»Evro je nemška pot v četrti rajh, Grčija njen smerokaz. Zato nasvidenje v naslednji vojni, ekonomsko že imamo,« je zapisal Bogomir Kovač. Cipras je »politično mrtev«, uresničila se je nemška volja, ki hoče vreči Grčijo iz EU. Grčija pa je hotela ostati v EU in spremeniti protikrizne ukrepe. Rezultati pa so: zadolženost za 180%, rekordna deflacija, grški dolg je »prestrukturiran«, tako da je namesto dolga zasebnih bank to postal javni dolg EU, ki se skriva za »solidnostjo«. ECB je izsiljevala Grčijo z likvidnostjo in ustavitvijo sredstev tik pred grškim referendumom; v zadnjem času je iz Grčije ušlo 33 milijard prihrankov. EU ne »zaupa« grški vladi da bo izpeljala reforme – s Cerarjem in Mramorjem vred. ECB pripravlja z Nemčijo na čelu izstop Grčije iz EU, Grčija ne more vpeljati niti svoje valute več, zaradi zloma države. »Rešitev« pa hromi BDP, skokovito dviguje zadolženost, politično nestabilnost, vzpon fašizma … piše Kovač (Mladina, 17.7.2015).

Tudi Tajnikar (Sobotna priloga, 25.7. 2015) razmišlja podobno. Grčija ne more vrniti kredita, EU se jo hoče znebiti. Toda Grčiji lahko sledi katerakoli država, tudi mi. Kdor misli da lahko Slovenija dohiti Nemčijo, živi v iluzijah. Nemčija raste neskončno hitreje kot mi in druge članice, zato lahko Nemčija diktira pravila igre, sebi v korist. Nemčija je dejansko najbolj škodljiva evro območju. Stiglitz pravi da bi morala Nemčija zapustiti EU, da bi slednja sploh preživela. Pravila so pisana njej v korist, s »solidarnostjo« pa popravlja napake svojih bank, ki so kreditirale čezmerno v Grčiji. Ko se Nemčija sklicuje na pravila Bruslja, brani svoj interes, ne pa EU. »Evrope ni več, zmagala je Nemčija,« piše Tajnikar. Trojka očita Grkom referendum, sama pa za sabo nima legitimacije ljudstva, marveč si jo podeljuje kar sama. Evropsko ljudstvo nima nobene besede, ko se pogaja trojka o življenju in smrti milijonov ljudi. To je »demokracija« v EU.

Grčija dolga ne more odplačati; če bi ga, bi ga 20-50 let, če bi BDP iz leta v leto rasel. Rešitev je 40% odpis, odplačilo v 50 letih, vendar ne brez investicij. Toda Nemčija noče odpisa dolgov. Grčija lahko pride do odpisa tudi tako da bankrotira, in uvede svojo valuto, piše Tajnikar, kar ni nič novega, tudi Slovenija je po odhodu iz Jug. imela svojo valuto. Po devalvaciji bi se zmanjšal uvoz, zaradi visokih cen, okrepilo pa bi se domače povpraševanje, v prehodnem razdobju, do odpisa dolgov pa bi tako ali drugače prišlo.

Mrak govori o »moralnem hazard« v zvezi z Grčijo (MMC-jev intervju o evroobmočju, 24. julij 2015), pozablja pa da kjer ima Nemčija presežke, ima Grčija (in evropska periferija) deficite, ki je posledica nemškega, ne Grškega moralnega hazarda, ko Grčijo in Jug obravnava kot inferiorne dežele, na fiskalni ravni pa od njih pričakuje enako rigoroznost, kot si jo zaradi trgovinskih presežkov lahko privošči sama. Mrak ni bral »Zgroženih ekonomistov« (v prevodu z izvrstno spremno besedo Rastka Močnika v založbi cf), manifesta, ki ga je podpisalo več kot 7000 francoskih in drugih ekonomistov in intelektualcev, kjer razlagajo krizo in poledice varčevalnih ukrepov. Tako je to približno tako kot da bi nekdo, ki ima 2000 evrov mesečne plače na račun tistih ki jih imajo 500 pričakoval enako sposobnost pri odplačevanju »kredita.« Mrak ne razume (oziroma se dela da ne razume), ker je birokrat, ali ne more razumeti, kaj je izkoriščanje in hipokrizija. »Zakaj bi Grčiji odpisali del dolgov, ne pa nekomu drugemu? In zakaj prav Grčiji, ki sama v zadnjih letih res ni naredila odločnih korakov za ureditev svoje države?« Zakaj pa so jih odpisali Nemčiji po Drugi svetovni vojni, ki ni naredila popolnoma nič, da bi si jih zaslužila odpisati? Mrak omeja pregovor "zadolžen kot Grk«, hkrati pa priznava da je potreben odpis Grškega dolga. Mrak je ignorant do zgodovine, do kapitalizma kot sistema izkoriščanja, toda to je njegov problem. Problem servilnih novinarjev (MMC, RTV Slo, POP Tv itd.) pa je ta, da za mnenje sprašujejo njega, ne pa Kovača ali drugih, kritičnih in analitičnih ekonomistov.

Varoufakis in Cipras sta že od januarja imela načrt B v pripravi. Varoufakis je po Ciprasovi odobritvi pripravljal načrt za vzporedno valuto, tako da je z ekipo obšel varovaje in vpogledal v davčni sistem, mimo nadzora ECB, ki ga ima nad Grčijo. Konvertirali bi lahko v trenutku. V Telegraphu članek z naslovom »Varoufakis reveals cloak and dagger 'Plan B' for Greece, awaits treason charges« Ambrose Evans-Pritchard (26. 7. 2015) piše sledeče:

"The prime minister, before we won the election in January, had given me the green light to come up with a Plan B. And I assembled a very able team, a small team as it had to be because that had to be kept completely under wraps for obvious reasons," je dejal Varoufakis.

Varoufakis je rekrutiral strokovnjaka iz Columbijske univerze , da bi obvladali logistiko. Ekspert je vdrl v software davčnega urada – pod kontrolo EU-IMF 'Troike' – , da bi dobili rezervne račune in številke vsakega davkoplačevalca.

Po referendumu sta se s Ciprasom razšla, ker si je Cipras zopet premislil – vseskozi je igral dvojno igro -, in pokleknil pred EU, Varoufakis pa je razmišljal o planu B, ki bi Grčiji vsaj ohranil njeno suverenost, navkljub negotovosti, ki bi jo morala prestati v naslednjih letih. Zato je tudi odstopil in glasoval proti sramotnemu sporazumu z EU.

"I think the Greek people had authorised us to pursue energetically and vigorously that negotiation to the point of saying that if we can’t have a viable agreement, then we should consider getting out," je dejal Varoufakis.

Če bi bil Varoufakis predsednik vlade ali nekdo odločnejši, bi Grki morda še imeli možnost, tako pa imajo le Ciprasa, ki stalno spreminja strategijo, se uklanja, taktizira, sklepa kravje kupčije za hrbtom ljudstva, v katere niti sam ne verjame …

Mimogrede, ko se je zadnjič ponoči zagovarjal v grškem parlamentu, pred glasovanjem o paketu pomoči, je dejal da ne morejo niti na Drahmo več, ker nimajo denarja … Zakaj pa ni mesec dni prej, ko je videl da so pogajanja onemogočena, vzpostavil bančnega nadzora in onemogočil bega zadnjih milijard iz države, ampak je čakal do zadnjega trenutka? Ker je politični amater in kameleon, ki igra double jeu, kot pravijo Francozi.

Grška saga zgleda da nima konca – začel sem jo spremljati l. 2012, ko sem pisal State and revolution in the 21st century, kot primer neoliberalnega opustošenja –, toda imela ga bo verjetno v naslednjih mesecih, zanesljivo pa naslednje leto. Bolj zanimiva bo Španija, jeseni in naslednje leto; njenega odhoda iz EU slednja najbrž ne bi preživela, saj je špansko gospodarstvo 4. največje na kontinentu. Zopet bo šlo za nemški spopad z Jugom, kajti nemške banke so izpostavljene s $146 bilijoni. Kakšno strategijo bo izbral Podemos? Ciprasovo? Potem jim ni pomoči, ali pa bodo vendarle izbrali minimum rezistence …?

EU je politično mrtev projekt, ker je bil zgrajen na nepravičnih temeljih. Če bi bila EU resnično demokratična, bi veljali enaki pogoji za vse; kar pomeni enake obrestne mere za posojila pri vseh državah, enaka minimalna plača in maksimalna v vseh državah, Evropa ene hitrosti, ne dveh, enakopravnost centra in periferije, države bi si sposojale denar direktno pri ECB, na pa na trgih, kjer so izpostavljene in ustrahovane s strani bonitetnih agencij, obstajal bi mehanizem poravnave v primeru insolventnosti (ne pa »no-bailout” klavzula iz Maastrichtske pogodbe) … Toda v tako EU Nemčija, niti njeni sateliti ne bi nikoli vstopila, saj v njej ne bi bilo prostora za izkoriščanje in izsiljevanje.

Če bo obveljala nemška diktatura, potem bo že v dveh, treh letih zares tako kot je napovedal Kosovel že pred 90-imi leti, kar je zgodovina žal že večkrat potrdila:

»Lepa, o lepa bo smrt Evrope;

kakor razkošna kraljica v zlatu

legla bo v krsto temnih stoletj,

tiho bo umrla, kot bi zaprla

stara kraljica zlate oči.«