»Oda« cerkveni podlagi potrošniške blaznosti
Res je zanimiva vzporednica med cerkvijo, oz. katoliškim kultom, in nogometom – ter tekmovalnim športom sploh. To, da je nogometni kult, poleg potrošniškega ekstatičnega plesanja, predvsem ob nedeljah in ob koncu leta, okoli produktov globalizirajočega kapitala, za katere so nas prepričali, da jih vsekakor nujno rabimo, izpodrinil klanjanje poganskim cerkvenim idolom ob nedeljah, ja, to je velik "problem" za cerkveno mašniško indoktrinacijo že v marsikateri, predvsem evropski državi. V Italiji je že tako velik, da je italijanska škofovska konferenca pred leti prosila italijansko prvoligaško nogometno zvezo, da prestavi tekme iz nedeljskega na kakršenkoli drug termin - ker so katoliške cerkve tudi zaradi nogometa prazne. Svečeniki nogometnega kulta se svojih katoliških kolegov niso "usmilili" in so tako nogometni rituali še naprej ob nedeljah.
Glede potrošniške "religije", ki je tudi delno sokriva, da so cerkve ob nedeljah prazne, pa je zanimivo naslednje: Marsikateri katoliški klerik, tudi pri nas, kritizira potrošništvo kot nekaj "nekrščanskega" in v bistvu naperjenega proti ljudem. Načelno ima sicer prav. Kristus po preroški besedi oz. po razsvetljenih ženah in možeh, ali pa sam kot Jezus res ni učil popolne predanosti zadovoljevanju instinktivnih potreb posameznikov oz. plesanja okoli zlatih telet človeškega jaza, kar potrošništvo v bistvu je.
Toda pri tem ti farški kritiki potrošništva, vključno s papežem, pozabljajo najmanj dve stvari. Prva - sam »Sveti« sedež/Vatikan in njegove lokalne podružnice/cerkve so na veliko soudeležene s solastništvom ali z vloženim kapitalom pri pogubnem duhovnem in materialnem divjanju potrošniškega kulta. Med drugim je vatikansko katoliška hobotnica verjetno najbogatejša korporacija v nam poznani zgodovini, z lovkami, razpredenimi po vsem svetu, po vseh človeških pridobitnih dejavnostih. Pri tem ne pozabimo, da je večina cerkvenega premoženja pridobljenega na skrajno manipulativen in krvavo brutalen način – dokazljivo in dokazano, recimo tudi tu: http://www.bogastvo-cerkve.org/kako-do-bogastva/. Druga - cerkev je v Evropi prva, ali vsaj med prvimi, v nasprotju s Kristusovim učenjem začela s potrošništvom po principu: plačaj npr. odpustke, pa boš odrešen grehov; plačaj toliko in toliko, pa boš postal škof, kardinal; plačaj, pa bo tvoj kandidat postal blaženi, oz. svetnik,..….. Plačaj, plačaj. Z za papeža in njegove klerike dovoljšnjo količino denarja si lahko kupil oz. še lahko kupiš karkoli, tudi npr. cerkveni žegen za krvoskrunsko vezo med sorodniki (kot je npr. prodaja dovoljenja nekemu plemiču za incest z njegovo sestro s strani papeža Aleksandra VI.).
