Vojna v Ukrajini je del velike transformacije globalnega razmerja sil, ki ima politične, socialne in ekonomske posledice za Evropo in svet. Ukrajina je zdaj vzvod, s katerim ZDA pritiskajo na Rusijo in izčrpavajo evropsko ekonomijo.

Za razumevanje sedanjega dogajanja je potrebno pogledati v l. 2014, korenine spora pa so še veliko starejše. Kot piše prof. Richard Sakwa, Ukrajina danes deluje kot je Balkan l. 1914, s prepletanjem in internacionaliziranjem notranjih konfliktov. Ozadje konflikta izhaja iz asimetričnega konca hladne vojne. V nasprotju z Nemčijo in Japonsko l. 1945, se Rusija l. 90 ni imela za poraženko v tem spopadu. Padec Sovjetske zveze je botroval tezi o »koncu zgodovine« in zmagoslavju liberalne demokracije. Marksistično zgodovinopisje je bilo zamenjano z liberalističnim, z idejo, da je telos zgodovine znan. Ukrajinska kriza dokazuje nestabilnost mednarodnega sistema, ki se je vzpostavil po koncu hladne vojne.

Navzlic opozorilom Rusije, da približevanje NATA njenim mejam pomeni prvovrstno strateško grožnjo, se na to v NATU niso ozirali. Že v Bukarešti so l. 2008 Ukrajini in Gruziji obljubljali eventualno članstvo. Francija in Nemčija sta takrat izrazili pomisleke, da bi slednje izzvalo Rusijo, zlasti v luči domnevne obljube Gorbačovu, da se NATO ne bo širil na Vzhod. Ko so se države varšavskega pakta pridružile NATU iz varnostnih razlogov, je to pripeljalo do »varnostne dileme« (za Rusijo), ki je v tem, da lahko krepitev obrambe posamezne države druga država tolmači kot ofenzivno potezo. Geopolitičen paradoks NATA je v tem, da rešuje varnostna tveganja, ki nastajajo z njegovim obstojem. Kriza v Ukrajini je nastala zaradi strukturnih kontradikcij v mednarodnem sistemu, ne zaradi širitve ruskega vpliva.1

Ukrajinska kriza je pokazala na jasen spopad med monistično in pluralistično vizijo Ukrajine; prva, ki enači etničnost in državo, je dala krila radikalnemu nacionalizmu (ki izvira iz Bandere in Organizacije ukrajinskih nacionalistov), medtem ko druga temelji na inkluzivni državnosti, ki sprejema Ruse kot integralen del Ukrajine in spoštuje njihovo kulturo. EU je potisnila Ukrajino v situacijo, kjer je morala izbrati med pridružitvenim sporazumom (za EU) ali Evrazijsko ekonomsko unijo, ki jo je podpirala Rusija. Vsi razumni ugovori Rusije, ki so temeljili na ekonomskih in varnostnih tveganjih, so bili preslišani.2

Govorimo tudi o trku dveh vizij Evrope. Koncept »širše Evrope« pomeni Evropo z EU v jedru, izhajajočo iz Bruslja, v koncentričnih krogih, ideja »večje Evrope« pa predpostavlja multipolarno Evropo, z več centri, Evropo od Vladivostoka do Lizbone, ki presega običajne delitve, kar je zagovarjala Rusija. Ruski neo-revizionizem izhaja iz strahu pred unipolarnim svetom, pod ameriško hegemonijo in ideologijo demokratizma.3

Na Munchenski varnostni konferenci l. 2007 je Putin poudaril, da so z razpadom SZ in koncem geopolitične delitve sveta, po nastanku unipolarnega sveta, nastale nove delitve in kaotične razmere po svetu, kjer vlada le »en gospodar, en suveren«, enostranska in nezakonita dejanja pa so imela za posledico »več vojn in smrti kot v razdeljenem svetu«.4

Po Putinu je bil razpad »Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa stoletja« in in »resnična drama za ruske prebivalce«, ker so se milijoni ruskih državljanov in sodržavljanov znašli izven ruskega teritorija. Putin ni hotel obnoviti SZ ali komunizma – po njegovem je to brezglavo –, nameraval pa je obnoviti nekaj starejšega in večjega, »idejo ruske nacije, imperij ’’tretjega Rima’’«, kar je stara in nostalgična ideja, ki se je napajala v zgodovinskih knjigah. Njegova priljubljena referenca je Ivan Iljin, nacionalističen politični filozof, ki so ga preganjali Boljševiki.5

Ostaja pa bistvena razlika med ZDA, Kitajsko in Rusijo: slednja ne želi vsiliti svojega družbenega modela celotnemu svetu, zato ni imperialistična država. Vse ocene Rusije kot tretjega Rima so popolnoma zgrešene.

