Hierarhična družba rangira ljudi na lestvici pomembnosti, in opravičuje njihov položaj s funkcionalno pomembnostjo in nepogrešljivostjo. Dostop do pravic v taki družbi ne more biti univerzalen, ker se slednje kopičijo vertikalno navzgor in redčijo navzdol z dostopom do kapitala. Temeljne človekove pravice, zajamčene z ustavo in deklaracijo o človekovih pravicah, so tako le seznam želja, nikoli pa niso dejanske pravice, ker je njihovo uživanje pogojeno s posedovanjem kapitala. Kapital tako ni integrativna, marveč dezintegrativna sila. Kapitalistična družba je ekskluzivna družba. Prikrajšanje se »naturalizira«. Apologeti kapitalizma se pogosto sklicujejo na Darwinovo teorijo o preživetju najmočnejšega. Človeški svet je za njih preslikava živalskega sveta. Toda človek postane človek šele, ko se loči od narave, zato je poizkus reducirati ga nazaj na stanje zveri, poizkus spraviti ga v predčloveško stanje. Od vseh človeških sposobnosti, ki so inherentne za vrsto homo sapiens, se najvišje vrednoti sposobnost akumulacije kapitala. Kreativne in socialne sposobnosti so zanemarjene, oziroma so vrednotene le kolikor služijo kapitalu. Kapital pa je čista negacija, pogoj izključevanja, je totalitarno, totalitarizirajoče načelo represivne družbe. Nagon po reprodukciji, iz katerega se je razvila človeška vrsta, je možno sublimirati ali zatirati, ni pa ga možno akumulirati.

Razredna družba in družbena hierarhija je mogoča le s pristankom podrejenih razredov, ohranja pa se z iluzijo meritokracije, ki opravičuje položaj ljudi z njihovo zaslužnostjo, in iluzijo o družbeni mobilnosti. Tako malomeščanstvo zaradi nevednosti in kratkovidnosti omogoča obstoj kapitalizma. Toda malomeščanstvo ne bo nikoli postalo veliko meščanstvo, srednji razred ne bo nikoli postal visok razred, vertikalna mobilnost je statistično zanemarljiva. Gre za obstoj iluzije da se lahko posameznik s svojimi sposobnostmi pomakne navzgor po letvici, iluzijo – mitologijo, ki ohranja sistem zatiranja. Na tak način kapitalizem opravičuje plačilne razkorake (do 400 krat višje plače vodilnih v podjetjih, v primerjavi z osnovanimi plačami). Na tak način se opravičuje tudi radikalne razlike med osnovnimi plačami na geografski osnovi (center EU – periferija, Evropa – Azija, Afrika). Vse to v luči večje »konkurenčnosti«. Toda posamezniki, ki imajo razpon dohodkov v razmerjih do 1 do 400, nimajo več nikakršnih skupnih vrednost, ne pripadajo več isti družbi, celo isti vrsti ne več, zato se je vedno težje sklicevati na »liberalizem«, »demokracijo«, »svobodni trg«, »pravno državo« in podobo mitologijo, ker ji vedno manj ljudi verjame. Ni potrebno imeti akademskega pedigreja, niti visoke inteligence, da se zaveš socialnih krivic.

Hobbes je v Leviathanu trdil da so ljudje po naravi egoistični in asocialni (človek je »osamljen volk«), in da je pogled na trpljenje drugega prijeten, ker je to trpljenje drugega. Edino prek države, kjer se posamezniki odrečejo svojim naravnim pravicam, in podelijo suverenu absolutno oblast nad življenjem, v zameno za mir, so sposobni obrzdati svoje nagone (homo homini lupus). Toda Hobbes pozablja, kaj je bistvo človeka: ustvarjalnost, reprodukcija. Destruktivnost je prvenstveno vselej obrambne narave. Celo majhni otroci imajo že sposobnost moralne razsodnosti – še v prededipalni fazi, kot kažejo izsledki novejših študij, v starosti nekaj mesecev – in željo po sodelovanju. Človek je torej apriorno socialno bitje, od konteksta pa je odvisno v katero smer se bodo razvili njegovi potenciali. Svoj smisel lahko najde le v drugem človeku, ne more ga ne v bogovih, ne v malikih, ki jih je iznašel, da bi pobegnil pred Drugim.

