Čemur smo priča v zadnjem letu ni apokalipsa, ampak biopolitična tiranija, nova faza globalnega terorja oz. njegov dialektičen obrat. Globalizem prihaja do svoje meje, do svoje negacije.

Policijska ura ne uničuje virusov, uničuje svobodo. Enako je s karanteno. Enako je z maskami na prostem. Kdor meni, da se lahko pred virusom, ki lebdi v zraku, ki ga je izdihnil posameznik – kjer nemara čaka naslednjega sprehajalca –, naključni sprehajalec zaščiti z masko, je idiot. Če bi bilo res tako, bi bil že ves svet okužen. Maske pa delujejo le v zelo omejenih primerih, za katere morajo biti izpolnjeni določeni pogoji: velika koncentracija ljudi, kjer je možnost kihanja oz. kašljanja neposredno v soseda. Torej ima slednje smisel le v hladni polovici leta v zaprtih prostorih (zunaj eventualno le na tržnici, na avtobusih postajah itd.). Pa še v tem primeru je treba vedeti, da maske niso vodotesne, zato nekaj kapljic vseeno prepustijo, v nobenem primeru pa ne ščitijo pred aerosoli, ki jih spuščajo v celoti. Mit o vsemogočnosti mask je le patetičen izgovor za nemoč zdravstva in priložnost za zaslužek. Več o teh mitih na strani https://swprs.org/face-masks-evidence/

(Okoli 75% okuženih je nosilo maske.) Množični mediji – pri nas je to zlasti RTV SLO – izkoriščajo priložnost za množično propagando z apeli strahu, s šok terapijo, kar me spominja na čas osamosvajanja pred 30. leti, ko so nam kot otrokom prali možgane s tem, kako je Jugoslavija strašna in samostojna Slovenija krasna, in to celo nekateri isti akterji, ki nastopajo tudi zdaj: Janša, Kacin, Rosvita Pesek … Doktrina šoka 2.0.

V zvezi s tem je tudi zanimiv podatek, ki ga je objavil celo MMC RTV SLO – sicer znano apokaliptično trobilo –, da je upravno sodišče v Düsseldorfu »presodilo v korist državljanu, ki je tožil mesto zaradi obvezne uporabe zaščitne maske v mestu. Sodišče je pojasnilo, da je ukrep nošenja mask na prostem preveč splošen in premalo definiran«, saj »ni jasno, kdaj in kje morajo državljani nositi masko, ampak se morajo sami odločiti na podlagi nedoločenih dejavnikov, na primer časa v dnevu, prostora in števila pešcev v bližini« … (https://www.rtvslo.si/zdravje/novi-koronavirus/sodisce-v-duesseldorfu-obvezno-uporabo-mask-na-prostem-oznacilo-za-nezakonito/541750).Tožniku v mestu ni treba več nositi maske, »za preostale meščane pa se s tem ne spremeni ničesar. Sodišče bo moralo odločati še o šestih podobnih zadevah.« Absurd.

Celo zdravniki sami priznavajo, da maske v 99% primerov ne pomagajo – Alojz Ihan v oktobrskem intervjuju v Mladini, navkljub svojim dosedanjim paranoičnim diskurzom v zvezi s tematiko. Dr. Matjaž Figelj, internist, je v Studiu Cityju 12.10. 2020 posvaril, da zapiranje družbe ne vodi nikamor, oziroma bo še poslabšalo problem https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174724545?s=tv ), tudi z družbenoekonomskega vidika, zaradi povratne zanke. Virus ne bo zrušil zdravstvenega sistema, zrušili ga bodo ukrepi, ki bodo zrušili gospodarstvo, ker zdravstvo potrebuje gospodarstvo, da deluje. Karantena ni rešitev, ne odpravlja problema, ampak ga le prelaga. Zapiraje družbe pač ne deluje – deluje za mesec, dva –, potem se vzorec ponovi. Tudi maske niso prav učinkovite. Virusa ne bomo omejili s strahom in poniževanjem – strah nasprotno slabša imunski sistem. Epidemija ne sme biti izgovor za teptanje človekovih pravic in dostojanstva. Karantena tudi slabo vpliva na otroke, na njihove telesne in kognitivne sposobnosti, opozarja dr. Figelj. Po njegovem je Covid minoren medicinski problem, ker v večini problemov bolezen poteka brez zapletov. Kot poudarjajo zdravniki podpisniki velike Barringtonske deklaracije, bo odziv na Covid krizo povzročil še hujše posledice kot virus sam ( https://gbdeclaration.org/?fbclid=IwAR1TfBTMoQvzCSrv4Cdu1H46-RJc3cXIs6wmb7EmLimBdayC74S5ujlFWvI ). Zaradi opuščanja drugih zdravstvenih storitev in preventivnih pregledov, si zdravstvo lahko obeta porast kardiovaskularnih bolezni, tumorjev in tudi drugih, zanemarjenih (tudi kroničnih) bolezni, z usodnimi zapleti. V ekonomskem smislu pa revščina in brezposelnost ter brezperspektivnost še povečujejo pritisk na zdravstvo. Nekaj podobnega smo videli v Rusiji po koncu hladne vojne, ko je oblast prevzel Jelcin. Po diktatu Mednarodnega denarnega sklada so, v zameno za posojila, liberalizirali državni trg kar je milijone in milijone Rusov – približno polovico države – pahnilo v hudo revščino, še večjo kot so jo že poznali. Posledice so bile uničujoče, mnogi so izgubili zavarovanje, zapadli so v alkoholizem itd. Pravi ekonomski genocid. Več o tem v Doktrini šoka pa tudi v Zamolčani zg. ZDA.

V 30-ih letih 20. med veliko depresijo je brezposelnost dosegala rekordne številke, a že letos spomladi smo – po podatkih IMF-ja – doživeli največji padec gospodarstva po veliki depresiji. Samo v ZDA so v dveh, treh mesecih dosegli, kumulativno, okoli 40 milijonov brezposelnih, v Evropi so blažili posledice s subvencijami za samozaposlene itd., ampak to so le kratkoročni ukrepi. Ekonomska kriza, ki je nastopila v letih 2008-2016 je bila prava malenkost v primerjavi s to, ki šele prihaja. V najboljšem primeru bodo karantene in druge omejitve trajale vsaj še pol leta, kajti čudežno cepivo ne bo tako kmalu na voljo, poleti pa bodo oblasti zopet reševale turizem z boni, od katerih bodo imele korist praviloma le top destinacije – pri nas so to le Piran in druga obalna mesta ter morda še Bled in Bohinj. Kaj pa vse ostalo? Boni ne morejo reševati brezposelnosti, ne storitvenega sektorja, še zlasti pa ne kulture. V odnosu do kulture se vidi inteligenca naše oblasti ( ponekod v tujini so dali v obtok tudi bone za kulturo). Pri zapiranju posameznih sektorjev gospodarstva so kulturne ustanove vedno prve na vrsti, medtem ko ima trgovina vselej prednost – v tem se kaže primitivizem naše oblasti. Koncertne dvorane samevajo, enako gledališča, enako knjigarne …

Še dobro, da sem februarja ujel Beethovnov koncert (3. klavirski, z Dubravko Tomšič), ker je bil majski v CD že odpovedan, vstopnice za julijski koncert na Kongresnem trgu pa razprodane že mesec dni vnaprej. Sredi poletja so omejili število poslušalcev na 500 in manj, ob tem, da so na prostem morali nositi maske. Dvojni absurd. Da ne govorimo o tem, da so bile knjigarne in knjižnice spomladi zaprte, kar pomeni, da samozaložniki nismo mogli prodajati knjig, niti v poletni sezoni – ki je za resne knjige tako slaba – izpada seveda ni bilo mogoče nadomestiti. Še dobro, da obstaja tisk na zahtevo, tako da ne ostajajo gore neprodanih knjig, čeprav je to klavrna tolažba … izguba je izguba ... Od samozaložništva tako nihče ne bi mogel živeti, niti od podobnih projektov … Filmarji se pritožujejo, da ne morejo snemati … nekateri smo se morali soočiti s tem dejstvom že pred desetletjem in več, davno pred vsemi krizami, ker je pač kapitalizem v nenehni krizi, ker prosti trg ne prenaša ne-tržnih dejavnosti, kultura pa je privilegij elite. Pritožujejo se mnogi »umetniki«, ki so bili doslej prisesani na državne subvencije ... kaj pa tisti, ki jih sploh nikoli niso (nismo) dobili??

Toda umetnost bo obstajala, dokler bo obstajala človeška vrsta, ne v imenu trga, ne epidemij, ne vojn ne bo odnehala – umetnost nikoli ne odneha, niti pravi umetniki ne, ker je to, kar sporoča, večje od nesmiselnih koincidenc eksistence in družbenih sistemov.

Kar pa zadeva splošno vprašanje, kako naj se obnašajo družbe v takih primerih …

Kot poudarjajo v Barringtonski deklaraciji in vsi tisti, ki še znajo misliti, družbe ni mogoče ustaviti oz. zapreti, v tem primeru. Švedski model – ki ga nekateri tako napadajo, da je evolucionističen oz. darvinističen – samo kaže, da ne obstaja le en možen odziv na krizo. Če se zaščiti najbolj ranljive skupine in pusti družbo, da funkcionira kolikor toliko normalno, je to morda vseeno boljše kot absolutna zapora. Karanteno lahko narediš za mesec ali dva na leto, največ, če pa to ne deluje, je treba izbrati drugo pot, ob ohranjanju osnovnih preventivnih ukrepov (distanca v zaprtih prostorih, maske v času sezone v interierih, omejitve števila obiskovalcev, potnikov itd.), ni pa mogoče zapirati celih sektorjev ekonomije, zapirati cele družbe – občin, regij – za dalj časa.

V zadnjem času se je tudi pokazalo, koliko je vredno javno zdravstvo. Vsi, ki navijajo za privatizacijo zdravstva pozabljalo, da zasebni sektor ne rešuje velikih zdravstvenih kriz – pandemij, vojnih razmer, naravnih katastrof itd., ker slednje ne prinašajo profita, zato je obsežen, robusten, kadrovsko krepek zdravstveni sektor bistven del vsake zdrave družbe. Zdravstvo bi moralo biti dostopno vsem, tudi z vpeljavo mlajših zdravnikov v zdr. sistem, z ustrezno motivacijo. Slovenija vlaga v zdravstvo le okoli 3% BDP-ja, Avstrija več kot dvakrat toliko. Kdor pa hoče kot zdravnik obogateti, je verjetno zgrešil poklic, v tej luči pa velja tudi spremeniti plačna razmerja med novinci in zdravniki z dolgim staležem, v smislu večje solidarnosti.

Vsi tisti arogantni oblastniki in njihovi mali pomočniki, eksperti – danes so to nekateri zdravniki(epidemiologi), pred leti so bili to liberalni ekonomisti – , ki ljudi (praviloma proletarce, prekarce) obsojajo, da niso potrpežljivi, da so nedisciplinirani, da se ne znajo odrekati, sami pa se družijo v svojih luksuznih nepremičninah od koder »osvobajajo« ljudstvo (virusov ali komunizma), pozabljajo, da se norčujejo iz avantgarde. Proletarci so avantgarda, ne buržoazija, ne elita! Ponižani in razžaljeni so bili že dovolj potrpežljivi tekom zadnjih desetletij, še preveč; ukradli so jim veliko prihodnosti z neoliberalno ekonomijo, še več z ekologijo. Ekscelence pozabljajo, da je tudi slednji virus posledica prekomernega izkoriščanja narave, pozabljajo, da je prišel iz živali na človeka, ker je človek preveč posegel na območje živali. Podobno je bilo z virusom HIV, ki so ga prinesli na ljudi z goril divji lovci v Kongu (več o tem Martin Meredith v State of Africa), podobno je bilo z ebolo. Toda kaj je to v primerjavi s podnebnimi spremembami, z globalnim onesnaževanjem! Ko bo slednjič tudi na Zahodu zavladala velika lakota (in žeja) zaradi suše ali veliko izumrtje zaradi kontaminirane zemlje in vode, se bodo morda nekateri arogantni globalisti-korporativisti, ki se požvižgajo na okoljske standarde, zavedeli, da ni neskončne rasti na končnem planetu, da je zemlja zaprt, krožen ekosistem in da se »življenje s človekom ni ne začelo, niti se ne bo končalo« (L. Strauss). Zaradi podnebnih sprememb in onesnaževanja umre vsako leto 12 milijonov ljudi, zaradi lakote 9 (https://www.theworldcounts.com/challenges/people-and-poverty/hunger-and-obesity/how-many-people-die-from-hunger-each-year/story). Milijoni otrok imajo zaradi onesnaževanja okolja v krvi visoke koncentracije svinca – kapitaliste to sploh briga? Dokler se to ne bo zgodilo njihovim potomcem, dokler se to dogaja nekje v Afriki in Indiji, daleč od oči, daleč od srca, že ne. Čeprav je problem prisoten že tudi na Zahodu, celo pri nas (Mežiška dolina), a vseeno si še zatiskajo oči do konca ...Včasih se zdi, da se kapitalistične elite obnašajo kot nekateri ruski plemiči pred februarsko revolucijo, ko so že slutili, da se igra končuje, Rusija je izgubljala vojno, socialne razmere so bile nevzdržne … a privoščili so si še zadnje orgije, zadnje pijanke, svoj zadnji jouissance ...

Kar pa zadeva obravnavo pacientov in zaščito prebivalstva glede na življenjsko krivuljo – njeno dolžino ali kratkost – se velja spomniti Marka Avrelija, ki je zapisal, da mladenič in starec s smrtjo izgubita enako, le sedanjost, kajti čas je relativen. Francoski esejist Montaigne pa je zapisal provokativno trditev, da kdor je živel en dan, je videl vse. Ker življenje ni kvantitativna, ampak kvalitativna dimenzija. Kljub prepovedim se bodo ljudje še vedno družili, ustvarjali, se ljubili … nihče jim te pravice ne more odvzeti, ne v imenu varnosti, ne biopolitike. Življenje hoče življenje, svoboda hoče svobodo.