Po mnenju Sakwe si Rusija pod Putinom ni prisvajala ozemelj, ker se je Putin odrekel več ruskemu ozemlju od vseh ruskih voditeljev, razen Lenina (ki je sklenil mir z Nemčijo v Brest-Litovsku l. 1918). Putin je dosegel končni dogovor o kopenski meji s Kitajsko l. 2004, ki ji je Rusija odstopila večje otoke na reki Usuri, in o morski meji z Norveško v Barentsovem morju (z energetskimi resursi v korist Norveške) ter z Latvijo in Estonijo. Po mnenju prof. Aleksandra Lukina ni bila Rusija tista, ki je uničila povojni sistem suverenosti držav, v imenu ’’humanitarnih intervencij’’ in omogočila unilateralne razglasitve neodvisnosti republik, kot je bilo npr. v primeru Kosova. Tako je, kar zadeva Krim, zahodno sklicevanje na ozemeljsko celovitost, videno z ruske strani, hipokrizija.6 Krimski referendum se je skliceval na pravico do samoopredelitve ljudstva, ki je temeljni princip mednarodnega prava (jus cogens); čeprav ni dosegal takih standardov kot npr. referendum za Quebec – ni bilo mednarodnih opazovalcev, bila je prisotna vojska, glasovanje ni bilo transparentno, vendar pa ni kršil ukrajinske ustave – po mnenju zagovornikov –, ker slednja zaradi nasilnega prevzema oblasti s strani radikalnih nacionalistov takrat ni bila več v veljavi, večina prebivalcev Krima pa je zagovarjala združitev z Rusijo.7

Situacija v Donbasu pa je bila precej bolj kompleksna in nevarna. V spopadih na vzhodu Ukrajine so bili zločini na obeh straneh (neselektivno obstreljevanje civilnih ciljev, ugrabitve, mučenja itd.). Pri poizkusu zavzetja Donecka so ukrajinske sile, navzlic številčni premoči, doživele hud poraz. Posledično je bila zaradi konflikta ukrajinska pot v NATO blokirana, kar je bil ruski cilj, čeprav bi bil lahko dosežen tudi po mirni poti, mesece prej. Cilj »ruske agresije« ni bil v ozemeljski priključitvi, ampak v pridobivanju strateškega prostora.8

Minski memorandum iz 20. 9. 2014 je jamčil vzajemno premirje, umik težkega orožja z razmejitvene črte in umik vseh tujih borcev in orožja iz Ukrajine. Zahodne države in Kijev niso nikoli razumele, da upor proruskih separatistov ni bila invazija, marveč spontan upor proti tipu oblasti in državnosti, ki je bil že dolgo problematičen na vzhodu države. Ukrajinska revolucija je položaj še poslabšala, ker ni hotela priznati politične subjektivnosti upornikov; ko jih je nova oblast označevala za teroriste, je zanikala njihovo politično identiteto in človečnost in tako dopuščala nezaslišane krutosti, ki so se dogajale v separatistični regiji. Navzlic dejstvu, da so bili med uporniškimi voditelji tudi odvratni subjekti, to še ni pomenilo, da je politično vprašanje odpravljeno. Kot tudi vprašanje enakopravnosti ruskega jezika.

Ko je ukrajinski predsednik Porošenko zaprosil ameriški kongres za orožje, je trdil, da je svet na robu nove hladne vojne. ZDA takrat ni hotela dobaviti Ukrajini težkega orožja, ker bi s tem tvegala eskalacijo konflikta.

Že takrat so bile sankcije proti Rusiji – po mnenju Angusa Roxburgha – ničvredne, ker so prizadele le zahodna podjetja in so brez učinka na Putinovo politiko. 9

Ameriške sankcije niso bile namenjene spremembi ruske politike, bile so namenjene ustvarjanju videza, da Amerika skuša spremeniti rusko politiko. Sankcije so orožje proti režimom, ki niso po godu ZDA; bolj kot učinkovit instrument so politično orožje proti neposlušnim državam, ki se nočejo pokoriti Anglo-Ameriškemu vodstvu. Amerika meni, da je dobila hladno vojno in zato mora Rusija, kot naslednica Sovjetske zveze, ravnati kot mlajši partner v mednarodnih odnosih. Ta politika pa ne dopušča možnosti, da ima Rusija svoj vrednostni sistem, ki je drugačen od zahodnih držav.

