Iz Cerarjevega odgovora v Pismih bralcev (sobotna priloga 11.11. 2017) na moj prispevek je razviden brezmejen strah pred družbenimi alternativami. Pejorativen diskurz, s katerim naslavlja vse kritike kapitalizma, »mušketirje«, kot jih imenuje, nedozorele osebe (tiste nad in pod 40, ki jih ima za mlajše od dvajset, kot da sta čas in zavest (kapital) eno – totalitarna, meščanska, kapitalska mentaliteta - zavest o času ni čas zavesti; spoznanje od družbi ni odvisno od starosti), med njimi tudi uglednega prof. Rastka Močnika, ki je napisal predgovor k Zgroženim ekonomistom, pove precej o njegovem intelektualnem nivoju in moralnem credu. Cerarji – družina Cerar – (pravnika oče in sin Miro, podjetnik Marjan in pravnica Zdenka)– so bili od osamosvojitve naprej zgledni apologeti (neo)liberalizma, kapitalizma, »tacherizma« in drugih radikalnih kapitalističnih socialnih eksperimentov, s poveličevanjem kapitalizma in kapitalskih razmerij med ljudmi kot »poslednjega razodetja« človekove esence, njegovega trajanja in nehanja, njegove vrednosti in nevrednosti. Zraven pa so pridigali tudi o »človekovih pravicah« kadar so bili pri volji, pozabili so le dodati, da so v kapitalizmu slednje odvisne od posedovanja kapitala, s katerim sami nimajo težav. Za vsemi klasičnimi (neo)liberalnimi diskurzi in kapitalističnimi hvalnicami zasebnega bogastva se skriva brezmejna banalnost in plitkost duha.
S (psevdo) ekspertom za zgodovino, filozofijo, marksizem, celo literaturo Marjanom Cerrarjem res nima smisla diskutirati. Toda kot pravijo: »Nihil humani a me alienum puto« (»Nič človeškega mi ni tuje«). Kar je po izobrazbi kemik in podjetnik, bivši direktor Belinke, bi bilo bolje, da bi raje pisal o stvareh na katere se spozna, kajti »Le čevlje sodi naj kopitar«. Kadar se naravoslovci spuščajo v družboslovna vprašanja, nas rezultat ne sme presenetiti. Vsak ima lahko mnenje, mnenje pa še ni vednost, vednost pa še ni spoznanje. Za to je potrebna intelektualna radovednost, kritičnost, analitičnost, sposobnost logične argumentacije, socialna senzibilnost in posebne življenje izkušnje. Slednje pa ne narašča premo-linearno s časom, kajti vsi ljudje nikoli ne dosežejo enake stopnje razvoja.
Marjan Cerar je bil nesojeni kandidat za predsednika Slovenije pred mnogimi leti (1997) – v šali v tv klubu na RTV Slovenija ga je predlagal celo psiholog Vid Pečjak, ki se je bridko zmotil o njem, tako politično kot psihološko. Slovenci niso nikoli volili simbolov kapitalizma za predsednike, zato je podjetnik Marjan Cerar klavrno končal volitve, enako kot guverner banke Slovenije, France Arhar, simbol kapitalističnega in bančnega totalitarizma (podoben simbol kot guverner Mitja Gaspari in bančnik Anton Rop, še dve »poslednji razodetji« demokracije in liberalizma, pohlepa in negacije).
Če bi sam imel na voljo sredstva, kot jih ima družina Cerar, bi se moje knjige nedvomno tiskale v milijonskih nakladah (moja »anonimnost«, ki mi jo Cerar očita v Delu), kvantitativni diskurz tako ljub (neo) liberalcem, pa kaže na nerazumevanje esence umetniškega dela (kakovosti umetniškega dela ne določa količina prodanih knjig – Mallarme npr. ni bil nikoli popularen). Umetnikov in mislecev mojega kova ni preveč pametno podcenjevati (tipičen slovenski, (malo)meščanski sindrom). »Barva laži« je bil moj prvenec – pripravljam kratek igran film, tudi s posodobljenimi dialogi o kritiki neoliberalizma –, Marjan Cerar pa bi si moral prebrati mojo sedmo knjigo »Smisel in revolt«, zlasti esej »Kapitalizem in odtujitev prek proizvodnje in potrošnje«, ki je dosti bolj relevantna za omenjeno tematiko. Cerar trpi za sindromom »enodimenzionalnega človeka«, kot ga je definiral Marcuse v svoji knjigi; ne loči med aktualnostjo in potencialnostjo, ko idejo komunizma reducira na partijski socializem (ruskega ali kitajskega tipa). Sartre je dejal, da če ideja komunizma ni prava, potem človek ni nič boljši od mravlje ali termita. Filozof Alain Badiou piše da ima komunistična hipoteza tri faze: Pariško komuno, Maj 68, in tretjo, ki jo še čakamo. Zametke slednje lahko vidimo v zadružništvu in odprtokodnih programih ter v zavračanju reprezentativne demokracije.
Še rezime doslej povedanega: hierarhična družba rangira ljudi na lestvici pomembnosti, in opravičuje njihov položaj s funkcionalno pomembnostjo in nepogrešljivostjo. Dostop do pravic v taki družbi ne more biti univerzalen, ker se slednje kopičijo vertikalno navzgor in redčijo navzdol z dostopom do kapitala. Temeljne človekove pravice, zajamčene z ustavo in deklaracijo o človekovih pravicah, so tako le seznam želja, nikoli pa niso dejanske pravice, ker je njihovo uživanje pogojeno s posedovanjem kapitala. Kapital tako ni integrativna, marveč dezintegrativna sila. Kapitalistična družba je ekskluzivna družba. Prikrajšanje se »naturalizira«. Apologeti kapitalizma se pogosto sklicujejo na Darwinovo teorijo o preživetju najmočnejšega. Človeški svet je za njih preslikava živalskega sveta. Toda človek postane človek šele, ko se loči od narave, zato je poizkus reducirati ga nazaj na stanje zveri, poizkus spraviti ga v predčloveško stanje.
