redki. Kreativnost je potrebno spodbujati in razvijati že v najzgodnejših letih otroštva, zato je seveda v interesu človeštva da otroci ne odraščajo v revščini in kulturnem pomanjkanju, kar (neo)liberalizem kot oblika kapitalističnega radikalizma ignorira.