Putin se je dobro zavedal, da so ZDA zvabile Sovjetsko zvezo v afganistansko nočno moro in tako pospešile njen kolaps. Arhitekt te strategije je bil Brezinski, ki je zagovarjal oboroževanje mudžahidov. Ameriška geostrategija je zahtevala šibko Rusijo, razdeljeno na več držav. Na podlagi pretekih izkušenj je Brezinski zdaj zagovarjal oboroževanje Ukrajine. Putin se je zavedal, da bi bila vojna v Ukrajini brez zmagovalca in uničujoča. Celo stroški vzdrževanja separatističnih regij bi bili previsoki za Rusijo.10

Današnje sankcije proti Rusiji so bumerang za EU. Rusija je neto izvoznik hrane, ne uvoznik. Sankcije na energente pa imajo za posledico dvig cen nafte.11 Nemški kemični gigant BASF SE svari pred popolnim kolapsom nemške ekonomije, v primeru nagle odpovedi ruskemu plinu, kar bi Nemčijo pripeljalo v recesijo kot po drugi svetovni vojni, z bankroti številnih srednjih in malih podjetij in množično brezposelnostjo.12 Sankcije pa niso zdrobile ruskega rublja, ker ga je Rusija vezala na zlato, kupnino za energente pa zahtevajo v rubljih, za »neprijateljske države«.13 Sankcije pa so tudi nedosledne, saj države, ki nafto prejemajo po naftovodih – kot je Madžarska – lahko poslujejo z Rusijo še naprej, kot doslej.14 Prave posledice za Evropo pa se bodo pokazale z odpovedovanjem ruskemu plinu, ki bodo vidne že kmalu v cenah za prebivalstvo in gospodarstvo. Hujša pa bo po vsej verjetnosti prehranska kriza. Blokade izvoza hrane (žita) so tudi posledica dejstva, da je kar 75 tujih ladij ostalo zablokiranih v ukrajinskih pristaniščih, zaradi ukrajinskih min,15 ne ruskih. Rusija in Ukrajina skupaj izvozita 30 % svetovnega žita, Rusija pa dobavlja svetu 20 % sestavin za umetna gnojila.16 Prekinitev dobavnih verig tako ne bi bila brez posledic.

V osmih letih se je ruska politična in vojaška strategija dramatično spremenila, oz. se je zaradi provokacij ukrajinskih oblasti proti separatističnim regijam (Doneck, Lugansk) in zaradi dolgoročnih teženj po članstvu Ukrajine v NATU Putin odločil za zelo tvegan korak, zaradi ’’nevzdržne’’ situacije. Iz defenzive je Rusija prešla v ofenzivo.

V Donbasu je šlo po mnenju Putina za »genocid« nad ruskim prebivalstvom; v osmih letih je bilo tam ubitih med 13 in 22 tisoč civilistov, odvisno od statistik ene ali druge strani, Zelenski je prepovedal uporabo ruščine v javnih ustanovah;1721. 7. 21 je tudi podpisal rasističen zakon o avtohtonih ljudstvih Ukrajine (skandinavskega ali germanskega izvora), ki zanika ta status tistim, ki se sklicujejo na rusko poreklo.18 Dejansko so kijevske enote napadle prve 17. 2. 22; po oceni neodvisnih opazovalcev je bilo tistega dne v Donbasu približno 1400 detonacij.19