Razredna družba in družbena hierarhija je mogoča le s pristankom podrejenih razredov, ohranja pa se z iluzijo meritokracije, ki opravičuje položaj ljudi z njihovo zaslužnostjo, in iluzijo o družbeni mobilnosti. Tako malomeščanstvo zaradi nevednosti in kratkovidnosti omogoča obstoj kapitalizma. Toda malomeščanstvo ne bo nikoli postalo veliko meščanstvo, srednji razred ne bo nikoli postal visok razred, vertikalna mobilnost je statistično zanemarljiva. Gre za obstoj iluzije da se lahko posameznik s svojimi sposobnostmi pomakne navzgor po letvici, iluzijo – mitologijo, ki ohranja sistem zatiranja. Na tak način kapitalizem opravičuje plačilne razkorake (do 400 krat višje plače vodilnih v podjetjih, v primerjavi z osnovanimi plačami). Na tak način se opravičuje tudi radikalne razlike med osnovnimi plačami na geografski osnovi (center EU – periferija, Evropa – Azija, Afrika). Vse to v luči večje »konkurenčnosti«. Toda posamezniki, ki imajo razpon dohodkov v razmerjih do 1 do 400, nimajo več nikakršnih skupnih vrednost, ne pripadajo več isti družbi, celo isti vrsti ne več, zato se je vedno težje sklicevati na »liberalizem«, »demokracijo«, »svobodni trg«, »pravno državo« in podobo mitologijo, ker ji vedno manj ljudi verjame.
Hobbes je v Leviathanu trdil da so ljudje po naravi egoistični in asocialni (človek je »osamljen volk«), in da je pogled na trpljenje drugega prijeten, ker je to trpljenje drugega. Edino prek države, kjer se posamezniki odrečejo svojim naravnim pravicam, in podelijo suverenu absolutno oblast nad življenjem, v zameno za mir, so sposobni obrzdati svoje nagone (homo homini lupus). Toda Hobbes pozablja, kaj je bistvo človeka: ustvarjalnost, reprodukcija. Destruktivnost je prvenstveno vselej obrambne narave. Celo majhni otroci imajo že sposobnost moralne razsodnosti – še v prededipalni fazi, kot kažejo izsledki novejših študij, v starosti nekaj mesecev – in željo po sodelovanju. Človek je torej apriorno socialno bitje, od konteksta pa je odvisno v katero smer se bodo razvili njegovi potenciali. Svoj smisel lahko najde le v drugem človeku, ne more ga ne v bogovih, ne v malikih, ki jih je iznašel, da bi pobegnil pred Drugim.
Kult moči ima v človeštvu stare korenine. Razsvetljenstvo je bilo zavezano liberalizmu. Samoohranitev je tako najbolj verjetna maksima človekovega ravnanja, prosto pot naj bi dobila v tržni ekonomiji. Um je postal izenačen s samoohranitvijo, ki je destruktivna (destruktivni um – egoizem jaza). Volja do moči se konča z apologijo terorja. »Šibki in neuspešni morajo propasti,« veli Nietzsche. Če so cilji veliki, so zločini opravičljivi, iz česar sledi da naj bodo mali tatovi kaznovani, imperialistični pohodi pa poveličevani. Kult moči je nemški fašizem predvidel do absurda. Tako De Sade kot Nietzsche sta obsojala sočutje (tudi Kant) (Adorno in Horkheimer, 1969/2006: 109-114). Zaradi prisilne narave dela v družbi, ugodje izvira iz odtujitve, pobega v pradavnino, »domotožje človeka«, ki je postal element družbenega reda, je skomina užitka, pobeg iz civilizacije (ki je poznano že iz primitivnih orgij, praznovanja). Užitek je z vidika oblasti racionalen, rafiniran v »visoki kulturi«, je predmet manipulacije (kolektivna opitost z množični mediji npr.). V meščanski družbi dobijo ljudje racionalen, preračunljiv odnos do telesa – ločitev duha in telesa. Kartezijanska delitev človeka na mislečo in razsežno substanco je destrukcija romantične ljubezni in racionaliziranje telesnega nagona (ibid.: 117-120). Um je tako orodje zatiranja, pravice močnejšega. Prototip homo oeconomicusa najdeta Adorno in Horkheimer (Dialektika razsvetljenstva) že v Odiseju – Odisejada kot parabola o menjalni družbi in o tveganju na poti do uspeha. Odisej vara da ne propade, kar je zmagoslavje uma (na račun domorodcev), cena za to pa je samota, atomiziran posameznik – meščan, ločen od drugih. Margaret Thatcher je dejala da družba ne obstaja, le posamezniki, kar je klavrn oksimoron neoliberalizma. Sistem združuje in ločuje posameznike, jih nagrajuje in kaznuje. Družba je živa tvarina, je posamezno in obče, v nenehni interakciji. Neoliberalci so pristali na to da je bolje spodbujati celo najnižje človeške instinkte (ki so posledica odtujitve), kot pristati na kakršnokoli obliko kolektivizma in redistribucije dobrin, samo da bi rešili razredno družbo.
Ob stoletnici Oktobrske revolucije se ponovno odpirajo nerešena vprašanja kapitalističnega terorja in družbenih alternativ. Človeštvo bo moralo najti nove načine prerazdelitve družbenega bogativa in brezrazredne družbe, tako ali drugače. Od slednjega je odvisno tudi njegovo preživetje.
Tomaž Janežič, pisatelj
Nov 11, 2017