Kult moči ima v človeštvu stare korenine. Razsvetljenstvo je bilo zavezano liberalizmu. Samoohranitev je tako najbolj verjetna maksima človekovega ravnanja, prosto pot naj bi dobila v tržni ekonomiji. Um je postal izenačen s samoohranitvijo, ki je destruktivna (destruktivni um – egoizem jaza). Volja do moči se konča z apologijo terorja. »Šibki in neuspešni morajo propasti,« veli Nietzsche. Če so cilji veliki, so zločini opravičljivi, iz česar sledi da naj bodo mali tatovi kaznovani, imperialistični pohodi pa poveličevani. Kult moči je nemški fašizem predvidel do absurda. Tako De Sade kot Nietzsche sta obsojala sočutje (tudi Kant) (Adorno in Horkheimer, 1969/2006: 109-114). Zaradi prisilne narave dela v družbi, ugodje izvira iz odtujitve, pobega v pradavnino, »domotožje človeka«, ki je postal element družbenega reda, je skomina užitka, pobeg iz civilizacije (ki je poznano že iz primitivnih orgij, praznovanja). Užitek je z vidika oblasti racionalen, rafiniran v »visoki kulturi«, je predmet manipulacije (kolektivna opitost z množični mediji npr.). V meščanski družbi dobijo ljudje racionalen, preračunljiv odnos do telesa – ločitev duha in telesa. Kartezijanska delitev človeka na mislečo in razsežno substanco je destrukcija romantične ljubezni in racionaliziranje telesnega nagona (ibid.: 117-120). Um je tako orodje zatiranja, pravice močnejšega. Prototip homo oeconomicusa najdeta Adorno in Horkheimer (Dialektika razsvetljenstva) že v Odiseju – Odisejada kot parabola o menjalni družbi in o tveganju na poti do uspeha. Odisej vara da ne propade, kar je zmagoslavje uma (na račun domorodcev), cena za to pa je samota, atomiziran posameznik – meščan, ločen od drugih. Margaret Thatcher je dejala da družba ne obstaja, le posamezniki, kar je klavrn oksimoron neoliberalizma. Sistem združuje in ločuje posameznike, jih nagrajuje in kaznuje. Družba je živa tvarina, je posamezno in obče, v nenehni interakciji. Neoliberalci so pristali na to da je bolje spodbujati celo najnižje človeške instinkte (ki so posledica odtujitve), kot pristati na kakršnokoli obliko kolektivizma in redistribucije dobrin, samo da bi rešili razredno družbo.

Klasični liberalizem (John Locke, Adam Smith, Alexis de Tocqueville) je povezan s konceptom minimalne države (država kot “nočni čuvaj”): država naj ima le vojsko, policijo in nekaj dobrin, sicer pa naj se ogiba intervencijam na trg (Lie, Thorsen, 2006: 4). Neoliberalci – kot sta Hayek in Friedmann – so zagovarjali da so posamezniki ekskluzivno odgovorni za ekonomske odločitve, zato so neenakosti in socialne krivice sprejemljive, kot posledica svobodnih odločitev. Kdor se s tem ne strinja, je po njihovem »zagovornik totalitarne države« (ibid.:11-15). Paradoks je očiten: (demokratična ) država vzpostavlja pogoje za bogastvo peščice in revščino večine, na nesvobodnem trgu, in kdor zahteva pravičnost je po njihovem totalitaren. Liberalci ne prenesejo socialne pravičnosti, ne poznajo človekovih socialnih, čustvenih, intelektualnih, kreativnih potencialov, in si domišljajo da vedo kaj je človek in njegova svoboda – to pa je domišljavost. To je približno tako kot da bi Nacisti vedeli kaj je bistvo Židov (po Adornu in Horkheimerju je antisemitizem »napačna projekcija«).

Družbeno hierarhijo torej ljudje vendarle ne sprejemajo povsem samoumevno, marveč se nenehno pretvarjajo, »kakor da«. To je tudi edini način, da rešijo jaz pred izničenjem. V trenutkih zgodovinske konsolidacije naroda, pa se močno identificirajo z voditelji. V voditelja projicirajo »ideal jaza« po Freudu, kar pa je seveda največkrat pogubno, saj voditelji izkoristijo čustva množice za svoje partikularne, izkrivljene interese. Le redki voditelji v zgodovini človeštva so imeli dejansko moralno zaledje za svoja ravnanja, četudi so ga pozneje (povsem) izgubili (Robespierre, Napoleon, Lenin, Kennedy, Tito npr.). Oblast pokvari totalno, problem demokracije pa je da tega problema ne rešuje, marveč le ustvarja iluzijo, da odloča ljudstvo. Sistem se ne menja, ekonomska baza ostaja enaka, ideologija meritokracije ostaja, menjajo se obrazi, struktura ostaja. »Prelomne volitve« se največkrat izkažejo za ohranjanje statusa quo. Iluzija demokracije se vselej skrha, ko se odpre vprašanje legitimnosti oblasti in poraženih po volitvah in njihove volilne baze, ki zahteva spremembo. Nobena elita ne more ljudstva obvladovati v nedogled, ga ustrahovati ali impresionirati prek »razkazovalne potrošnje«, ki postopoma »kaplja« po družbeni lestvici navzdol (Veblen). Na oblasti se izmenjujejo levi in lisice (Pareto), in predolgo smo že v vladavini lisic. Nobeno stanje ne traja v nedogled, četudi se vleče tudi stoletja. Verjetno se približujemo dielektričnemu obratu, četudi bo drugačen kot si ga predstavljamo, in sprememba bo prišla nepričakovano iz drugega konca. Dandanes se je oblasti veliko težje skrivati za mitologijo demokracije, ker je svet veliko bolj povezan, informacije so lažje dostopne kot pred desetletji, kljub medijskim monopolom, in multituda postaja bolj budna. Veliko lažje je videti povratno-vzročno zvezo med ekonomsko vojno na Zahodu in dejansko vojno na Vzhodu.