Ukrajinski predsednik se tudi ni zavedal, da je ukrajinsko vztrajanje pri članstvu v NATU za Rusijo nesprejemljivo, in da je za Rusijo manj tvegano začeti lokalen spopad, s katerim bi si ustvarila »buffer« cono pred NATOM, kot čakati na morebitno poznejšo katastrofo z eskalacijo napetosti na ruskih mejah, ki bi lahko vodila v globalen spopad. Ruska invazija na Ukrajino – ki je ne moremo imenovati »posebna operacija« – pa je v svojem trenutnem obsegu etično nesprejemljiva in taktično nedomišljena, navzlic določenim strateškim argumentom in političnemu oportunizmu, militarizmu in toksičnemu nacionalizmu ukrajinskih oblasti in pritisku na rusko manjšino. Če bi Rusija ponudila omejeno vojaško asistenco separatističnim republikam, sedaj ne bi bilo vojne, vsekakor ne v takem obsegu, navzlic nevarnosti eskalacije, vendar je to le aposteriorna hipoteza. Tako pa je kaskadna veriga vzrokov pripeljala v situacijo, ki je najslabša za vse vpletene, četudi se tega obe strani še ne zavedata, zato so mirovna pogajanja verjetno še daleč. Marionetna vlada v Kijevu s konstantnimi zahtevami po novih dobavah težkega orožja, ki ji ga obljubljajo tako ZDA kot Nemčija in drugi,20 kaže popolno nerazumevanje taktičnega položaja svojih enot v Donbasu, ki jih je pripravljena žrtvovati za iluzorno zmago – Zelenski priznava hude izgube21–, kot tudi ne upošteva trpljenja civilistov, ki padajo v navzkrižnem ognju. S strategijo uličnega bojevanja se je število slednjih žrtev še povečalo, ob nenehnemu napredovanju ruske vojske, ki je (še vedno) sposobna porušiti celotna mesta (npr. Mariupolj), v zasledovanju strateških ciljev – t. j. “denacifikacije” npr. neonacističnega bataljona Azov, o katerem je pisal že Sakwa,22 ne glede na civilno prebivalstvo in sistematično uničevanje, npr. v Mariupolju, kjer gre, po mnenju Sergija Orlova, namestnika župana, za »genocid«.23 To vojno, kot vse ostale, najbolj plačujejo civilisti. Niti Rusija niti Ukrajina namreč nista podpisnici Rimskega statuta, da bi jima Mednarodno kazensko sodišče lahko sodilo za vojne zločine ali genocid – slednje lahko naredi le Varnostni svet Združenih narodov.24 Glede na protirusko ozračje pa je vprašljiva njegova nepristranskost. Po poročanju Patricka Lancastra je bataljon Azov uporabljal civiliste kot živi ščit,25 ukrajinski vojaki pa so v določnem primeru streljali na ruske ujetnike.26 Ukrajinske oblasti so izvajale (in izvajajo) ideološko motivirane ugrabitve (političnih) oporečnikov in aktivistov, kot je npr. Elena Berezhnaja, ki je pripravila poročilo za nemški Bundestag o kršitvah Evropske konvencije o čl. pravicah, s strani kijevskih oblasti.27 Kot je poročal novinar Max Blumenthal so avtoritarni dekreti Zelenskega imeli za posledico izginotja, mučenja in tudi umore številnih aktivistov, komunistov, novinarjev in uradnikov, obtoženih proruskih simpatij.28 Nedavna razrešitev ukrajinske varuhinje človekovih pravic Ljudmile Denisove, ki je vsevprek obtoževala rusko vojsko množičnih posilstev,29 tudi priča o prikrajanju dejstev za politične namene. Posamezni zločini (v Buči in drugje) morajo biti predmet neodvisne preiskave.

Ceno za (spodletelo) vojaško operacijo bodo plačali tako Ukrajina kot Rusija in Evropa, nenazadnje pa cel svet. Ta vojna ne bo imela zmagovalcev, le poražence. Rusija z invazijo (še) ni dosegla obetanih ciljev (celotnega ozemlja t. i. Nove Rusije?) – razen v omejenem obsegu –, je pa politično poslabšala svoj položaj in utrpela velike izgube; Ukrajina, ki je tudi utrpela veliko žrtev, pa tudi ne more več doseči osvoboditve svojega ozemlja v mejah po razpadu Sovjetske zveze.

Po razpustitvi Sovjetske zveze, so ZDA kot arhitektke globalnega, liberalnega internacionalizma, vzpostavile sistem odprtih in konkurenčnih ekonomij in proste trgovine. Ta sistem globalizacije sta sprejeli tako Kitajska kot Rusija. Ruski neo-revizionizem ni v nasprotju z liberalnim globalizmom, vendar pa zahteva enakopravnost, kar pa je v nasprotju z varnostno politiko ZDA. ZDA namreč vodijo globalni dualizem: hkrati zasledujejo tradicionalne geopolitične cilje velesile, medtem ko načelno zagovarjajo brezosebne interese liberalnega internacionalizma (t.i. postvestfalski globalističen sistem). Za vse druge – tudi za Rusijo – so to dvojni standardi.30

Nenazadnje je ukrajinska kriza posledica tega, da je Rusija zavrnila podreditev atlantski hegemoniji. Maidan ni bil demokratičen, ni bil druga pariška komuna, marveč le poizkus spremembe političnega režima.31

Ukrajinska kriza ima v jedru ekonomski vzgib: ameriško nasprotovanje Severnemu toku in nemško-ruskemu sodelovanju, ki bi pomenilo konec unipolarnega sveta pod ameriško hegemonijo in oslabilo ameriški vpliv in moč v Evropi, tega pa Amerika ne dopušča.32

Če je bil kovid prvi del velikega reseta, je Ukrajina in energetska vojna nepredvidljivi drugi del – sankcije Rusiji in izčrpavanje evropske ekonomije –, ki globalistom uhaja iz rok in ga ne morejo več nadzorovati. Posledice tega spopada in brezglavih samodestruktivnih ekonomskih sankcij bo plačevala celotna Evropa, in morda cel svet, še zlasti, če se vojna razširi.

Tomaž Janežič

Opombe: