Navdušenje tehnologov, izumiteljev in znanstvenikov nad umetno inteligenco pozablja njene enormne uničevalne in totalitarne potenciale. Primerjati človeški razum in računalnik je norost, podreditev človeškega uma umetni inteligenci pa se lahko konča kot katastrofa in konec vrste (Odisejada 2001, Terminator). Projekcija – delegacija – človeških lastnosti v stroj je oblika antropomorfizma, primitivnega mehanizma zavesti, ki ga poznamo že iz pradavnine, obratna smer, reducirati človeka na stvar, pa je oblika kontraantropomorfizma. Vera v računalnik ni nič manj iracionalna kot vera v Antične ali novoveške bogove. Zanikanje življenja v človeku z njegovo nadomestitvijo s strojem je negacija človeka v njegovem bistvu. Toda to je stara tendenca kapitalizma: reducirati človeka na nivo stvari, stroj pa povzdigniti na nivo človeka (o tem Marx v Kapitalu).

Redukcija človeka na inteligentnost kaže na nerazumevanje človeka kot ustvarjalnega bitja.

Kreativnost je kvalitativna dimenzija, edinstvena za človeško vrsto. Ustvarjalnost je presežek racionalnosti (smotrnosti), ki se uporablja le za optimiziranje obstoječega sistema, družbeno-ekonomskih dominacijskih razmerij. Kreativnost omogoča kvalitativen preboj ter premislek o smeri in obsegu sleherne človeške dejavnosti. Paul Torrance ''oče kreativnosti'' je najbolj znan po testih kreativnega mišljenja, Torrance Testst of Creative Thinking (TTCT), ki merijo verbalne in figuralne sposobnosti. Torrance je kreativnost razumel kot proces, kjer je posameznik dovzeten za probleme, vrzeli v znanju, disharmonije, manjkajoče elemente, sposoben zaznati težave in iskati rešitve, formulirati hipoteze ter jih preverjati.

Inteligentnosti tudi ni možno reducirati na računalniški algoritem, o tem britanski matematik Roger Penrose, ki poudarja pomen intuicije pri novih odkritjih. Umetna inteligenca tudi ne prestane »preizkusa z zrcalom«; četudi ga nekoč bo, ga bo le s simulacijo zavesti. Redukcija inteligence na nivo termostata, ki ima »dvojni vpogled« v delovanje (prilagajanje okoljskim temperaturam), kaže na popolno nerazumevanje človeka. Prilastitev inteligence za potrebe funkcionalnosti družbeno-ekonomskega sistema je totalitarno pojmovanje človeka, vse v službi večje »racionalnosti«. Mit o racionalnosti izhaja iz instrumentalizacije uma, podreditev razuma pravilom igre z destruktivnimi posledicami – o tem Adorno in Horkheimer v Dialektiki razsvetljenstva. Absorpcija kreativnosti v tehniko je le dokaz represivne civilizacije v kateri živimo.

Štirje klasični znanstvenofantastični filmi, ki napovedujejo totalitarno kibernetsko prihodnost so: Odisejada 2001, Terminator, Uničevalec in Transcendenca.

V Odisejadi 2001 (l. 1968), mora astronavt na vesoljski postaji izklopiti računalnik Hal, ki pobija posadko, da si reši življenje. V Terminatorju (1984) robot – kiborg, s humanoidnim videzom potuje v preteklost, da bi ubil mati (Sarah Connor) še ne rojenega borca proti prevladi robotov v prihodnosti. V Uničevalcu (l. 1993) policista Johna Spartana zamrznejo l. 1996 za kazen, nato pa odmrznejo l. 2030, da bi ujel kriminalca iz preteklosti, ki se je vrnil v prihodnost. Slednja je totalitarna: totalitaren nadzor v obliki podkožnih čipov, ideologije, nadzorovanja, izgube zasebnosti – zametke slednjega vidimo že danes.