Katoliško potrošništvo je do renesanse in reformacije dobilo naravnost bestialne razsežnosti. Tu so farji do dneva dandanašnjega presegli kakršnokoli drugo, nam poznano organizacijo. Še posebej morbidno in grozljivo: Nihče, niti krvavi komunistični totalitarci, ali njihovi ideološki prijateljčki nacionalsocialisti in fašisti, se niso kljub stoletnemu katoliškemu zgledu »spomnili«, da bi zahtevali od svojih žrtev denar za njihovo mučenje in za hrano mučiteljem, tako kot je to vse predolgo nekaznovano počela cerkev. Še dandanes obstajajo dokumenti (mogoče celo niso preklicani), kjer so zapisane cene za inkvizicijsko mučenje - primer iz Darmstadta v Nemčiji:
Živega razčetveriti: 15 kron
Pripraviti grmado, vreči pepel v tekočo vodo: 30 kron
Sežgati živo čarovnico: 14 kron
Osebo usmrtiti z mečem: 10 kron
Človeka obesiti: 18 kron
Telo natezati: 5 kron
Odrezati ušesa in nos: 5 kron
Vpeti v stojalo: 8 kron
En udarec s koničasto palico: 1 krona
Zategovanje vrvi pri vpenjanju
v stojalo in obešanje uteži,
namestitev žebljev v noge: 30 kron
Izgon iz kraja: 1 krona
Ali pa naslednje: Nigel Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne. Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite relikvije kot npr. Kristusovo kožico na spolnem udu.«
Ja, katoliška cerkev je po mojem mišljenju zaenkrat še nepresežen zgled prenašanja čistega zla v prakso – seveda je vse skupaj vedno znova zavito v krščanski plašček usmiljenja. Dokazov za prejšnjo ugotovitev je nič koliko, naj navedem enega: Prof. dr. theol. H. Mynarek: »V početju, ravnanju in govorjenju nacistov ni ničesar, kar ne bi imelo v cerkvah svoje predstopnje, svojega precendenčnega primera.« Cerkev je ne samo mati, ampak tudi ohranjevalka potrošniškega kulta, saj tudi dandanes prodaja poleg drugega kot eden najmočnejših udeležencev globalnega trga tudi odpustke, titule, svetništvo, …….. V bistvu se ni od srednjega veka do danes nič spremenilo, samo bolj previdno in v rokavicah se vse odvija.
Končni rezultat cerkvenega početja je poleg uničenega okolja in moralnega opustošenja človeštva – med drugim razvrednotenja posameznika na vernika potrošniškega kulta – najbolje opisal kardinal Vagnozzi: »Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja.« (Ronald Cooke, Vatican Jesuit Global Conspiracy)
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica
P. S.: Gornje razmišljanje je nastalo ob razmisleku o celoletnih potrošniških "radostih", ki kljub nekakšni gospodarski in moralni krizi vsako leto vedno znova in znova dosežejo v decembru svoj orgiastični vrhunec. Namenoma se nisem dotaknil področja cerkvene zlorabe utelesitve Kristusa v Jezusu iz Nazareta, ki se je med drugim ravno tako rodil 25. 12., kot se je diktator J. B. Tito rodil 25. 5. - torej, še enkrat poudarjam, omenjeni osebi se nista rodili ob navedenih datumih, kot je bila v to zmanipulirana večina njunih pristašev s strani "elite" za njene ne-elitne cilje.
Zavedam se, da je ton gornjega zapisa malce jezen. Zakaj, moram s pomočjo srčne energije oz. s Kristusom Boga razčistiti sam s seboj. Da bi malce ozračje sproščujoče opisali duhovno bistvo neverjetnih manipulacij in sprenevedanj jezuitov in njihovega bivšega kardinala Bergoglia, sedanjega papeža Frančiška, pa je po mojem prepričanju dober sledeči vic:
Sloves jezuitov
Nekega dne so z malim čolnom ribarili dominikanec, frančiškan in jezuit. Pravzaprav niso dobro znali ne loviti ribe, ne upravljati s čolnom. Ribarijo bolj na odprtem morju, pa pri tem dominikanec nespretno pade v vodo. Morski psi ga takoj napadejo. Frančiškan mu priskoči na pomoč in se kot ljubitelj živali spusti v prepričevanje bratov morskih psov, naj spustijo dominikanca. Ti napadejo tudi frančiškana. Jezuit v čolnu to gleda, pa si misli, da ne bo dobro izgledalo, če se vrne brez onih dveh, pa hočeš nočeš moraš tudi sam skoči v vodo, da bi vsaj poskusil rešiti, kar se rešiti da. Morski psi takoj obkolijo tudi jezuita, a ga ne napadejo. Ko psi že nekaj časa plavajo okoli in si jezuita samo ogledujejo, vpraša mladi pes svojo mamo, kako to. Le ta mu zamišljeno, toda prepričano odgovori: »Veš mali, to je profesionalno spoštovanje do kolega.«
