Tole je kopija pisma, ki sem ga poslal Ilinki Todorovski - varuhinji gledalčevih pravic na RTV SLO pred dvema tednoma, na katerega seveda ni hotela/znala odgovoriti.

»Pozdravljeni,

novinarstvo bi moralo biti kritično in analitično, ne pa apologija statusa quo in legitimacija vladajoče politike in družbenega sistema, ki temelji na veliki neenakosti. Tako v teoriji, v praksi pa vemo, da je ločnico med novinarstvom in propagando velikokrat težko potegniti, zlasti še pri televizijskem formatu, ki služi najbolj binarnim reprezentacijam – Baudrillard bi rekel simulacijam – družbene »resničnosti« (resničnost ima dialektično, večplastno naravo, zato navednice). Komercialno (senzacionalistično) novinarstvo ima torej izrazito reaktivno, ne aktivno vlogo. Najbolj zanimivo je, da se mediji radi sklicujejo na objektivnost, pri tem pa uporabljajo »avtoritete« kot citate v svojih narativih, ki so binarno strukturirani, tudi z melodramatizacijo in kolonizacijo zdravega razuma (Luthar).
»Objektivni« mediji so seveda mit. Že sama selekcija novic je odraz subjektivnosti. Razen majhne vrste dogodkov zgodovinskega pomena, ki se pojavijo na naslovnicah, ima neizmerna večina novic le omejeno in subjektivno pomembnost. Iz objektivnega gledišča se gleda na svet, kot da ne bi bilo osebe, ki bi ga subjektivno izkusila, v okoliščinah, ki so očiščene pomena, nekoherentne po definiciji in neuporabne. Donna Haraway to imenuje »osvajanje pogleda iz nikjer«, in trdi, da zagovarjanje »znanstvene objektivnosti« teži k priviligiranju vrednot dominantnega razreda na račun drugih. Namesto objektivnosti predlaga termin situirano znanje, kajti »le parcialna perspektiva omogoča objektivno videnje«.
Reprezentacijo sedanje (zdravstvene) krize – prvenstveno družbene – lahko umestimo v serijo propagandnih reprezentacij, ki segajo od vojne za osamosvojitev dalje.
V spregi – če hočete v korelaciji – s tedanjimi oblastmi je RTV Slovenija pri »osamosvojitveni« mitologiji odigrala ključno vlogo, pa tudi pri demoniziranju srbskega naroda, kot glavnega krivca za razpad Jugoslavije.
Z znanimi montažnimi koncepti – ki jih je klasificiral že Eisenstein – kot so montaža atrakcij, ideološka montaža itd., in z jukstapozicijo podob, v kombinacij z avtoritativnim glasom govorca, se je ustvarjalo navidezni moralni konsenz za osamosvajanje, demokratizem in obsodbo balkanističnih politik, pri tem pa se ni napravilo analitičnih javnih diskusij o strukturni, ne linearni vzročnosti, ki je vodila v razpad SFRJ, in se je slednji tolmačil le z etnonacionalistično paradigmo (ki je dominantna tudi v našem zgodovinopisju – več o tem Močnik in Štromajer). Prav tako ni bilo dovolj razprav o ekonomskih posledicah uvedbe tržnega gospodarstva in privatizacije za delavski in nižji srednji razred.
Ker smo bili takrat še adolescenti, smo bili toliko bolj izpostavljeni »pranju možganov« – o tem sem pisal tudi v eseju »Kako so nam ukradli demokracijo.« Moralne odgovornosti za takratno propagando ni RTV SLO nikoli prevzela.
V zadnji ekonomski krizi med leti 2008-16, smo bili zopet priča propagandističnemu diskurzu na RTV, na način, da se je v razprave o krizi vselej vabilo neoliberalne, konservativne ekonomiste, ki so propagirali varčevalne politike, na škodo delavstva, zelo malo pa je bilo na teh debatah, okroglih mizah navzočih bolj kritičnih ekonomistov in intelektualcev. To me je deloma tudi spodbudilo za esej »Neoliberalni totalitarizem«, ki sem ga objavil na Delovi spletni strani l. 13, iz katerega je pozneje nastala knjiga, v kateri je tudi poglavje o ukradeni demokraciji in medijski propagandi.
Tudi ob sedanji krizi, ki je prvenstveno družbena, ker dodaja novo raven negotovosti v družbeno-ekonomski sistem, smo priča propagandističnemu diskurzu, ki opravičuje epidemične ukrepe in zastrašuje prebivalstvo (moralna panika), brez kritične refleksije o družbeno-ekonomskih posledicah krize – ki bo neverjetneje sprožila novo – in instrumentalizaciji zdravstvene krize in realnega medicinskega problema za discipliniranje prebivalstva, pa ne le pri nas, ampak v celi Evropi, po vsem svetu. O tem sem pisal tudi v Mladini. Gre za propagando blitz, kot sta jo definirala britanska novinarja D. Cromwell in D. Edwards.
Kar sta avtorja ugotovila na primeru vojne v Iraku, Libiji in Siriji, velja – mutatis mutandis – tudi za Covid.
Pri tem je pozicija RTV SLO nekoliko ironična – vpeljana je nova spremenljivka – , ker je na oblasti slučajno politična opcija, ki ji ni po godu, zato načeloma podpira protestnike, hkrati pa tudi protislovne epidemične ukrepe (razen tistih, ki se nanašajo na pravico do protestiranja proti trenutni oblasti).

Covid ni ultimativna biološka grožnja človeški vrsti – zlasti če ga primerjamo s špansko gripo, Ebolo ali kugo – , marveč je zgolj ena od bolezni več, ki je problematična za manjši del prebivalstva, ki pa se jo je zlorabilo za biopolitičen teror, pod pretvezo "varnosti" oz. motnje globalnega trga. Cepiva, ki so na voljo, pa ne preprečujejo prenosa okužbe, niti ne dovolj hujšega poteka bolezni – v zvezi s tem je pomeljiva akademska študija v Massachusettsu, Barnstable okrožje, kjer je bilo julija od 469 obolelih 3/4 dvakrat cepljenih, od 5. hospitaliziranih pa 4 cepljeni. https://www.cdc.gov/mmwr/volumes/70/wr/mm7031e2.htm
Kritične razprave tako ni, reprezentacija situacije v državi je izrazito binarna, črno-bela, z nekaj sivimi odtenki, ki izhajajo iz antipatije do trenutne oblasti.
Potrebovali bi širšo javno razpravo – okroglo mizo – , ki bi predstavljala sedanjo družbeno krizo v luči obstoječih družbenih kontradikcij: kapital – delo, kapitalizem – okolje, Zahod – Vzhod, ki »naddeterminirajo« (bi dejal Althusser) druga drugo, v globalnem, neoliberalnem, biopolitičnem totalitarizmu, ki obvladuje svet. V taki razpravi pa ne bi mogli sodelovati le uveljavljeni predstavniki akademskega diskurza, režimski intelektualci, marveč prvenstveno mlajše generacije in subverzivni glasovi, kajti dogodki v sedanjosti bodo vplivali prav na njihovo prihodnost.
To pismo bi morali prebrati tudi uredniki političnega programa in informativnih oddaj, čeprav verjetno ne bo imelo vpliva na njihovo dojemanje družbe.

Lep pozdrav,
Tomaž Janežič, pisatelj«