V filmu Transcendenca (l. 2014) se znanstvenik reši pred smrtjo tako, da njegova žena naloži njegovo zavest v računalniški program, toda pridobi si neznansko moč, ki jo zlorabi. Na koncu morajo odklopiti internet, da se človeštvo reši. To je verjetno naša bližnja prihodnost.

V svojem romanu Neptunovo vstajenje (2008) sem že pred filmom Transcendenca napovedal možnost nalaganja človeške zavesti v računalniški program Neptun. Vendar ima moj roman nasprotno sporočilo od filma: junak Emil prestavlja silo revolucije, ki se zoperstavi neoliberalnemu globalnemu terorju s pomočjo programa. Program Neptun je sicer vrednostno nevtralen in ga je moč uporabiti ali zlorabiti kot vsako tehnologijo, vendar si ga sile terorja in dominacije ne morejo prilastiti. V romanu Emil uniči policista Aleša, ki simbolizira neoliberalno državo in njen teror. (Pripravljam tudi angleško, razširjeno verzijo). V romanu se Emil tudi utelesi, kar je pomembna kategorija vsakega subjekta – o tem fenomenologija. Človek je utelešen um, o tem Merleau-Ponty v Fenomenologiji zaznave. Človek je bitje, ki dojema sebe kot subjekt zaradi telesa, ki ga ima, ne le kot abstraktno možnost. Roboti ne zaznavajo sebe kot celoto, tudi poskus z zrcalom jih ovrže. Robot lahko »recitira«, ne more pa »razumeti« in »čutiti« ter »ustvarjati«. Za človeka je značilna ustvarjalna ljubezen, ustvarjalna lepota in ustvarjanje smisla ter negacije slednjega, v dialektičnem razmerju posameznika in družbe, kapitala in dela, življenja in smrti. Človek je edino bitje, ki ustvarja smisel v človeški skupnosti, ne v kibernetski, v tej luči nenehno poustvarja svet. Neptun je bil zgolj metafora za človeka in človeške potenciale in vprašanje efemernosti človeške eksistence in transcendence njegove eksistence.

Z ustvarjanjem virtualnega sveta se reducira človeška čutila na vid, pozablja pa se da je tip enako pomemben za našo predstavo o svetu, o drugih, za našo samopodobo. Virtualen kibernetski svet je odtujen, kjer je posameznik sam, fizičnih kontaktov v njem ni. Vse najnovejše aplikacije, pametni telefoni in spletna omrežja težijo k vedno večji izolaciji posameznika, z namenom da ga socialno oslabijo in izolirajo, da oslabijo njegovo moč fizične interakcije in revolucionarne potenciale. Sem sodi tudi internet stvari, ki potencira nadzor nad ljudmi. Vse v duhu totalitarnega kibernetskega neoliberalizma.

Človeštvo ima na voljo samo tri alternative:

• kibernetski neoliberalizem, kjer bodo roboti dokončno izpodrinili delovno silo in delovali kot represivna sila. V sedanji fazi, ko je slednje še v povojih, je potrebno brezpilotne bombnike krmiliti s človeško silo, človek tudi sprejema odločitve o eksekucijah. V naslednji fazi, čez 10-15 let najpozneje bodo o tem že odločali roboti sami; sprva na periferiji, v okupiranih deželah Tretjega sveta in Bližnjega Vzhoda, pozneje (največ 10-15 let kasneje) pa tudi na Zahodu. Roboti, ki bodo zamenjali vojake in policiste, bodo na podlagi svojih baz podatkov tudi odločali o likvidacijah in aretacijah potencialnih teroristov in družbeno nezaželenih subjektov.

• Druga alternativa človeštva je Tretja svetovna vojna, ki bo imela tudi grozljive posledice.

• Tretja pa je participativni komunizem.

Od samoohranitvenih sil človeštva je odvisno katero možnost bo izbralo.