Ni vse levica, kar se zdi. Te teme sem se deloma dotaknil v svojih esejih v zadnji knjigi (Neoliberalni totalitarizem in revolucija za novo tisočletje).

Že v uvodu sem opozoril na problem:

»Nihče ne more nadomestiti proletarca oz. prekarca v revolucionarnem diskurzu; razredni boj, ne identitetni ne boj za partikularne družbene skupine, je temelj vseh družbenih bojev. Problem evropske levice in mnogih levičarskih akademskih intelektualcev je, da ne verjamejo v proletariat (nikoli niso prav verjeli), zato iščejo njegove substitute s premeščanjem družbeno-ekonomskega konflikta (delo-kapital) v identitetne boje (spolne preference kot politična agenda) ali rasne (migranti drugih celin) ali v boje manjšin. To je problem navidezne levice, ki pozablja temeljni razlog svojega obstoja: delavski boj, ki je nad vsemi drugimi boji. V tem je tudi videti razlog za osip volivcev levice, zato lahko v takih razmerah prosperirajo radikalno desničarske stranke (celo proto-fašistične kot je Severna liga v Italiji, ali klerikalne kot je stranka Zakon in pravičnost na Poljskem itd.).«

Rastko Močnik je v predzadnji Mladini zapisal da so po drugi svetovni vojni klasične antikapitalistične stranke opustile razredno stališče, socialisti in socialdemokrati so se postavili na liberalno pozicijo (kolikor se niso že prej) in zagovarjali neoliberalne reforme (Francija, Nemčija).

Nova družbena gibanja so bila razredno le pasivno določena, ko pa so protisocialistične sile razbile njihov socialistični kontekst so degenerirala v nevladne organizacije in identitetne politike. Te politike pa »razbijajo družbeno polje« in »onemogočajo razredno organizacijo delovnega ljudstva.« Prisilno novačijo ljudi v identitetne skupine in jih »identitetno terorizirajo«.

»Identitetne politike ne blokirajo samo razrednega boja, marveč tudi boj za žensko emancipacijo. Identitetna ideologija ne odpravlja dejstva, da so ženske tudi v kapitalizmu še posebej izkoriščene«.

Claude Chabrol je to sijajno prikazal v svojem velikem filmu Košute (Les biches), kjer gre v spolnem razmerju med dvema ženskama za razredni boj med proletariatom in buržoazijo.

Identitetna gibanja (tudi gibanja LGTB...XYZ) in podobna so dejansko gibanja buržoazije, ne proletariata, zato jih redno podpirajo liberalci, ki branijo pravice kapitala. Sem spadajo tudi tudi boji za ’’pravice’’ pri kupovanju otrok istospolnih parov. Relativisti in advokati LGTB...XYZ gibanj pozabljajo, da se pravica do tega, da ima nekdo otroka (ki mu ga narava odreka) sooča s pravico otroka, da ima starše in da se identificira s svojim spolom preko zavednih in nezavednih procesov, in posledično ne trpi za krizo identitete. Feministke seveda to ignorirajo (FDV-jevke npr., ki celo ukinjajo ločena – moška – stranišča, da bi izbrisale spolno razliko – manifestno zavidanje penisa).

Umetno izenačevanje spolov, ki ga zagovarjajo nekatere feministke (npr. zagovornice teorije spola Judith Butler: »spol je performativen«, ne biološki) želijo izbrisati kvalitativno razliko med spoloma.

V zvezi s tem sem pri poglavju o pravu zapisal:

”Ko govorimo o enakosti na sploh ne smemo zamenjevati kvalitativne razlike z enakimi pravicami. Ljudje so različni, a morajo imeti enake socialne pravice. Umetno enačenje ljudi, z izničevanjem njihovih dejanskih, bioloških, osebnostnih in drugih razlik ne prispeva k naprednejši družbi, nasprotno. V tem je recimo napaka meščanskega feminizma; ženske imitirajo moške z apropriacijo falične (simbolne) moči (falične ženske), a spola sta različna, zato sta komplementarna. Emancipacija ni imitacija; voditi mora k ekonomski in intelektualni emancipaciji, in posledično k svobodni ljubezni, onkraj meščanskega zakona. Z izničenjem kvalitativne razlike in zavzemanjem faličnih pozicij (sodstvo, represija, z željo po kastraciji moških) in drugih biopolitičnih funkcij (skrb in nadzor nad populacijo) se represivni patriarhalno-kapitalistični vzorec le reproducira. Včasih se zdi, da je maskulinizacija žensk in feminizacija moških politika EU in ZDA, v kolikor ni posledica kemičnih procesov (hormonski motilci). Brez ženstvene ženske ni upanja za transcendenco. (Meščanske feministke verujejo, da emancipacija pomeni pridružiti se policiji, ne pa revoluciji).”

O medijih pa sledeče:

»Medijske reprezentacije družbenih skupin in spolov imajo velikokrat groteskno podobo, bodisi konservativne, bodisi liberalne (psevdo-emancipatorične). Korporativni mediji in zlasti filmska industrija (hollywoodski propagandni stroj) npr. reprezentirajo žensko bodisi kot mati (redukcija ženske na reproduktivno vlogo), žrtev (viktimizacija) ali pa kot falično amazonko, kot dosežek ’resnične’ emancipacije (vprašanje je, če same feministke naivno verjamejo, da jim je slednje v prid, če ne gre za problem zavidanja – več o tem Melanie Klein). Reprezentacija vedno meri na Drugega v njegovi drugosti, drugačnosti (etnija, rasa, spol, sloj). Nasprotno pa je znanstveni diskurz poklican k univerzalnosti, presega posameznosti, je anti-ideološki, antinacionalen, antirasističen, desegregacijski, je sočasen z razmahom trga in zgodovine, vendar pa je napačno (humanistično) mišljenje, da je Drugi enak, kajti »realno v Drugem sploh ni enako«(Miller).

V ozadju določenega feminizma se skriva zavist do penisa. Freud je nekoč omenil, da nekatere njegove pacientke upajo, da jim bo zrasel penis.

Po Lacanu se ’falična ženska’ konstituira kot ženska »ki ima«, medtem ko se ’narejena ženska’ konstituira kot »biti falos« prek postiche oz. dozdevka. (Miller, 2001:145-146).

Melanie Klein (Zavist in hvaležnost) govori o dekličini podzavestni želji, da bi se „polastila 'dobre' vsebine materinega telesa, oziroma občutek, da je to že naredila“ proizvaja občutek krivde in tesnobe. Teorija kastracije, ki izhaja iz podmene o obstoju Ojdipovega kompleksa, naj bi pri ženskah zahtevala nadomestilo v obliki otroka. V svojem spisu o Ojdipovem kompleksu v luči zgodnjih tesnob daje primer ojdipske situacije, in izpeljuje tezo o ambivalenci deklice do očeta, ki je utelešal njene sadistične želje do matere, a tudi željo po njegovi kastraciji (Klein, 1945/1997: 344-346). Dekličina zgodnja identifikacija z očetom postane sredstvo za uničenje matere, deklica pa si v „domišljiji prilasti očetov penis, tako da ga kastrira“, s tem da kasneje deklica prek mokrenja penis introjicira; deklica se namreč izmenično identificira z obema staršema, iz česar izhaja njen strah pred „slabim“ ponotranjenim očetovim penisom. „Ukradeni penis“ ji vzbuja občutek vsemogočnosti, hkrati pa zadovoljuje svoje želje po tem, da bi se maščevala očetu (ibid.: 129-130).

Deklice, ki zavzamejo ženski položaj odnos do penisa pripelje v ponižno držo, drugače pa občutek sovraštva, ker so jim odrekli penis, pripelje do zavidanja penisa. Med fantazijami pride do podzavestnega enačenja penisa in dojke, izhajajoče iz frustracije z materino dojko, zahtev oralno-sesalnih vzgibov, izhajajočih iz frustracije, ki jo je povzročila mama, ki izhaja iz bojazni deklice, da bi izropali notranjost njenega telesa. Zamera do matere, ker ji je odtegnila dojko, se krepi z zamero do tega, da ji ni „prepustila očetovega penisa kot objekta zadovoljitve“, gre za to, da noče penisa kot atributa moškosti, marveč kot objet oralne zadovoljitve, kar povzroča sovraštvo do matere (ibid.: 106-109).

Premagovanje zavisti omogoča prevlado občutka hvaležnosti, ki je temelj vse življenjske sreče (ponotranjenje dobre materine dojke), več o tem v spisu Zavist in hvaležnost.

Toliko o teorijah spola, enačenju spolov itd. Socialne pravice in identitetne politike niso ena in ista stvar.

Ne glede ali se strinjamo z ortodoksno psihoanalizo, sta zavist in hvaležnost pomembni gibali človeške duševnosti, ki pa imata seveda svoj širši socialni kontekst (primarna socializacija – sekundarna, individualna raven – družbena). Človek je seksualno, a tudi družbeno, ekonomsko bitje.

Reference:

Klein, Melanie (1932/1998): Zavist in hvaležnost: izbrani spisi. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Studia humanitatis.

Miller, Jacques-Alain (2001): O nekem drugem Lacanu. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo (Analecta).